Piše: Andrej Sekulović
Julien Langella je francoski identitarni katoliški avtor več knjig in aktivist. Je tudi eden od ustanoviteljev mednarodnega gibanja Generacija identitete. Z njim smo se pogovarjali o katolištvu, domoljubju, kulturnem marksizmu in drugih zanimivih temah.
DEMOKRACIJA: Ste eden francoskih ustanoviteljev Generacije identitete. Kako gledate na pregon in prepoved tega gibanja v Franciji?
Langella: Gibanje je bilo prepovedano, čeprav so vsi, ki so nas tožili, na sodišču izgubili. Generacija identitete ni bila nikdar obsojena. Kar ni uspelo borcem proti »rasizmu« prek sodišč in sodnikov, je brez sramu storilo notranje ministrstvo. Jasno je, da nas bo »republika« vedno sovražila in da bomo vedno izobčenci za režim, ki temelji na pobijanju.
DEMOKRACIJA: Francoska republika temelji na pobojih? Lahko razložite?
Langella: Francoska revolucija je bila predvsem genocid v Vendeji in drugje, pa tudi na izkoreninjanju, saj so v javnih šolah v 19. stoletju poniževali francoske otroke, ki so govorili svoj regionalni jezik, in na lažeh; med drugim o tem, da je kralje, ker so tirani, treba dvakrat ubiti. Zato so oskrunili grob Henrika IV., da bi mu odrezali glavo. V dveh stoletjih je republiko premikal predvsem »progresivizem«. Vedno smo priča isti dinamiki; takrat so bile regionalne identitete žrtvovane v imenu na novo opredeljene nacionalne identitete, danes se to žrtvuje na oltarju globalizma. Vsa gibanja, kakršno je bilo Generacija identitete, ki so opozarjala na pomanjkljivosti republike, zlasti pri nadzoru naših meja, varnosti ali socialni bedi, so bila tarča sedanje vlade, ki jih je razpustila. Identitarci v najširšem smislu ne bi smeli iskati strpnosti pri umirajočem sistemu, ki slabo vlada, a se dobro brani. Dosledni identitarci se morajo čim bolj ločiti od republike, se odcepiti in znova zgraditi Francijo skupnosti zunaj velikih mest, ki so jih razdejali migracijska invazija, levičarska buržoazija in »macronistični boomerji«.
DEMOKRACIJA: Ste avtor knjige »Catholic and Identitarian«. Kaj nam lahko poveste o njeni vsebini?
Langella: Osredotočam se na to, da katoliška vera sama po sebi ne ustvarja ali podpira humanitarne, tretjemu svetu naklonjene retorike. Vsakdo je lahko identitarec, ki je prepričan, da je najpomembnejše politično vprašanje obramba naše identitete in hkrati popoln katoličan. Krščanska dobrodelnost je pogosto napačno razumljena, besede mnogih duhovnikov in škofov pa so podlegle »sodobnosti«, za katero so značilni lažni dobri nameni. »Brez resnice je ljubezen le prazna lupina, ki jo lahko zapolni sentimentalnost,« je zapisal Benedikt XVI. v svoji encikliki Caritas in veritate (2009). Cerkev je ustanova, ki je hkrati božanska in človeška, čudežno ohranjena že dva tisoč let (navedite mi kakšno evropsko ustanovo, ki je zdržala tako dolgo). Znotraj nje najdemo tako tudi človeške napake in grehe, okužil pa jo je tudi buržujski duh. Vendar pa v 20. stoletju papeži kristjanov niso nehali opozarjati, da je domoljubje dolžnost, ki ima prednost v ljubezni in dobrodelnosti; na prvem mestu so starši, zatem družina, domovina in šele nato človeštvo. To razlaga še danes veljaven Katekizem.
DEMOKRACIJA: Kaj so temelji takšnega katoliškega domoljubja?
Langella: Takšno dajanje »prednosti« pri ljubezni izhaja iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater. Naš Gospod Jezus ni bil hipi, bil je Hebrejec, vkoreninjen v kulturi, v kateri so bili pomembni obredi in narodnost. Jokal je nad usodo Judeje, ne Ruande. V svoji knjigi pokažem, da katolicizem ni v nasprotju z bojem za identiteto, temveč ga lahko tudi krepi, in to predvsem s prebiranjem Svetega pisma, besedil velikih svetnikov, kot sta sveti Avguštin (»kdor ne poskrbi najprej za svoje, je slabši od nevernika«) ali sveti Tomaž (»častiti je treba starše in domovino«). Bog ljubi rase, identitete, jezike in kulturne razlike, ljubi raznolikost svojega stvarstva. Dolžnost kristjanov pa je, da jo za vsako ceno obranijo pred novim Babilonskim stolpom.
DEMOKRACIJA: Kakšne so glavne dejavnosti krščanskega združenja Academia Christiana, v katerem ste ta čas aktivni?
Langella: Academia Christiana je bila ustanovljena leta 2012. Njen namen je uriti mlade francoske kristjane in domoljube, da delujejo v interesu skupnega dobrega. Izvajamo duhovno, filozofsko in politično usposabljanje, pa tudi športne treninge in usposabljanje za zdrav način življenja: prva pomoč, tajski boks, samooskrba na podeželju in tako dalje. Naše stališče je preprosto: naš svet propada. Ničesar, kar bi lahko ohranili, ni več, zato bo treba vse obnoviti. Neizogibno je, da takšna obnova poteka na lokalni ravni, na vnovičnem osvajanju podeželske in zunajmestne Francije. Tam je treba vzpostaviti razcvet majhnih cerkvenih skupnosti. Treba je osvojiti mestne uprave, ki imajo v Franciji precejšnjo moč. Sem spadajo policija, kulturne dejavnosti, javne šole, urbanizem in tako dalje. Tu je tudi vprašanje volitev; treba je ustvariti čim več katoliških mestnih uprav, ki se zavedajo svoje identitete. Potrebujemo neodvisne šole, trgovine, ki jih vodijo naši somišljeniki, in solidarnostne medsosedske odnose. Moramo se združevati in si pomagati kot pravi kristjani, ki so pustili pokvarjen svet za seboj, da bi z zgledom ljubezni, ki jih je združila, izžarevali svojo moč na sodržavljane. To je bojevita ljubezen do domovine, naše dežele in naših ljudi kljub njihovim napakam. Aktivizem je bistvenega pomena za začetek takšnih razprav, vzporedno s tem pa moramo ustvariti temelje življenjske skupnosti, ki nam bo dala voljo za dejavnosti v svetu, ki nas sovraži.
DEMOKRACIJA: Kako komentirate številne progresivne izjave in stališča papeža Frančiška?
Langella: Papež Frančišek je naslednik svetega Petra. »Pekelska vrata ne bodo premagala moje Cerkve,« je rekel Kristus. Ker sem katoličan in privrženec Jezusa, je papež ne glede na to, kdo je, moj voditelj. Vendar pa on ni le Kristusov namestnik, temveč je tudi sam človek. Zato ni nujno, da mu v vsem sledimo. To je vedno govorila tudi Cerkev, predvsem od koncila leta 1871, ko je priznala, da papež ni nezmotljiv, zaradi česar ga, ko govori o političnih vprašanjih, ni treba vedno ubogati. Papež Frančišek in človek Jorge Maria Bergoglio sta dve ločeni entiteti. Vsak vojak razume razliko med ukazom nadrejenega in besedami, ki jih izreče v zasebnem življenju. Ne poglabljajmo se preveč v nekakšen »progresivizem« znotraj Cerkve, saj bo ta umrl skupaj z generacijo »baby boom«, s katero se je tudi pojavil. Gre le za vprašanje časa. Če se lahko malce pošalim: Sancte Covide, exaudi nos! Sveti Covid, osvobodi nas vseh tistih »boomerjev«, ki so podedovali mogočno civilizacijo, zatem pa so jo žrtvovali na oltarju svojih levičarskih modnih muh kot razvajeni otroci.
DEMOKRACIJA: Menite torej, da je zdajšnji progresivizem le nekakšen minljiv trend?
Langella: Progresivizem najdemo predvsem na Zahodu. Kleriki Vzhodne Evrope in Afrike ne zagovarjajo priseljevanja in homoseksualnosti. Le poslušajte škofa Turksona, kardinala Saraha, škofa Schneiderja, krakovskega škofa in številne druge. Papež Frančišek uživa v veliki medijski pozornosti. Vendar pa gre za enega od simptomov bolne družbe potrošništva in spektaklov. Rad razpravlja o homoseksualcih in migrantih, čeprav povprečnemu katoličanu tega ni mar. Ker je pogosto v medijih, pozabljamo, da je oddaljen od vsakdanjega življenja vernikov, kjer igrata večjo vlogo župnik ali škof, ki vodi njihovo škofijo. V srednjem veku in pravzaprav vse do 20. stoletja, ki je prineslo razmah medijev, danes tudi družbenih omrežij, je bil obraz papeža večini neznan. Papež Frančišek je podoben pijanemu stricu na družinskem kosilu, ki vse spravlja v zadrego. Verjetno je napol senilen in pod vplivom progresivnih svetovalcev, ki vidijo, da prihaja njihov konec. Konec koncev tudi zunaj tradicionalnih krogov vedno več mladih duhovnikov nosi talar in se vrača k veri, utelešeni v živem ljudskem izročilu. Po božanskih merilih bo progresivizem kmalu le pozabljena anomalija v zgodovini Cerkve. Danes je Cerkev šibka zaradi dekristijanizacije družbe, vendar pa zunaj škofij in »splošne« cerkvene uprave tradicionalistične in druge skupnosti rastejo in so vedno bolj radikalne. Cerkev jutrišnjega dne bo manj posvetna in bolj čista.
DEMOKRACIJA: Znotraj identitarnih krogov in nove desnice najdemo tudi veliko tistih, ki so kritični do krščanstva, predvsem do njegovega »univerzalizma«. Kakšen je vaš odziv na takšne kritike?
Langella: Odgovor najdete v moji že omenjeni knjigi. Ne zamerim jim, saj je papež s svojimi izjavami naredil precej škode. Tudi sam sem delil njihovo mnenje, dokler se leta 2013 pri 25 letih nisem spreobrnil. Ker je katolištvo univerzalno, ima identiteto. Ker govori vsem, govori jezik vsakega človeka, da bi vsaki kulturi lahko v njenem sklopu posredovalo Resnico.
DEMOKRACIJA: Katolištvo torej spoštuje in ohranja raznolikost človeštva?
Langella: V Latinski Ameriki so duhovniki ohranjali domorodne jezike in napisali prve slovnice mehiških in inkovskih jezikov. V Evropi so Aristotela in Platona prepisovali benediktinski menihi z Mont Saint-Michela. Na Japonskem imajo katoliške cerkve podobno kot šintoistični templji strehe z ukrivljenimi vogali. Katolištvo je identiteta preprosto zato, ker predstavlja resnico. Izhaja od »boga-človeka, ki je bil utelešen kot pripadnik določene rase, dežele in poklica«, če lahko citiram meniha Gérarda, ustanovitelja čudovite opatije Barroux v Provansi. Katolicizem potrjuje enotnost človeštva, obenem pa odločno nasprotuje kulturni uniformiranosti. Je poslednje zatočišče ljudskih tradicij. Blagoslavja starodavna drevesa, ki so bila svetišča poganov, medtem ko hočejo ateisti brez občutka za občudovanje stvarstva, ker zavračajo Boga, gozdove spreminjati v parkirišča in organizirajo krožke, v katere »beli heteroseksualni moški« nimajo vstopa. Samostani so zatočišče ljubezni, lepote in dobro opravljenega dela. Brez katolištva in brez Cerkve ni evropske zavesti, saj je sopomenka za Evropo »krščanske dežele«. Mednarodne romarske poti, latinščina in samostanski redi so združili Evropo. Po zaslugi menihov lahko prebiramo antične filozofe. Resnica o Božji ljubezni do vseh ljudi nas spodbuja k sklepu, da vsak človek spada v deželo svojih očetov. Zamenjava prek priseljevanja pa je nenaravna, ker je vsako ljudstvo od Boga prejelo deželo, ki se ji mora zavezati, če hoče videti rast svojih potomcev. Migrirati pomeni dezertirati. Ko »poženemo« korenine, pokažemo ljubezen do zemlje, ki je hkrati ljubezen dediča. Takšno ljubezen čuti katoličan do svojega boga. Nasprotovanje temu je nenaravno.
DEMOKRACIJA: Nadalje najdemo med identitarci in na desnici poleg kristjanov tudi veliko tistih, ki so jim bližje »poganske« vere stare Evrope. Kako vi gledate na to?
Langella: Nasprotujem ustvarjanju nekakšnega »poganskega krščanstva« zavoljo ugajanja neopoganom. To bi se mi zdelo nepošteno. Krščanstvo uči, da je največja vrlina odpuščanje, da je življenje prizadetega otroka boljše od življenja bojnega konja. Pa tudi, da je Bog postal človek, da bi nanj pljuvali, ga bičali, pretepali in mučili do smrti, zato da bi bil znova rojen. Bodimo iskreni; nobena religija ali duhovnost ni združljiva s takšno norostjo. Krščanstvo je namreč norost, čudovita norost.
DEMOKRACIJA: Norost? Lahko podrobneje razložite …
Langella: Šlo je za radikalno iskanje resnice v razčaranem antičnem svetu. Naveličani »pogodbene«, dobičkonosne – žrtvovanje živali zavoljo materialne blaginje – posvetne duhovnosti so pogani v stoicizmu iskali resnico in čistost, saj so bili zanju zreli. Ta »norost« je, kakršna je, in takšno jo moramo sprejeti, ne da bi jo zamaskirali v nekaj kompatibilnega s poganstvom. Če zavračam ekumenizem, za katerega so krščanstvo, islam in druge religije enakopravne, to ne pomeni, da zagovarjam drugačen, celo »desničarski« ali »identitarni« ekumenizem. Raje imam iskren dialog s svojimi poganskimi prijatelji.
DEMOKRACIJA: Verjamete, da si morajo evropski identitarci ne glede na »verske« razlike in pripadnost skupaj prizadevati za prihodnost Evrope?
Langella: Vsi domoljubi, pa če gre za pogane, ateiste, agnostike ali kristjane, se morajo bojevati z ramo ob rami. Ravno poganski Franki so Rimskokatoliško cesarstvo rešili pred opustošenjem germanskih ljudstev, med katerimi so bili Goti, sicer privrženci arijanizma, lažne krščanske herezije, ki je Jezusu odrekala status Boga in ga je imela le za duhovnega vodjo. Kot goreč katoličan sem dolžan najprej ljubiti svoje francoske, evropske, bele brate. Bog me je postavil med njih in oni, ne Kamerunci ali Laotijci, so moji bratje, ki mi jih je namenil Jezus. Po krstu sem verski brat japonskega ali maroškega katoličana. Po krvi, jeziku in kulturi pa sem brat vseh ponosnih Evropejcev.
DEMOKRACIJA: Francija postaja zelo »politično korektna« država, Kako se to kaže v sami družbi?
Langella: Na prvi pogled se odraža malce dvoumno, vendar pa precej bolj očitno pod površino. Če Macronova vlada zavrača »inkluzivno« izrazje, začenja kljub temu prevladovati izrazito feminističen način izražanja, na primer »Francozinje in Francozi«, »volivke in volivci« in tako dalje. To se zadnjih pet let močno stopnjuje. Tako je ob dnevu glasbe pred Elizejsko palačo v navzočnosti predsednika in njegove žene nastopal elektronski ansabel črncev v mrežastih nogavicah in majicah z napisom »črn in peder«. Kot drugje na Zahodu imamo stroge zakone proti »homofobiji« in državni sekretariat za »boj proti diskriminaciji«, ki je manj odvisen od vlade kot ministrstvo. Kot pri islamu imamo tudi med progresivci revolucionarno avantgardo in preostalo množico, ki noče izpasti preveč »nestrpna«. V tem tiči uspeh progresivizma; »inkluzivni« izrazi se neformalno širijo. Sam sem ga opazil v oglasih inženirske šole blizu mojega doma. Četudi večina ljudi ne zagovarja »inkluzivnega« feminizma, ne vedo, da je to del kulturnega marksizma, Mislijo, da gre za naravna nagnjenja, za duha časa.
DEMOKRACIJA: Za konec morda, katere knjige bi priporočili mladim evropskim domoljubom in identitarcem?
Langella: »Identitarna doktrina« kot taka ne obstaja, lahko pa priporočim nekaj knjig mladim Evropejcem, ki želijo zgraditi nov, pravičnejši red, ki bo bolj skladen z našo identiteto. Za razumevanje 20. stoletja in vpliva obeh svetovnih vojn na razvoj dekadentne družbe v Evropi preberite »Le siècle de 14« Dominiqua Vennerja. Potem »L’empire du moindre mal« Jean-Clauda Michéaja, ki pojasnjuje naravo liberalizma in njegovo notranjo enotnost med njegovimi ekonomskimi, političnimi in moralnimi različicami. Ta knjiga je bistvena za poznavanje našega sovražnika. Michéa je antiprogresivni socialist, njegovo najpomembnejše delo pa je esej Naš sovražnik kapital. Tu je še Doktrina nacionalizma Jacquesa Ploncard d’Assaca, ki je bil na Portugalskem Salazarjev svetovalec, v eseju pa piše o znanih osebnostih nacionalizma in njihovih idejah; o Maurrasu, Primu de Riveri, pa tudi o Mussoliniju in Hitlerju. Vsekakor priporočam tudi dela Joséja Antonia Prima de Rivere, najčistejšega predstavnika nacionalizma 20. stoletja, v katerem je gorela ljubezen do domovine, viteza socialne pravičnosti in mučenika katoliške Španije. Omenil bi tudi »Sparte et les Sudistes« in »Les Temps modernes« najboljšega peresa francoskega in evropskega nacionalizma Maurica Bardècha. Za konec pa tudi mojo zadnjo knjigo »Refaire un peuple – Pour un populisme radical«.
Biografija
Julien Langella je francoski identitarni aktivist in avtor. Leta 2011 je bil eden od ustanoviteljev danes v Franciji prepovedanega gibanja Generacija identitete, ki se je skozi podružnice razširilo po vsej Evropi. Je tudi podpredsednik krščanskega združenja Academia Christiana in avtor v angleščino prevedene knjige »Catholic and Identitarian«. Je oče treh otrok. Danes danes živi in dela v Franciji.
