Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Mandat vlade Roberta Goloba bi lahko brez težav označili kot mandat stranke Levica. Kot edina stranka s konkretnim (na žalost skrajno levim) političnim programom, so bili tudi edina stranka, ki je v koaliciji forsirala konkretne ukrepe – drugi dve stranki sta lebdeli na retoriki fiktivnih časovnic. Končno so uspeli doseči demontažo zdravstvenega sistema, ki bo zdravstveni sistem trajno pahnila v stanje dobaviteljske mafije (z odpravo oz. preoblikovanjem dodatnega zdravstvenega zavarovanja), RTV Slovenija so “depolitizirali” tako, da bodo odslej naprej v programskem svetu izključno njihovi aktivisti, izsilili so pogubno zvišanje minimalne plače, Goloba so uspeli prepričati, da se poda v nedobljivo vojno z zdravniki in gospodarstvom. Zdaj pa je videti, da bo ta vlada – kjer so prvič dobili de iure – izvršilno oblast potencialno odnesla še njih.
Tokrat naj bi šlo kar za “game over” za zloglasno stranko, ki je pomembno spremenila kulturo diskurza v slovenskem parlamentarizmu. Sklicujoč se na zanesljive, interne vire urednik Planet TV Mirko Mayer trdi, da so razmere v stranki po odhodu sekretarja poslanske skupine Mateja Kolenca kaotične: Luka Mesec namreč nima mandata za vodenje stranke, saj je bil njihov kongres nesklepčen tudi po tem, ko so rok za glasovanje podaljšali za teden dni: pošte z glasovnicami preprosto ni (spomnimo, da so Mesca na enem od kongresov pred leti skoraj pretepli).
Ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca naj bi pred dnevi grobo zavrnil minister za finance Klemen Boštjančič, češ naj kar pozabi na denar za utopični projekt gradnje stanovanj, kar je pomenljivo – Boštjančič je namreč dolgo odobraval vse projekte te vlade ne glede na to, kako utopični ali neracionalni so bili, zdaj pa je očitno zaslutil, da moč Levice v koaliciji pojenja ali pa se je zbal, da bo postal prvi minister v zgodovini, ki bo svojo državo spravil na rob bankrota. Mayer sicer zaključuje, da razpad sistema ni presenečenje, saj so vsi slutili, da se bodo po vstopu v vlado prej kot slej “razleteli”.
Kaj se dogaja v resnici?
Res je, da načeloma skrajno levi stranki, ki se identificira z dejanskimi komunističnimi strankami po EU, škoduje, če vstopijo v levosredinsko vlado. To bi bilo res kjer koli drugje na svetu, razen v Sloveniji, kjer de facto levosredinska vlada Roberta Goloba v resnici zasleduje skoraj izključno leve in skrajno leve cilje, stranka Levica pa je kot rečeno njen ideološki motor. Tudi mediji so stranki izredno naklonjeni, od zdaj pa ji bodo še bolj, ko je programski svet javnega medijskega zavoda zavzela četica njihovih aktivistov. V tej državi skoraj nimajo ovir glede medijske naklonjenosti in dostopa do resnične izvršilne moči, s katero lahko delajo točno takšne spremembe, kot si jih želijo.
A kot vemo, je znotraj stranke Levica še ena frakcija, še bolj ekstremna, ki se noče zadovoljiti s politikami običajnih skrajno levih evropskih strank, ki so prišle na oblast (npr. strank tipa Siriza). Na čelu te frakcije je mladi gromovnik Miha Kordiš, pomembna predstavnica pa je tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je javnost še najbolj razburila z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve in romanjem na komemoracijo komunistične stranke v Čebinah. Ta frakcija se ne zavzema za počasno subverzijo sistema in proizvodnjo revnih, kot to zaenkrat uspeva glavnemu demagogu koalicije Luki Mescu – ta je recimo z neverjetnim ekonomsko nerealističnim povišanjem minimalne plače poskrbel za val podražitev v domovih za ostarele, vrtcih, šolskih kosil ter za stanje trajne inflacije, ki bi se lahko hitro spremenila v stagflacijo.
A počasna subverzija kapitalizma ni dovolj za ekstremno frakcijo, kar ta že dolgo jasno pove. Ti se zavedajo, da Levica ni običajna stranka, ampak stranka revolucionarjev, ki se zavzema za ukinitev zasebne lastnine in “teranje kapitalistov v morje”. Takšna stranka pač ne more delovati znotraj ustaljenega političnega sistema, tako kot Lenin ne bi mogel delovati v okviru ruske monarhije.
Videti je, da gre za interni spopad med dvema klikama stranke: obe skrajni, a ena, ki želi “direktno akcijo”, in druga, ki se drži Stalinove doktrine, da jim bodo kapitalisti prodali vrv, s katero jih bodo obesili. Prva seveda ne more obstajati znotraj obstoječe koalicije, čeprav ima groteskno celo svojo ministrico za kulturo, druga pa sistem vidi kot pot do infiltracije.
Že na prejšnjem kongresu je bilo jasno, da želi Kordiš Mescu prevzeti stranko. Pragmatisti znotraj stranke se zavedajo, da bi bil to konec stranke – konec koncev so to jasno pokazale predsedniške volitve, a za to očitno nima zadostne podpore. Novi kordinator Miha Kordiš bi torej bil de facto izhod Levice ne le iz koalicije, ampak iz parlamentarizma. Morda so “zapleti” na kongresu odmev internega boja za oblast, kjer si članstvo želi, da bi njihovi predstavniki čim prej začeli z bajoneti terati kapitaliste v morje, trenutno vodstvo pa deluje po principih počasnega uničevanja sistema. To pa je za skrajneže, ki so stranko ustanovili, prepočasi in neučinkovito. Socialistično revolucijo želijo danes.
Kasnijo zaradi “demokratičnih standardov”
Medtem pa so se v stranki odzvali na socialnih medijih. Pojasnili so, da ne morejo izvoliti Sveta stranke zaradi “demokratičnih standardov”. Zapisali so: “V Levici potekajo volitve novega sveta stranke. Od drugih strank se razlikujemo po tem, da o najpomembnejših odločitvah odloča celotno članstvo z neposredno glasovalno pravico. To seveda terja svoj čas in proces.”