Piše: Gašper Blažič
Jutri, 17. januarja, se bo na Okrožnem sodišču v Celju nadaljevalo sojenje Janezu Janši, Klemenu Gantarju in Branku Kastelicu v zadevi Trenta, torej zaradi prodaje Janševega posestva družbi Imos. Obtožnico zastopata tožilca iz Specializiranega državnega tožilstva Boštjan Valenčič in Luka Moljk.
Toda bolj ko gre sojenje proti koncu, več je nejasnosti – ali bolje rečeno, bolj neverjetno se zdi, kako je ta obtožnica sploh prestala preizkus. V resnic je vprašanj glede procesa Trenta še več kot na začetku.
Imos ni bil oškodovan
Kot prvo se najprej postavlja vprašanje, kdo je najprej podal ovadbo zaradi omenjene kupčije, ko je prvak SDS Janez Janša v času, ko je vodil svojo prvo vlado, posestvo v Trenti (Tonderjevo domačijo) ter manjše stanovanje zamenjal za večje stanovanje v Ljubljani. Če je namreč res prišlo do oškodovanja Imosa, ker naj bi, kot trdijo tožilci, krepko preplačal Janševo posestvo, potem bi moral biti Imos tisti, ki bi vložil ovadbo proti svojim nekdanjim vodilnim. Dosedanje obravnave pa tega niso dokazale. Prav nasprotno: izkazalo se je, da se je Imos v resnici ukvarjal s precej večjimi posli, ki so šli tudi v milijone, nakup posestva v Trenti pa je financiral iz lastnih sredstev in ne iz kredita. S tem nakupom se nadzorniki posebej niso ukvarjali, saj je šlo le za manjši nakup, oškodovanje pa ni bilo zaznavno.
Očitno so ovadbo zakuhali politikanti iz KPK
Naj ob tem spomnimo, da je bilo posestvo prodano leta 2005, prvič pa je zadeva dobila “aferaške” razsežnosti pred predčasnimi volitvami leta 2011, ko se je v medijih kot velika “preganjalka korupcije” izkazala sedanja poslanka Mojca Šetinc Pašek, medtem ko so mainstream mediji pripravljali pot do volilne zmage Zorana Jankovića in njegove Pozitivne Slovenije. Res pa je, da je Komisija za preprečevanje korupcije prva, ki spremlja premoženjsko stanje političnih funkcionarjev. V času prve Janševe vlade je to funkcijo opravljal Drago Kos, znani operativec globoke države v času konstrukta Depala vas in tudi kasneje v aferi Patria, sicer pa prepričan Janšev nasprotnik. Politični, da ne bo pomote. Vendar nikoli ni enakovredno tekmoval za politične funkcije, pač pa deloval iz ozadja.
Leta 2010 ga je v KPK nasledil Goran Klemenčič, ki je nato leta 2014 postal minister za pravosodje v Cerarjevi vladi. Klemenčičev namestnik je bil Rok Praprotnik, ki je kot novinar močno nažigal po prvi Janševi vladi zaradi oklepnikov Patria.
Klemenčič se je v začetku leta 2013 Janše lotil s poročilom, ki je sicer obremenilo tudi Jankovića, a le zaradi navidezne pristranskosti. Poročilo je bilo kasneje sodno odpravljeno, a škoda je bila storjena in se je ni dalo popraviti. Neposredna posledica poročila je bilo sesutje druge Janševe vlade ter izvolitev Alenke Bratušek za premierko. Medtem pa so Janši sodili zaradi Patrie, tudi ta sodba je bila nato razveljavljena, a spet takrat, ko je bila škoda že storjena – na volitvah leta 2014 je namreč zmagal “nov obraz” – in se ni dalo ničesar več popraviti. Sodstvo pa je v minulem letu zaščitilo sodne akterje iz te zadeve.
Iz KPK v NPU in nato naprej …
Očitno je torej nejasno, kdo je prvi ovaditelj. Je pa zadevo v roke prevzel Nacionalni preiskovalni urad, ki je bil prav tako precej časa pod vodstvom “pravih kadrov” – Darko Majhenič je očitno “preskočil” pranje iranskega denarja v NLB, nato je na vrh prišel še en izbranec leve elite Darko Muženič, ki je v istem času vodil urad za preprečevanje pranja denarja (a očitno v primeru NLB neuspešno), sumili pa so ga celo goljufije na račun EU, a je vseeno postal direktor NPU. Šele bil v času tretje Janševe vlade razrešen. V času Roberta Goloba se je spet vrnil na položaj, najprej kot v. d., za redni mandat direktorja NPU pa mu je aprila lani svoj podpis dal takratni generalni direktor policije Senad Jušić. Prav tisti, ki je bil nezakonito imenovan in je nato predvsem zaradi pritiska Milana Kučana ta teden prinesel odstopno izjavo notranjemu ministru Boštjanu Poklukarju. Če je torej Muženiča imenoval nezakoniti policijski funkcionar, kaj lahko sploh rečemo o legitimnosti NPU?
Ob tem se je “slovenski FBI” izdatno potrudil, da bi čim bolj namočil predsednika SDS. Pri kupčiji s posestvom v Trenti so po naših ugotovitvah navedli sume kar štirih (!) kaznivih dejanj: sum zlorabe uradnega položaja ali uradnih dolžnosti (Kazenski zakonik, člen 257), kjer naj bi bili v procesu prodaje posestva vključeni uradniki ali osebe, ki so izkoristile svoj položaj za osebno ali tujo korist, sum goljufije (Kazenski zakonik, člen 211), ker naj bi bila prodaja izvedena pod takšnimi pogoji, ki so omogočili neupravičeno pridobitev finančnih sredstev ali drugih koristi, kar je lahko povzročilo škodo drugim strankam ali državi; sum pranja denarja (Kazenski zakonik, člen 245), saj bi lahko sredstva, pridobljena iz prodaje, bila uporabljena za prikrivanje izvora sredstev, ki so morda povezana z nezakonitimi dejavnostmi; ter sum davčnih utaj (Kazenski zakonik, člen 249), če je prišlo do nepravilnosti pri obdavčitvi transakcije.
Verjetno ni potrebno ugibati, da so se ob teh ugotovitvah glavni politični kriminalci krohotali. Če so namreč NPU-jevci ob tej kupčiji našteli toliko grehov, koliko bi jih morali šele pri vseh do sedaj izvedenih poslih npr. Zorana Jankovića? Ali pa Kučanove bančnice Romane Pajenk?
Litijska jih ne zanima
NPU je tako ovadbo v zadevi Trenta že pred kakim desetletjem posredoval na Specializirano državno tožilstvo, ki se ukvarja s pregonom najhujših vrst kriminala v državi, a očitno v primeru Litijske spi svoje zimsko spanje. Medtem ko je v primeru Trente zelo aktivno. Z razlogom. In seveda se lahko vprašamo, kdo iz ozadja usmerja tožilce in njihovo delo.
Ob tem se zastavlja tudi vprašanje, ali bi se morali na zatožni klopi znajti tudi funkcionarji SD glede na to, da so nedavno prodali tako rekoč od države podarjeno Moskovičevo vilo za 1,6 milijonov evrov, kar je dvakrat toliko, kolikor jo ocenjuje GURS. O tem smo sicer danes pisali v tiskani izdaji Demokracije.
Po vsem tem je jasno, da nevtralnega ovaditelja, ki bi s tem sprožil tudi nepristransko sojenje krivcem v zadevi Trenta, ni. Gre za povsem politično usmerjan projekt. Če namreč oškodovanja Imosa ni, potem je jasno, da gre za navidezno kaznivo dejanje, katerega cilj je povsem političen: izločiti iz politične tekme tistega, ki najbolj ogroža sedanjo vlado.
