Stanislav Zore, ljubljanski nadškof:
“Naša domovina je posejana z mrtvaškimi kostmi. Načrtovalce večjih projektov je strah, kaj bodo našli, ko bodo zakopali v zemljo. In njihov strah je velikokrat upravičen. Mrtvi, ki so vrženi naravi, naj jih spremeni v prah in pepel, in mrtvi, ki so zapisani pozabi. Naj postanejo prah in nič. Naj izginejo.
Biti pa moramo pozorni, da se ob spominih, kakršnega obeležujemo nocoj, ne ujamemo v past. Ko se oko ustavi ob pretresljivih številih pomorjenih in srce zaboli njihova usoda, se nam lahko zgodi, da pozabimo pogledati naokrog in v globino. Ob teh žrtvah so žrtve tudi tisti, ki so izgubili svojce: očete, brate, sestre, može, žene, otroke. Vsi ti so žrtve, ki morajo svojo bolečino nositi skozi čas, skozi leta in desetletja in jo včasih ne morejo nikoli do konca izžalovati, ker mnogi niti niso smeli žalovati.
Na poseben način so žrtve vsi tisti, ki se zaradi teh nasilnih smrti sploh niso mogli roditi. Njihova življenja so bila umorjena v smrtih njihovih bodočih očetov ali mater. In ta množica je brezštevilna. In končno so žrtev tudi narodi in vse človeštvo, ker so bili oropani prihodnosti, ki bi bila lahko čudežno bogata in rodovitna, če bi ljudje lahko razvijali svoje talente in ustvarjali.”
Vir: Tiskovni urad SŠK
