Stanislav Zore, ljubljanski nadškof:
“Človeški pogled se je nevarno zožil. Bolj ali manj vidi tisto, kar mu koristi in ga potrjuje v „ošabnih mislih njegovega srca“. Njegov jaz je postal merilo vsega. Njegov jaz določa, kdo je vreden življenja in kdo ne. Njegov jaz določa, komu dovoliti, da se rodi in njegov jaz tudi vedno bolj stremi po tem, da bi določil, kdaj naj življenje konča, ker da ni več vredno življenja. Seveda pa ta človekov jaz nikakor noče, da bi njegove želje kdorkoli razumel kot sebične, kot nečloveške, kot predcivilizacijske in seveda tudi predkrščanske. Zato svoja sebična merila zavija v lepe in zveneče besede osebne avtonomije, pravice do razpolaganja s seboj in s svojim telesom in nazadnje še pravico do končanja svojega življenja, da bi s tem končal trpljenje, ki ga težko ali pa ga ne more več prenašati. Pa vendar je takšno razmišljanje, kaj šele takšno ravnanje nečloveško, predcivilizacijsko in nekrščansko.
Kljub temu pa se v ljudeh prebudi sočutje, marsikdaj tudi v kristjanih. Zakaj bi nekdo trpel, če to ni potrebno? Ali ni bolj humano končati trpljenje? In v nas se oglasi skušnjavec, ki takšni misli začne pritrjevati. Pri tem pa ostajamo nadvse naivni. Mislimo samo na telesno trpljenje zaradi neozdravljive bolezni. Pa to trpljenje ni najhujše.”
Vir: SŠK
