Piše: Andrej Sekulović
Z jezuitskim bratom in vatikanskim astronomom Guyem Consolmagnom smo se pogovarjali o religiji in znanosti, o Cerkvi in astronomiji ter o njegovi knjigi »Ali bi krstili nezemljana«, ki je leta 2020 izšla v slovenščini pri Založbi Družina, kjer jo lahko tudi naročite.
DEMOKRACIJA: Se lahko za začetek predstavite našim bralcem in nam poveste kaj več o sebi?
Consolmagno: Sem Američan, odrasel sem v Michiganu. Diplomiral sem na MIT in doktoriral na Univerzi v Arizoni. Sem planetarni znanstvenik, specializiran za meteorite. V svojih raziskavah preučujem fizične značilnosti meteoritov, njihovo gostoto, kako se odzivajo na vročino in magnetizem ter podobno. Na tem področju smo v Vatikanu veliko dosegli, saj imamo prečudovito zbirko meteoritov, ki vključuje več kot sto kosov, ki jih je pred sto leti daroval francoski plemič. Zaradi tega smo lahko opravili raziskave o fizičnih značilnostih meteoritov in pripravili razpredelnice, ki jih danes vsi uporabljajo.
DEMOKRACIJA: Kako ste se pravzaprav kot astronom in znanstvenik znašli v Vatikanu?
Consolmagno: Astronom in planetarni znanstvenik sem postal mnogo let prej, preden sem se pridružil jezuitom. Ko sem bil star 30 let, sem doživel, lahko bi rekli, krizo vere, ne vere v religijo, temveč vere v znanost. Začel sem se spraševati, zakaj se ukvarjam z astronomijo, medtem ko mnogi ljudje po svetu stradajo. Tako sem zapustil znanost in se pridružil ameriškim mirovnim enotam. Dve leti sem delal v Keniji, kjer pa sem spoznal, kako privlačna je astronomija tudi za ljudi iz Kenije in za druge, ki niso del zahodnega sveta. Radovednost glede vesolja je namreč univerzalna. Je ena od stvari, ki nas dela človeške. To me je znova navdihnilo, da sem se vrnil k učenju astronomije. Štiri leta sem torej poučeval astronomijo na čudoviti majhni šoli v Pensilvaniji. Vendar pa sem si želel doseči nekaj več kot le učiti, doseči nekaj več tudi za druge.
DEMOKRACIJA: Ste se takrat odločili, da se pridružite jezuitskem redu?
Consolmagno: Leta 1989 sem se pridružil jezuitskem redu, vendar pa kot brat in ne kot duhovnik. Nisem se čutil poklicanega za duhovnika. Po domače povedano sem »piflar«. Če mi ljudje zaupajo svoje težave, sem precej nekoristen, ne vem, kaj naj jim odgovorim. Sčasoma sem se sicer naučil, da ni treba odgovoriti ter da je pomembno samo poslušati. Jezuiti so bratje, med katerimi najdemo ljudi s posebnimi talenti, kot so slikarji, kiparji, pa tudi kuharji ali čistilci. Moj talent je astronomija. Tako sem se pridružil, misleč, da bom na eni od mnogih jezuitskih univerz v Ameriki poučeval astronomijo. Vendar pa je ena od zavez, ki sem jih sprejel kot brat, ko sem se pridružil, poslušnost. Zatem so mi povedali, da bom šel v Italijo, v Vatikan, kjer bom živel v papeški poletni rezidenci, kjer je zbirka tisoč meteoritov, ki so moja specializacija, in kjer bom moral jesti grozno italijansko hrano in trpeti dolgočasno pokrajino, kar sem nekako preživel (smeh). Sedaj prebivam tam že skoraj 30 let. Leta 2015 pa me je papež Frančišek imenoval na položaj direktorja observatorija.
DEMOKRACIJA: Ste torej direktor Vatikanskega observatorija in tudi predsednik Fundacije Vatikanskega observatorija …
Consolmagno: Astronomija je s Cerkvijo povezana že od srednjega veka. Bila je ena od ved, ki ste jih morali poznati, če ste hoteli študirati teologijo. Pri tem gre predvsem za kozmologijo, za to, kako vesolje deluje, kako je sestavljeno. Seveda se je v zadnjih tisoč letih na tem področju veliko spremenilo, saj danes vemo veliko več. Kljub temu je zanimanje za ta vprašanja še vedno živo predvsem zato, ker Cerkev prepoznava, da je vesolje božja stvaritev; bolje kot razumemo vesolje, bolje razumemo Boga. To je rekel že sv. Pavel v svojem pismu Rimljanom. Od začetka časa se Bog razkriva v stvareh, ki jih je ustvaril. Sodoben observatorij obstaja od leta 1891.
DEMOKRACIJA: S kakšnim namenom pa je bil ustanovljen?
Consolmagno: Papež Leon XIII. je imel dva cilja; prvič, pokazati svetu, da Cerkev podpira znanost, saj so ob koncu 18. stoletja njeni sovražniki trdili, da nasprotuje znanosti. Vendar pa, če berete njeno zgodovino, sprevidite, da ni bilo tako. Tudi v času Galileja ne. Vendar pa so zgodbo o njem sprevrgli, da bi delovalo, da je Cerkev nasprotovala znanosti. Kar je naredila Galileju, ni bilo prav, vendar pa ni imelo nič z znanostjo. In drugič; pokazati svetu, da je Vatikan država, ki je neodvisna od Italije. Pravzaprav je to naša naloga tudi danes. Ko sem pred tridesetimi leti prispel, so se moja navodila glasila: delaj dobro na področju znanosti. Kot direktor danes to sam govorim novim članom. Imamo ducat astronomov z vsega sveta in se trudimo delati dobro na področju znanosti.
DEMOKRACIJA: Nam lahko poveste kaj tudi o Fundaciji Vatikanskega observatorija?
Consolmagno: Velik del tega opravljamo v ZDA skozi fundacijo, katere predsednik sem, ki zbira sredstva za raziskave, ki jih tam opravljamo, saj imamo v južni Arizoni moderen teleskop, kot tudi za naše delavnice za učitelje verouka in za poletno šolo za mlade astronome. 25 študentom z vsega sveta tako plačamo šolnino. Na splošno povedano, zbiramo sredstva za podporo znanosti. Sodelujemo tudi z drugimi znanstveniki, vpliv našega observatorija pa je kar močan v svetu znanosti predvsem zato, ker ne tekmujemo z drugimi znanstveniki za sredstva. To pomeni, da lahko opravljamo raziskave, ki jih drugi ne morejo, saj so jim sredstva odvzamejo, če ni hitrih rezultatov. Mi pa opravljamo tudi več kot dvajsetletne raziskave.
DEMOKRACIJA: V Sloveniji je pri Založbi Družina izšel prevod vaše knjige »Ali bi krstili nezemljana«, ki ste jo napisali skupaj z jezuitskim bratom Paulom Muellerjem. Katere so glavne ideje, ki jih najdemo v knjigi?
Consolmagno: Astronomi dobivamo veliko pisem od ljudi, ki jih zanima astronomija. V Vatikanu pa prejmemo še dvakrat več pisem. Včasih me kdo prosi, naj kaj posredujem papežu, česar seveda ne morem (smeh). Smo pa opazili, da se nekatera vprašanja vedno znova ponavljajo. To zna biti kar naporno, saj ne gre za vprašanja s preprostimi odgovori. Na nekatera vprašanja odgovarjamo vedno znova in jih kljub temu še naprej dobivamo. Ugotovili smo, da gre za vprašanja, ki nimajo lahkih odgovorov, so pa hkrati zelo zanimiva zaradi predpostavk ljudi, ki jih postavljajo. Tako je nastala ta knjiga, ki se osredotoča na šest določenih vprašanj.
DEMOKRACIJA: Knjiga je tako razdeljena na šest različnih tematik, s katerimi se srečujete. Za kakšna vprašanja gre?
Consolmagno: Prvo je precej očitno; ukvarja se z začetkom vesolja in s teorijo velikega poka. Fascinantno je, da ljudje, celo znanstveniki, zamenjavajo veliki pok s stvaritvijo vesolja. Vendar pa ne gre za isto stvar. Bog je pravzaprav ustvaril prostor in čas in zakone fizike, ki so omogočili veliki pok. Ne glede na to, kako mislite, da se je zgodila stvaritev, jo je omogočil Bog. Georges Lemaître, avtor teorije velikega poka, je bil konec koncev katoliški duhovnik. On je to dobro razumel in je porabil veliko časa, da je to razlagal tako znanstvenikom kot ljudem Cerkve. Veliki pok ne dokazuje, da je Geneza pravilna ali napačna.
DEMOKRACIJA: Katera pa so druga vprašanja?
Consolmagno: Pri drugem vprašanju gre za Pluton. Za mnoge je bil šok, ko so astronomi spremenili njegov status. Mislili so, »mar ni znanost to že določila?« Vendar pa znanost ni dokončna knjiga dejstev. Vedno znova ugotavljamo nove zadeve, ki na stvari, ki jih od nekdaj opazujemo, mečejo novo luč. Tako deluje tudi vera. Vaša vera v Boga mora temeljiti na ljubezni. Seveda ne mislite, da je vaš partner ali partnerica oseba, o kateri vse veste in ne morete izvedeti nič novega. Če to verjamete, je vaš zakon mrtev. Enako velja za naš odnos z Bogom. Če mislimo, da je dokončen in zapisan v knjigi ter da v njem ne bomo našli nič novega, potem ga ne moremo povečati. V pogovoru o Plutonu tako prihaja do vzporednic med vero in znanostjo. Lahko omenim še, da je bil tudi Vatikan vmešan v odločitev o Plutonu.
DEMOKRACIJA: Prej ste omenili Galilea; je tudi on vključen v vašo knjigo?
Consolmagno: Med dvema drugima vprašanjema, ki se vedno znova pojavljata in sta vključeni v knjigo, je zgodba o Galileu. Lahko rečem le, da je verjetno vse, kar veste o Galileu, napačno, čeprav tudi resnica ne kaže Cerkve v boljši luči, vendar pa je šlo za drugo težavo. Zgodovina Galilea ne razume najbolje, saj je bil zelo zapletena oseba. Potem je tu še vprašanje glede betlehemske zvezde. Nekateri namreč mislijo, da je cilj Vatikanskega observatorija razvozlati betlehemsko zvezdo, kar seveda ne drži. O tej zvezdi vemo le to, da gre za zgodbo iz Svetega pisma. Lahko se sprašujemo, zakaj je tako, zakaj je Matej povedal to zgodbo. Opisuje dejanski zgodovinski dogodek ali prispodobo za Kristusa kot kralja vesolja? Tega ne moremo vedeti, vem pa, da gre za zgodbo, ki fascinira ljudi že dve tisočletji. Zanimivo se je vprašati zakaj. Gre za zgodbo, ki nas vleče h Kristusu otroku. Če se osredotočamo le na zvezdo in ne na to, kar nam zvezda kaže, smo zgrešili pomen zgodbe. Je pa glede tega veliko zanimivih teorij, ki so vključene v knjigo.
DEMOKRACIJA: Kakšen odgovor, če ni skrivnost, pa ponudite bralcu glede na naslov same knjige?
Consolmagno: Od zadnjih dveh poglavij se eno posveča koncu vesolja, za katerega ne moremo vedeti, kakšen bo, saj nimamo podatkov iz prihodnosti. Gre za znanstveno fantastiko, ki jo imam rad, zato uživam v teh zgodbah, vendar pa jih ne jemljem preresno. Na koncu pa je tu še vprašanje, ki je navdihnilo naslov, »Bi krstili nezemljana?«. Čudovita stvar pri tem vprašanju je, ne le da se sprašujemo, ali nezemljani obstajajo in ali so inteligentni, temveč tudi, kaj je pravzaprav krst. Zakaj se krstimo? Bi bilo primerno krstiti nezemljana in v kakšnih okoliščinah? To spodbuja razmislek o tem, kaj pomeni biti človek ne glede na morebiten obstoj nezemljanov. Vsa ta vprašanja spodbujajo razmislek o naših domnevah, ki se jih sploh ne zavedamo, ko postavljamo vprašanja.
DEMOKRACIJA: V današnjem modernem svetu, kjer prevladujejo »progresivne« vrednote, mnogi trdijo, da sta Cerkev in znanost na nasprotnih bregovih. Kakšen je vaš odziv na take trditve?
Consolmagno: Pred vami sedim z belim klerikalnim ovratnikom in s prstanom Tehnološkega inštituta Massachusettsa. Kot vidite, ni v meni nobenega konflikta. Kdor trdi, da konflikt obstaja, mora razložiti moj obstoj ali obstoj očeta Lemaîtra, ki je oče teorije o velikem poku, ali Gregorja Mendla, pionirja genetike, ali Jamesa Clerka Maxwella, ki je bil pobožen anglikanec in hkrati izumitelj elektromagnetizma in vse sodobne fizike.
DEMOKRACIJA: Pravzaprav so bili mnogi pomembni znanstveniki tudi ljudje vere …
Consolmagno: Glede na vse ugledne znanstvenike, ki so bili hkrati verniki, se je treba vprašati, zakaj se ta mit nadaljuje. Kdo ga širi in zakaj? Sam mislim, da malce skepticizma ni slaba stvar, ko govorimo o splošno znanih stvareh. Pri tem obstaja tudi določena nedolžnost, na primer način, kako učimo otroke o znanosti ali religiji iz velikih knjig. Če bi se nehali učiti o znanosti in religiji, ko ste bili stari 12 let, bi mislili, da gre za dve knjigi, ki med seboj tekmujeta. Vendar pa ne gre za to. Znanost se posveča stvarem, ki jih ne poznamo. Če bi bila le nekaj, kar se učimo iz knjig, bi bila dolgočasna. Enako velja za religijo; ne gre le za to, kar se lahko naučimo iz knjig. Gre za ljubezen, ki bi bila v tem primeru mrtva.
DEMOKRACIJA: Lahko znanost in religija brez težav sodelujeta z roko v roki?
Consolmagno: Ko spoznamo, da gre za raziskovanje neznanega, razumemo, da si lahko znanost in religija pomagata. Resnična naloga znanstvenika ni dajanje odgovorov, temveč postavljanje novih in boljših vprašanj. Resnična naloga vernika ni reševati skrivnosti, temveč jih prepoznavati, razmišljati o njih in živeti z njimi. Znanost lahko varuje religijo pred vraževerjem. Zlahka se pri razlaganju stvari, ki jih ne poznamo, sklicujemo na religijo, vendar pa je to lažna religija. Zlahka se sklicujemo na znanost kot na dokončno resnico, vendar pa znanost napreduje, le ko spozna, da njene dosedanje resnice ne držijo, da so nepopolne. Resnica je cilj znanosti, ki ga nikoli ne doseže, enako pa velja za razumevanje Boga in religijo. Znanost in religija si ne nasprotujeta, se pa lahko zgodi, da delček znanosti nasprotuje drugemu delčku znanosti. Takrat se zavemo, da bomo spoznali nekaj novega.
DEMOKRACIJA: Danes se svet sooča z mnogimi krizami – od vojne v Ukrajini in energetske krize do krize, ki jo je sprožil novi koronavirus. Kako se obdržati v takšnem viharnem svetu?
Consolmagno: Ko se ponoči zazrem v zvezde, začnem drugače gledati na lastne težave. To mi daje upanje. Ko grem v cerkev in molim, mi to prav tako daje upanje. Znanost in religija predstavljata veliki skupini ljudi, ki se podpirata v doseganju ciljev, ki so za vse nas nedosegljivi. Vendar pa skupaj zmoremo čudovite stvari. Lahko zgradimo ne le katedralo iz kamenja, temveč tudi katedralo idej. Dobesedno gremo lahko na mesec, ko sodelujemo. To je moč znanosti in religije kot skupin ljudi s skupnim ciljem. Vedno, ko nam spodleti, se naučimo nekaj novega. To je napredek za znanost. Kot jezuitski brat, vsakokrat ko grešim, spoznam, kako globoko me Bog ljubi, čeprav nisem popoln. Pomembno je, da sprejemam njegovo ljubezen. Trudim se biti boljši, ne da bi me Bog ljubil, temveč zato, ker ljubim Boga. To pomeni, da je vsaka kriza priložnost, vsaka težava pa možnost, da zvemo več o vesolju in se približamo Bogu.
Biografija
Guy Consolmagno je astronom in planetarni znanstvenik, član jezuitskega reda Družbe Jezusove, direktor Vatikanskega observatorija in predsednik Fundacije Vatikanskega observatorija. Rojen je bil v ZDA in prihaja iz zvezne države Michighan. Diplomiral je na MIT in doktoriral iz planetarnih znanosti na Univerzi v Arizoni. Postdoktorske študije je opravil v observatoriju na Harvardu. Dve leti je poučeval v Keniji kot član ameriških mirovnih enot in zatem na Lafayette College v Pensilvaniji. Leta 1989 se je pridružil jezuitom in bil poslan v Vatikan, kjer živi in dela tudi danes.
