3.1 C
Ljubljana
četrtek, 1 decembra, 2022

Mit o Janševem »skrivanju v kleti Cankarjevega doma« je ena od številnih laži tranzicijske levice o vojni za Slovenijo

Piše: G. B.

Bliža se mesec junij, ko se še posebej spominjamo prelomnih dogodkov iz časa slovenske osamosvojitve ter obrambe naše države. Že pred nekaj leti se je na družbenih omrežjih začela uveljavljati laž, da se je Janez Janša kot obrambni minister v času vojne za Slovenijo »skrival v kleti Cankarjevega doma«, medtem ko so številni veterani, »levo usmerjeni  Slovenci«, krvaveli in umirali na bojišču. 

Seveda pa je jasno, da gre za strukturno laž, ki jo širijo tudi mediji. In ker se ta laž vztrajno ponavlja, ne preseneča, da se z njo istovetijo številni »mali ljudje«, ki ne poznajo dobro dogajanja leta 1991 – pa čeprav je zadnja leta veliko uporabnih podatkov tudi na spletu. Tako portal https://enciklopedija-osamosvojitve.si/, ki nam ga je priporočil dr. Tomaž Kladnik, govori tudi o republiški koordinacijski skupini, ki je usmerjala slovensko obrambo.

Obrambo Slovenije je koordinirala t. i. Republiška koordinacija 

Operativno koordinacijsko telo, poroča omenjena spletna stran, za primer izrednih razmer, kot se je uradno imenovala Republiška koordinacija, je na predlog Janeza Janše ustanovilo Predsedstvo Republike Slovenije 18. marca 1991. Janša v svoji knjigi Premiki pojasnjuje: »Tako smo operativno skupino poimenovali zaradi zakonske dikcije, ki ni dopuščale dileme, praktično pa je šlo za organ, ki je uskladil vse obrambne in varnostne priprave in nato v vojni opravljal naloge štaba vrhovnega poveljnika. Vlogo vrhovnega poveljnika pa je po ustavi opravljalo predsedstvo republike, razširjeno s predsednikom vlade in skupščine. Praktično pa smo pri delu predsedstva sodelovali še ministri za obrambo, notranje in zunanje zadeve, informiranje ter poveljnika oziroma načelnika republiškega štaba za teritorialno obrambo in civilno zaščito.« Poleg ministrov za obrambo, notranje in zunanje zadeve ter poveljnika republiškega štaba za teritorialno obrambo in civilno zaščito so širšo koordinacijsko skupino sestavljali še: Tone Krkovič, Vinko Beznik, Miloš Bregar, Miha Brejc, Pavle Čelik, Milan Domadenik, Marjan Fekonja, Franc Kokoravec, Jože Kolenc, Bogdan Koprivnikar, Lojze Kuralt, Danijel Kuzma, Andrej Lovšin, Rudi Merljak, Stane Praprotnik, Janko Stušek, Bojan Ušeničnik, Anton Vereš, Ludvik Zvonar in Franci Žnidaršič. Pri operativnem delu skupine so posamezne dolžnosti opravljali tudi: Lojze Bogataj, Janez Švajncer, Zoran Klemenčič, Miha Butara, Dominik Grmek, Bogdan Avbar in drugi.

Poleg Republiške koordinacijske skupine je bilo ustanovljenih še sedem koordinacijskih podskupin, ki so na ravni pokrajin usklajevale ukrepe oborožene in civilne obrambe, policije in obveščevalno dejavnost. V tistem času so jih vodili: Ljubljanska pokrajina: Starc; Dolenjska pokrajina: Albin Gutman; Gorenjska pokrajina: Hočevar; Vzhodnoštajerska pokrajina: Silvo Komar; Zahodnoštajerska: Viktor Kranjc; Južnoprimorska: Anton Žele in Severnoprimorska: Vidrih. Delovne skupine operativnega koordinacijskega telesa so takoj po njegovi ustanovitvi začele izdelovati različice ukrepov ob morebitni uporabi sile JA, v TO pa so začeli poskusne mobilizacije enot po pokrajinah. Praktični preizkus delovanja TO je bila vaja Premik 91, v kateri so v TO uspešno preizkusili delovanje na celotnem ozemlju RS. Hkrati so začeli izdelovati mobilizacijske načrte za pokrajine ter izdajati ukaze za začetek mobilizacije posameznih vojnih enot TO. V vojnih dneh in nočeh sta Republiško koordinacijo neposredno vodila republiška sekretarja oziroma ministra za obrambo in za notranje zadeve Janez Janša in Igor Bavčar. Sprejemala sta vse najpomembnejše odločitve, ki jih je Republiška koordinacija posredovala v izvajanje. V najpomembnejših primerih sta oba ministra svoje odločitve sporočala neposredno na teren posameznim poveljnikom TO oz. operativnim podskupinam, še piše Enciklopedija osamosvojitve.

Kot je znano, je Republiška koordinacija skoraj nenehno zasedala od maja naprej, še najbolj pa ob začetku odkrite agresije JLA 26. junija 1991. Ko je 27. junija 1991 v večernih urah prišlo do sestrelitve helikopterja nad Ljubljano, je bila koordinacija še vedno na mirnodobni lokaciji v poslopju Vlade RS, zaradi česar ni bila varna pred napadi iz zraka. Šele nekaj dni kasneje se je zaradi nevarnosti napadov umaknila v varnejše prostore v klet. Seveda pa je jasno, da je bila Republiška koordinacija v resnici štab, kjer se je koordinirala slovenska obramba v boju proti okupatorski JLA, saj je jasno, da se nobena vojska ne more uspešno braniti brez ustrezne koordinacije.

Se odgovor skriva v razoroževanju TO? 

Zakaj torej takšne laži? Morda se odgovor na to vprašanje skriva v slabi vesti zaradi tihe podpore Milana Kučana razoroževanju TO maja 1990. Kot je znano, je Kučan že konec aprila tistega leta, kmalu po drugem krogu volitev, prevzel posle na predsedstvu RS od svojega predhodnika Janeza Stanovnika in postal vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil. Načrt JLA, da odvzame orožje »neprimernim« enotam TO povsod po tedanji Jugoslaviji, je bil očitno izdelan že prej, izvajalci so čakali le na to, da pride do obdobja »interregnuma« oziroma predaje poslov, ko ukrepanje ne bi bilo mogoče. V Sloveniji se je to zgodilo sredi maja, ko Demosova vlada še ni bila izvoljena. Vendar pa so obveščevalne službe že javljale o tem, da se dogaja odvzem orožja TO in upravnih organov za obrambo, češ da se izvzame iz skladišč TO ter se ga prenese v skladišča JA. V tistem času je republiško štab TO še vodil Beogradu vdani generalpodpolkovnik Ivan Hočevar, ki je že decembra 1989 podrejenim štabom ukazal izdelavo »načrtov za zagotovitev potrebnega skladiščnega prostora znotraj objektov JLA«. Naloga je bila označena kot strogo zaupna in je bila del načrtov TO za obdobje 1991–1995. Republiški štab TO v svojem ukazu ni iskal podatkov o manjkajočem skladiščnem prostoru, temveč natančne številke o količinah ter vrstah orožja in streliva, ki ga TO hrani zunaj objektov JLA, zato je bilo jasno, da je vsebina naloge v nasprotju z obrazložitvijo, piše Enciklopedija osamosvojitve.

V drugi polovici aprila 1990 so tako štabi TO predali armadi zastarelo in trofejno orožje, ki ga enote TO niso več nameravale uporabiti in je samo zavzemalo prostor v skladiščih. Vendar pa se Beograd s tem ni zadovoljil. Konec aprila 1990 je bila namreč v Beogradu seja Vojnega sveta SFRJ, na kateri so sprejeli podlago za razorožitev TO in visokim vojaškim starešinam pojasnili protirevolucionarni in protijugoslovanski značaj političnih sprememb v Sloveniji in na Hrvaškem. Seje se je udeležil tudi general Hočevar in po pisnem ukazu, prejetem v začetku maja iz Beograda, za koordinatorja akcije v Sloveniji določil načelnika Republiškega štaba TO SRS generala Draga Ožbolta, ki je imel že podobne izkušnje z »zatiranjem kontrarevolucije« na Kosovu. Ta je napisal in v Hočevarjevem imenu podpisal ukaz št. SZ 625/1-90 ter ga poslal poveljnikom 13 pokrajinskih štabov TO v Sloveniji. »Ti so morali dodelati in zagotoviti predajo orožja TO najpozneje do 19. maja 1990 do 19. ure. Starešine v štabih za TO so večinoma z odporom sprejeli ukaz za premeščanje orožja ter o tem začeli obveščati novo republiško vodstvo, tako je Predsedstvo Republike Slovenije 19. maja 1990 popoldne poslalo v občine zaupno brzojavko, s katero je ustavilo oddajo orožja. To je bilo seveda zelo pozno, kajti orožja tedaj še niso oddali v 12 občinskih štabih TO, prav tako je ostal del orožja in streliva 30. razvojne skupine oziroma Zaščitne brigade. Generali JLA so bili z akcijo bolj ali manj zadovoljni, saj je po večini uspela, poleg tega so hkrati razorožili tudi vso TO Hrvaške (odvzeli so ji več kot 200.000 kosov orožja) in večino TO BiH, vendar pa nekatere hercegovske občine, v katerih so bili prebivalci večinoma Hrvati, niso hotele izročiti orožja. Velika večina orožja pa je bila slovenski TO odvzeta, zato je bil sprožen tajni projekt formiranja Manevrske strukture narodne zaščite.«

Očitno je torej, da je predsedstvo RS ob razoroževanju TO ukrepalo zelo pozno, s čimer se postavlja vprašanje, ali je šlo tu za namerno tiho podporo Beogradu.

Načrtovan napad na vojašnice ni bil sporen 

Kaj pa t. i. načrtovani napad na ljubljanske vojašnice, ki ga levičarski krogi zlorabljajo kot nekakšen dokaz, da je tedanji obrambni minister Janša ogrožal varnost civilnega prebivalstva? »O izvršitvi ukaza se v vojski ne razpravlja. Sploh ne med vojno. V konkretnem, pa je bilo, kot v vseh, izrecno navedeno, da se ob bojnem delovanju ustrezno zavaruje civilno prebivalstvo,« nam je pojasnil dr. Kladnik. Očitno pa za tem stoji tudi zamera, ker je prišlo še v teku vojne za Slovenijo do zamenjave nekaterih pokrajinskih poveljnikov, tudi v Ljubljanski pokrajini TO, kjer so obrambne sile zamudile in niso preprečile tankovskega izpada iz vrhniške vojašnice v noči na 27. junij 1991.

Dejstvo pa je, da je bila slovenska obramba kljub nekaterim napakam in zamudam zelo dobro organizirana. »V celotnih pripravah in poteku bojnih spopadov do odhoda JA iz Slovenije se je kot izredno dobra odločitev pokazala odločitev o ustanovitvi koordinacijskih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne aktivnosti med TO, ONZ in CO. Kot zelo dobra se je izkazala tudi organizacija predhodnega usposabljanja, predvsem organizacije in izvedbe štabne vojne vaje Kobra-91 in taktične vaje Premik-91, saj so se enote TO izurile v izvajanju manevra na celotnem področju RS, kar je omogočilo pravočasno in učinkovito uporabo tudi najmanjših enot. Zagotovljeno je bilo nepretrgano delovanje sistema vodenja in poveljevanja – od republiške, pokrajinskih koordinacij do enot ter obratno, kar je bila tudi posledica novega sistema zvez Racal, ki pa ni bil zagotovljen na vseh stopnjah poveljevanja. V koordinacijskih skupinah so se združevali podatki o nasprotniku, ki so omogočili učinkovito obrambo pri izvajanju njegovih specifičnih bojnih udejstvovanj,« piše že omenjena spletna Enciklopedija osamosvojitve.

To seveda pomeni, da ne smemo zanemariti nobenega od členov v obrambi: niti slovenskih vojakov ter policistov (plus pripadnikov civilne obrambe, zdravstvenih delavcev, zdravnikov, gasilcev, pripadnikov CZ…), niti štaba, ki je usklajeval obrambo in je bil v njem udeležen tudi obrambni minister Janša. Slednji je bil sicer tarča ostrih kritik 2. julija 1991, ko je »zamudil« na sejo predsedstva, ki jo je vodil Kučanov namestnik Ciril Zlobec – Kučan je bil tistega dne na srečanju z nemškim zunanjim ministrom in predsedujočim v KEVS (danes OVSE) Hansom Dietrichom Genscherjem v bližini Beljaka v Avstriji. Zato so levičarski krogi, ki so koketirali z JLA, celo širili govorico, da se vojaški udar tistega dni ni zgodil le v Beogradu, ampak tudi v Ljubljani, češ da Janša in notranji minister Igor Bavčar nista ubogala predsedstva. No, resnica je povsem drugačna, saj je tistega dne agresija JLA dosegla vrhunec, slovenske oborožene sile pa so dosegle pomemben preobrat, zaradi katerega se je bila JLA pripravljena pogajati in zaradi katerega je nato čez nekaj dni prišlo do pogajanja na Brionih. Odločalo je več dejavnikov: uspeh TO v Krakovskem gozdu, vdor staršev vojakov v srbsko skupščino, upor golorokih Zagrebčanov pri poskusu manevra JLA iz vojašnice v Novem Zagrebu, tistega dne sta Slovenijo v istem času obiskala novoimenovani predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić in član predsedstva dr. Vasil Tupurkovski

Skratka, v vsakem primeru pa je trditev, da se je Janša skrival v kleti Cankarjevega doma, velika izmišljotina in laž.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine