Piše: Petra Janša
Tokrat smo se pogovarjali s poslanko SDS Alenko Jeraj, ki vodi Preiskovalno komisijo DZ o domnevnem odtujevanju novorojenčkov iz slovenskih porodnišnic od leta 1965 dalje. Kako uspešni so pri svojem delu, preberite v nadaljevanju prispevka.
Alenka Jeraj se je rodila leta 1973 v Ljubljani. OŠ je obiskovala na Igu, nato pa nadaljevala šolanje na Gimnaziji Poljane. Več let je delala na področju družbenih dejavnosti na občini Ig. Leta 2004 je bila prvič izvoljena za poslanko, nato pa še leta 2008, 2011, 2018 in 2022. Vodila je odmevno preiskovalno komisijo o poslih župana MOL Zorana Jankovića. Bila je predsednica odbora za delo, družino in socialne zadeve, odbora za zdravstvo ter podpredsednica odbora za kulturo. V tem mandatu je članica odborov za zdravstvo, za kulturo, za izobraževanje in mandatno-volilne komisije. Od lani vodi Preiskovalno komisijo DZ o domnevnem odtujevanju novorojenčkov iz slovenskih porodnišnic od leta 1965 dalje. Dolga leta je vodila podmladek SDS, Slovensko demokratsko mladino, sedaj pa vodi Ženski odbor SDS. Bila je tudi podpredsednica SDS in generalna sekretarka SDS. Že dobrih 30 let je predsednica Društva Fran Govekar Ig, kjer se ukvarja s turizmom, predvsem s kulturo kolišč, z gledališčem in literaturo. Režirala je več predstav, s katerimi so gostovali po Sloveniji in v zamejstvu. Je avtorica treh pesniških zbirk z naslovom Na poti do sebe, Pri tebi na Gori in Reke.
Gospa Jeraj, zadnjič smo v DZ poslušali 90-letnega dr. Gabrijela Elka Borka, dolgoletnega predstojnika Klinike za ginekologijo UKC Maribor, ki je glede ukradenih dojenčkov med drugim trdil, da »gospa, ki je to začela (raziskovati, op. p.), fantazira«. V mislih je verjetno imel gospo Simono Šeremet Kalanj, predsednico slovenskega Društva izgubljeni otroci.
Razumem, da si marsikdo ne želi priznati, da so se najverjetneje tako kot po drugih republikah nekdanje države tudi v Sloveniji dogajale nezakonite odtujitve dojenčkov. En tak primer je že bil odkrit, ko je mama rodila v Kopru, so ji rekli, da je otrok umrl, a je bil posvojen in je s posvojitelji odšel v Srbijo. Ne moremo torej govoriti, da se v Sloveniji to ni dogajalo in da gre za fantazije. Pred leti je bilo ustanovljeno Društvo izgubljeni otroci, ki ga vodi Simona Šeremet Kalanj, ki je sedaj strokovna sodelavka preiskovalne komisije. Gotovo ne gre za fantazije, pač pa za primere, ki jih je treba raziskati. Najbolj bi bila vesela, če se izkaže, da se to ni dogajalo in pri nas niso »kradli in prodajali novorojenčkov«, a za zdaj tega še ne moremo trditi. Nasprotno, več pridobljenih informacij kaže na to, da se je to najverjetneje dogajalo.
Vam je na zaslišanjih šla kakšna zgodba še posebej do srca?
Vse so mi prišle do srca, ker sem tudi sama mama in si ne predstavljam izgube otroka, sploh novorojenčka in največkrat prvega otroka, ki ga je mamica rodila. Mamice so bile v tistih časih v porodnišnici same, očetov ni bilo zraven pri porodu, kot je to danes. Prav tako otroci niso bili v sobah skupaj z mamicami, pač pa ločeni od njih in so jim jih prinesli le, ko je bil čas za dojenje. Očetje so običajno prišli na kratek obisk naslednji dan. Mamice so bile navadno zelo mlade, imele so 19, 20 let. Verjele so zdravniku, ko jih je seznanil s tem, naj bi bil otrok umrl. Dali so jim pomirjevala in dejali, da so še mlade in bodo še imele otroke. Mamicam niso prinesli otroka, da bi se od njega poslovile, niso jim ga dali, da ga pokopljejo, s pretvezo, da ga bodo pokopali oni. Sedaj iščejo grobove teh svojih malčkov, a jih na pokopališčih ni. In ko so iskale dokumentacijo o rojstvu, porodu, vpisu v matično knjigo, so ugotovile veliko napak, kar se seveda lahko zgodi, a napak in nedoslednosti je v dokumentaciji preprosto preveč. Poleg tega večina mamic izpoveduje, da v sebi že vse življenje čutijo, da otrok ni umrl. Lahko je to posledica tega, da se od otroka niso mogle posloviti, lahko pa tudi ne. Podobno je z dvojčki, ko eden od dvojčkov čuti, da mu nekaj manjka, oz. čuti svojega brata ali sestro in ga išče. Mnoge mamice so se vključile v Društvo izgubljeni otroci in so pripravljene pričati na naši komisiji, vendar vseh ne bomo zaslišali, ker je tega preveč, na društvu namreč obravnavajo več kot 110 primerov. Odločili smo se, da bomo zaslišali po 3 ali 4 mamice, ki so rodile v določeni porodnišnici (Maribor, Jesenice, Novo mesto …) in nato vse vpletene iz posamezne bolnišnice, čeprav je veliko teh že pokojnih, saj gre za 40 in več let stare primere. Mamice so primere domnevno izginulih novorojenčkov prijavile tudi policiji in sedaj potekajo preiskave, a kot komisija ugotavljamo, da zadeve tečejo zelo počasi.
Kako pa si sicer razlagate besede, ki so omenjenemu doktorju »ušle« na zaslišanju, češ da so »splavi posebna tematika (…) – prodaja otrok posebej, splavi pa posebej«. Je s tem mogoče priznal kriminalna dejanja ali pa je to, da bi »v Mariboru takrat prodajali dojenčke kot ‘cuker’, le fantazija«, kot se je izrazil.
Ja, ta izjava me je res presenetila, še bolj kolego Reberška, ki ga je večkrat vprašal, kaj je mislil s tem in ali o prodaji otrok kaj ve. Seveda je zanikal in preiskovalna komisija nikogar ne obtožuje. Za zdaj samo zaslišujemo priče, ki bi lahko o tem kaj vedele. Na seznamu imamo še veliko prič, nanj pa dodajamo tudi nove, predvsem po zaslišanjih mamic, ki povedo, kdo jih je obravnaval, kdo je bil navzoč pri njihovem porodu in kdo je skrbel za novorojenčke po porodu.
Ne gre torej le za administrativne napake, kot se trudijo razlagati zaslišani zdravniki in nekatero medicinsko osebje …
Od administrativnih napak (različni datumi prijave rojstev ali več različnih prijav rojstev za istega otroka, različne diagnoze, zakaj je otrok umrl, smrt krepkejšega in bolj zdravega od dvojčkov oz. dvojčic …) pridemo do vprašanja, ali so bile opravljene obdukcije teh otrok. Po takratni zakonodaji je bila namreč obdukcija obvezna, če je človek, tudi novorojenček, umrl v bolnišnici. A za nekatere obdukcijskih zapisnikov ni ali so bili pretipkani leto dni kasneje. Imamo tudi primer, ko naj bi se bila ob 9. uri opravljala obdukcija, ob 11. uri pa naj bi bil otrok že pokopan na Žalah, kar najbrž ni mogoče. Naslednji problem oz. nejasnosti so v zvezi s pokopi otrok. Mamicam so dejali, naj za to ne skrbijo, da bodo vse v zvezi s pokopom uredili v bolnišnici, čeprav noben predpis tega ni določal. Mnogim so dejali, da bodo novorojenčka pokopali z odraslim človekom, da ga bodo dali nekomu v krsto ali zašili v truplo odraslega. Tudi to ni bilo določeno z nobenim takrat veljavnim predpisom in vsi, ki smo jih do sedaj zaslišali, pravijo, da se nikoli ni tako pokopavalo, in da zdravnik pediater tega v nobenem primeru mamici ne bi rekel. Evidence so pomanjkljive in nekje imamo seznam, koga naj bi bili pokopali in kdaj, ponekod pa ne. Uporabljen je izraz pokop »ubožnih otrok«, za kar še ne vemo, kaj pomeni. Morda so to mrtvorojeni otroci. Kdo jih je pokopal, na čigave stroške, zakaj staršev niso obvestili, da bi bili navzoči pri pokopu, niso jih niti vprašali, kakšen pokop želijo … Vse to je za današnje razmere nedoumljivo, takrat pa se seveda o tem ni smelo spraševati. Saj vemo, da smo živeli v nedemokratičnem sistemu. Poleg tega so nekatere mamice dobile poziv, da pripeljejo otroka, ki naj bi bil umrl, na cepljenje ali da ga pri 17. letih vpišejo v vojaško evidenco, da bo šel v vojsko.
Koliko dela je še pred preiskovalno komisijo o ukradenih novorojenčkih, ki jo vodite, in kakšne cilje zasledujete?
Časa do konca mandata je malo za tako zahtevno materijo, a verjamemo, da bomo rešili vsaj kak primer. Upam pa, da se bo preiskovanje policije pospešilo in da bo nova preiskovalna komisija nadaljevala z delom v naslednjem mandatu DZ.
Verjetno bi se strinjali s svojim poslanskim kolegom Antonom Šturbejem, ki je aprila lani na Komisiji DZ za peticije, človekove pravice in enake možnosti glede žgoče tematike med drugim rekel naslednje: »Kot smo slišali in kot govori dokumentacija, se je vse to dogajalo pod dežnikom Udbe. Po zakonodaji nekdanje SFRJ tujci niso mogli posvojiti otroka. Dejansko so se pa kot turisti vračali iz držav nekdanje Jugoslavije z otrokom v Nemčijo in druge države. Otroka so tu kupili.«
Ja, marsikaj kaže na to, da je bila stvar organizirana, vendar za zdaj vsaj v Sloveniji dokazov za to nimamo, saj so arhivi uničeni. Gotovo so bile v času SFRJ zadeve v Sloveniji bolje urejene kot v drugih republikah, to je bilo znano. Na to kaže tudi to, da so nekatere ženske prišle rodit v Slovenijo, ker so se bale, da bi jim odvzeli otroka, kot se je dogajalo v kakšnih manjših porodnišnicah po Jugoslaviji. Tudi tako pričanje imamo. Gotovo pa so se določene prakse pod okriljem Udbe dogajale tudi v Sloveniji. O tem lahko zadnja leta veliko beremo v knjigah Igorja Omerze, ki to področje preiskuje.
So poslanci koalicije v preiskovalni komisiji kaj bolj kooperativni kot po navadi?
Od predstavnikov koalicije sodelujeta samo predstavnika stranke SD, in sicer Predrag Bakovič, ki je policist in morda najbolj strokovno usposobljen za raziskovanje takih primerov, ter Damijan Zrim kot njegov namestnik. Stranki Gibanje Svoboda in Levica pa v komisiji ne sodelujeta.
Mimogrede, je kakšna od teh mamic že našla svojega ukradenega otroka?
Ne. Upajo, da jim bomo pri tem pomagali mi, a kot sem dejala, je tematika zahtevna in pridobivanje dokumentacije ter razčiščevanje, kaj in kako se je dogajalo, zahteva veliko časa. Bomo pa naredili vse, kar lahko.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
