16.9 C
Ljubljana
petek, 17 septembra, 2021

Kdo smo pravzaprav Evropejci

Piše: Gašper Blažič

Številna ugibanja o tem, od kod izvira sodobna evropska civilizacija in kje so njene (genetske) korenine, so med ljudmi očitno precej živa. Nova in nova dognanja arheologov in strokovnjakov s področja genetike vedno znova »popravljajo« dosedanja prepričanja o našem izvoru. Tudi Slovencev.

Minuli konec tedna je na spletnem portalu Siol.net izšel članek o tem, da smo Evropejci pravzaprav genetska mešanica treh starodavnih genetskih populacij: ljudstev iz evrazijskih step, ki imajo verjetno sibirske korenine, staroselskih evropskih lovcev in nabiralcev ter zgodnjih kmetov iz Anatolije, Male Azije torej. Ta teza bi se skoraj ujemala s tradicionalnim prepričanjem, da smo Slovenci potomci priseljencev iz Zakarpatja in Pripjatskega močvirja. Vendar je zgodba nekoliko bolj zapletena, predvsem pa je veliko starejša od teorije o naselitvi Slovanov z vzhoda v šestem stoletju.

Sibirski deček

Strokovni jezik genetike je večinoma preveč zapleten za običajnega bralca. Vendar nam opis nekaterih genetskih značilnosti vseeno lahko nekaj pove o tem, kam segajo naše korenine. Kot piše Aleš Žužek v omenjenem članku na portalu Siol, so pred kakšnim stoletjem v Sibiriji blizu Bajkalskega jezera našli starodaven grob, v katerem je bilo okostje nekega dečka. Po vasi v bližini kraja najdbe so okostje, ki je staro okoli 24 tisoč let, poimenovali deček iz Mal’te oziroma Malte, kar seveda nima zveze z otoško državo Malto. Okostje, ki ga sedaj hranijo v Sankt Peterburgu, so nedavno spet začeli preiskovati arheogenetiki in ugotovili, da deček, ki je bil ob smrti star tri ali štiri leta, ne pripada nobeni tipični azijski haploskupini, saj je po očetu pripadal makrohaploskupini R, po materi pa eni od haploskupin makrohaploskupine U. »R je makrohaploskupina haplotipov na moškem spolnem Y-kromosomu, ki je zelo značilna za Evropejce, U pa je makrohaploskupina mitohondrijske DNK. Haplotipi so med seboj tesno povezani geni, ki jih otrok podeduje po enem od staršev. Haplotipi na Y-kromosomu se nerekombinirano, nepremešano torej, prenašajo z očetov izključno na sinove. Tako lahko ugotavljamo izvor po moški liniji daleč v preteklost. Mitohondrijska DNK (mtDNK) se prenaša z mater na sinove in hčere, toda samo hčere jo potem prenesejo naprej na svoje potomce. Z mtDNK ugotavljamo izvor po ženski liniji,« piše avtor, ki se sklicuje na podatke iz doktorske disertacije Andreja Zupana z naslovom »Genetska struktura Slovencev, kot jo razkrivajo polimorfizmi kromosoma Y in mitohondrijske DNA« in je bila objavljena leta 2014. Tako navaja, da makrohaploskupini R pripada 58,7 odstotka slovenskih moških, od tega 37,5 odstotka haploskupini R1a, ki je značilna za slovanske narode, in 20,3 odstotka R1b, ki je značilna za zahodnoevropske narode. MtDNK makrohaploskupini U pa pripada 26,2 odstotka prebivalcem Slovenije (večja od nje je mtDNK haploskupina H z 38,1 odstotka).

Staroselci, pastirji in kmetje

Ker je mogoče s sekvenco najdenega zapisa DNK v kosteh rekonstruirati podobo starodavnega človeka, ki je morda živel pred več tisoč leti, so tudi pri dečku iz Malte ugotovili, da je imel rjave oči, temne lase in pegasto kožo, pripadal pa je sibirskim lovcem na mamute, ki so bili del Starodavnih severnih Evrazijcev (ANE). Slednji pa so predniki tako Evropejcev kot ameriških staroselcev, ki jim sicer popularno rečemo Indijanci. Tu bi bilo zanimivo spomniti, kako so dolga tisočletja kasneje, ko je med Indijanci misijonaril naš rojak Friderik Baraga, slednjega upodabljali z značilnostmi tamkajšnjih domorodcev, čeprav je imel genetsko z njimi bolj malo skupnega. Ob severnih Evrazijcih pa sta obstajali vsaj še dve veliki genetski skupini lovcev in nabiralcev: vzhodna  in zahodna. Zanimivo je, da so bili zahodnjaški staroselci višje postave, temnejše polti in modrih oči. Pred osem tisoč leti pa naj bi bili iz Male Azije prišli v Grčijo neolitski kmetje, ki so imeli svetlejšo polt in rjave oči ter so bili nižje rasti. Kasneje so poselili vso staro celino in se pomešali s staroselci. Pripadal naj bi jim tudi slavni Ötzi. Kakorkoli že, prav ti naseljenci naj bi bili številčnejši od staroselcev, predvsem na jugu Evrope. Najbolj so jim podobni avtohtoni prebivalci italijanskega otoka Sardinija. Precejšnjo sled so pustili tudi v genski zasnovi vseh južnoevropskih narodov (Italijani, Španci), pa tudi pri Grkih in Albancih. Na severu je genski delež neolitskih kmetov najnižji, še piše avtor.

»Velika zamenjava« v preteklosti

Seveda se postavlja vprašanje, kdo so bili staroselci, ki so naseljevali sedanje slovensko ozemlje. Tu je treba biti nekoliko previden, ker se je pokazalo, da se je v desettisočletnem ciklu prebivalstvo Velike Britanije genetsko povsem zamenjalo. Med pomembnimi nosilci genetske strukture sedanjih Evropejcev so namreč tudi Zahodni stepski pastirji, ki so bili verjetno tudi prvi, ki so udomačili konje in jih uporabljali, verjetno so pa tudi prvi nosilci indoevropskega prajezika. Prav ti stepski pastirji naj bi prispevali po genetski plati skoraj polovico značilnosti sodobnih Slovencev, podobno kot pri Čehih. Vendar pa naj bi bili staroselci v Sloveniji zelo podobni Sardincem, kar pomeni, da so morda imeli neolitski kmetje v obdobju pred kakimi sedem tisoč leti močnejšo vlogo in da so nekatere bolezni, ki so prihajale z nomadskimi ljudstvi, bolj uničevale druge genske skupine. Zato naj bi bili neolitski kmetje k slovenskim genom, ocenjeno približno, prispevali približno tretjinski delež.

Kaj pa krapinski pračlovek?

K mozaiku naših korenin dodajmo še en košček: to je krapinski pračlovek iz naše neposredne soseščine (Krapina) in z območja, kjer je lokalni pogovorni jezik zelo podoben slovenskemu (kajkavščina). Ostanki krapinskega človeka so pokazali, da gre za prastaro obliko civilizacije, za neandertalca, znano pa je, da so neandertalci verjetno izumrli že pred dobrimi 25 tisoč leti. Starost krapinskega pračloveka so ocenili celo na sto tisoč let, kar pomeni, da gre za zelo zgodnjo obliko življenja naših prednikov. Čeprav so nekdaj veljali predsodki o tem, da so bili neandertalci skoraj napol živali, pa se je izkazalo, da ni tako in da so bili v tistem času že visoko razviti, pustili pa so tudi genetsko sled med Evropejci. Vsekakor bi bil zelo dobrodošel podatek, kakšne genetske značilnosti je imel najdeni krapinski pračlovek. In morda je res težava v tem, da o krapinskem človeku vemo še veliko premalo in da bi bilo morda vsa znanstvena dognanja s področje genetike treba med seboj bolj povezati, saj bi s tem dobili jasnejšo podobo, od kod izviramo Slovenci.

Praindoevropski jezik

Če smo prej omenili, da so bili Zahodni stepski pastirji (prebivalci zahodnega dela evrazijske stepe, ki je segala od Vzhodne Evrope v notranjost Azije) prvi nosilci indoevropščine, našega prajezika torej, velja spomniti na dejstvo, da imamo celo skupen jezikovni izvor z Indijci (da, prebivalci Indije, ne Indijanci!), Iranom oz. Perzijci, vendar je ta jezik verjetno obstajal približno pred šest tisoč leti in se že takrat začel deliti. To pomeni, da se je jezikovna kultura začela oblikovati nekje proti mlajši kameni dobi in na začetku bronaste dobe, razvila pa se je iz primarne potrebe po medsebojni komunikaciji in razumevanju. A do takrat, ko se je slovenščina začela prvič pojavljati kot samostojni jezik, je minilo več tisoč let in lahko o njenem razvoju samo ugibamo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine