Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
“Jadikujejo, da se njim omejuje ta pravica (svobode govora), obenem pa s pozicije največje moči prav oni kršijo to pravico drugim.” Kdo nam ob tem stavku najprej pade na pamet? Verjetno tisti, ki izvažajo-uvažajo izkrivljeno sliko slovenske medijske krajine, v kateri naj bi aktualna vlada kratila svobodo medijev, zatirala novinarje, stranka SDS pa naj bi rušila tudi temeljne demokratične vrednote in korak za korakom prevzemala vse družbene podsisteme. Jadikovalci ob tem seveda pozabijo omeniti, da je velika večina medijev – pravzaprav kar vsi največji – levo opredeljenih, družbeni podsistemi pa so tudi skoraj v celoti v rokah tranzicijske levice – pozicija največje moči v Sloveniji torej prav gotovo ni na desni strani. Z jadikovalci je Arjan Pregl sicer ciljal na desno stran in ob tem še pripomnil, da tako nizkotnega političnega govora, kot je danes, še ni bilo v naši zgodovini. In kar se tega tiče, ima kar prav. Nikoli prej še nismo imeli Mihe Kordiša in njemu podobnih, ki grožnje izrekajo kar na sejah DZ, obenem pa s prstom kažejo na desno, češ diktatura.
“Tu gre tudi za širše vprašanje svobode govora. Najbolj glasni ob tem so tisti, ki jo na nasilne načine najraje kratijo. Večinoma desni politiki se javno na vse načine zavzemajo za svobodo govora, jadikujejo, da se njim omejuje ta pravica, obenem pa s pozicije največje moči prav oni kršijo to pravico drugim. Na Madžarskem so ukinili univerzo, ki je bila kritična do Orbana, prepovedali so govoriti o vprašanju homoseksualnosti v šolah, pri nas so hoteli ukiniti določene študijske smeri, preganjajo drugače misleče umetnike, šikanirajo novinarje, pa vendar ves čas govorijo, kako se njih omejuje. Spomnimo se Zlatka, ki so mu hoteli ukiniti prispevke zaradi stvari, ki jih je govoril. Živimo v zanimivem času, v katerem so določene meje postavljene izjemno visoko, druge pa blazno nizko. Tako nizkotnega političnega govora, kot je danes, še ni bilo v naši zgodovini. Vsak politik si lahko privošči govoriti nasilne stvari, seksizme in se mu nič ne zgodi,” je za Večer povedal likovni umetnik Arjan Pregl, ki se ne drži le svojega čopiča, ampak rad pove kakšno krepko, čez njemu neljubo politično opcijo.
Že same konkretne navedbe Pregla so seveda izrazito zavajajoče. Raperju Zlatanu Čordiću namreč niso hoteli ukiniti prispevkov zato ker je “nekaj rekel”, pač pa ga je ministrstvo za kulturo izbrisalo iz razvida samozaposlenih v kulturi zato, ker je svoje društvo “Svet je lep” izkoriščal za izogibanje letnemu cenzusu, ki ga kulturniki ne smejo preseči, če želijo biti upravičeni do državnega plačevanja prispevkov. Poleg tega pa je samo ravnanje Zlatka večkrat krepko preseglo ne samo meje dobrega okusa, pač pa tudi meje izražanja mnenja, ki hkrati ne škoduje sočloveku. Jasno je, da je svoboda govora ena najbolj elementarnih človekovih pravic, na kateri temelji demokratični svet in brez katere o demokraciji praktično ne moremo govoriti. A v praksi se to seveda uresničuje na tak način, da je vsaka pravica omejena s pravico drugega. Z drugimi besedami, če s svojimi besedami nekoga žališ ali na kakšen druga način škoduješ sočloveku, se to seveda lahko sankcionira. V slovenski ustavi imamo v 39. členu zapisano: “Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.” Ko je neotesani raper na ulici nadlegoval direktorja NIJZ dr. Milana Kreka, je prav gotovo prečkal mejo dovoljenega, ravno tako tudi v primeru, ko je snemalcu našega medija iz rok izpulil kamero ali pa ko je grozil uslužbenki na Ministrstvu za kulturo.
Diktaturo smo v Sloveniji nadomestili z demokracijo, a je ta ostala pogosto tudi le navidezna. V prejšnji državi smo poznali 133. člen kazenskega zakonika SFRJ, ki je govoril o verbalnem deliktu in ki se je glasil: “Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, k razbijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave, ki so pomembne za varnost in razvoj socialističnih, samoupravnih odnosov, varnost in obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do deset let.” Če se kakšno od naštetih dejanj storilo s pomočjo tujine, je bila minimalna kazen tri leta zapora, precej visoka kazen pa je bila tudi za izdelovanje ali pa zgolj posedovanje (sovražnega) propagandnega materiala. Spomnimo, vlada Marjana Šarca je skušala po podobnem principu nastaviti medijski zakon. Predvidevali so inšpektorja, ki bi za mnenje, ali neki novinar ali medij širi sovražni govor, povprašal strokovna združenja medijev ali novinarjev – v mislih so jasno imeli Društvo novinarjev Slovenije. Na tak način bi lahko vsak medij, vsakega kritičnega novinarja, ki jim ne bi bil povšeči obtožili, da širi sovražni govor. V tistem času je Šarec tudi pozival k bojkotu oglaševanja v peščici medijev, ki niso pravilno opredeljeni – torej levo. Širjenje sovražne propagande je namreč nekako treba ustaviti. Tudi davnega leta 2010 je že Majda Širca, ki je bila takrat ministrica za kulturo, v predlogu osnutka medijskega zakona predlagala še hujše sankcioniranje tako imenovanega sovražnega govora. V osnutku zakona so celo zapisali, da bi kršiteljem lahko prepovedali opravljanje dejavnosti – po domače povedano, nerežimske novinarje bi lahko na hitro utišali. Širčeva je seveda prihajala iz vrst stranke LDS oziroma Zares, kasneje pa se je zaposlila v dokumentarnem programu RTVS.
Tudi danes je povsem jasno s katere strani prihaja cenzura. Na družabnih omrežjih se v največ primerih ukinja profile uporabnikov, za katere bi v tem trenutku lahko rekli, da so na strani aktualne vlade ali pa so bolj desno usmerjeni. Ni nujno seveda, da je taka oznaka verodostojna oziroma legitimna, pomembno je le to, da jih v ta koš vrže FDV-jevo “Spletno oko” ali pa tisti, ki prijavi “sporno vsebino”. Zanimivo je, da se sporne vsebine levo usmerjenih posameznikov večinoma pusti na miru. Ker oni pač ne mislijo resno. Smrt janšizmu je namreč le fraza, medtem ko je stavek “desničarja” v hipu sovražni govor, napad, ustrahovanje, diktatura. “Diktatorje, avtokrate, cenzorje in medijske monopoliste je vedno motilo vse, kar je človeku omogočalo svobodo izražanja – zato so plenili knjige, pisalne stroje, nadzorovali pošto, telefon…- danes pa jih moti internet, twitter, fb in ostala omrežja, ki omogočajo svobodo govora,” je pred časom tvitnil premier Janez Janša in s tem zajel sedanje realno stanje. V ozadju cenzure je seveda politična korektnost, ki je prav tako v službi levice. Ta podpira multikulturalistično ideologijo, ideološki status quo pa ohranja tudi na drugih področjih. Politična korektnost prikriva pokroviteljsko vzvišenost do tistega, ki naj bi bil žrtev diskriminacije, v praksi pa se ta fenomen še pogosteje kaže kot oblika cenzure oziroma samocenzure. Prepovedano je namreč spodkopavati obstoječi red. Ker je družbena realnost diskurzivno obarvana, se seveda tudi vsakršno vsebino tolmači na način, ki obstoječi sistem potrjuje, utrjuje in ne ogroža. To se izkaže tudi na primeru, ko je Pregl kritično omenil Madžarsko, češ da je tam premier Viktor Orban prepovedal v šolah govoriti o vprašanju homoseksualnosti. S tovrstnim diskurzom je želel naslikati, kot da je vsiljevanje 576 različnih spolov in vseh možnih seksualnih praks v osnovne šole nekaj povsem običajnega. Kar je precej hinavsko, če pomislimo na to, kako bi levičarji skočili do plafona, če bi se v šole želelo vsiliti na primer verouk. A nenehno ponavljanje naracije zgolj ene strani, marsikatero temo znormalizira do te mere, da je v širši kontekst niti več ne postavljamo. Da o isti svari govorimo na vsaj dva različna načina, je razvidno tudi iz tega, da se leva politična opcija očitno zavzema za svobodo govora, medtem ko desna stran “dopušča oziroma spodbuja retoriko nestrpnosti, ksenofobije, homofobije, sovraštva in laži ter diskreditacijo vseh, ki so kritični do aktualne vlade.”
