Bogomir Štefanič, novinar in področni urednik na Družini:
“Govorec, nekdanji uslužbenec tega Mačkovega gubernata, kot ga poimenujemo po njegovem zločinskem »očetu«, je o svojem delu in delu svojih kolegov govoril z neskritim ponosom. Celoten projekt od začetka dalje (ali pa vsaj od leta 1953, do koder je segel njegov nastop) je izrecno predstavil kot »dobro delo«, ki naj bi tlakovalo pot slovenski osamosvojitvi. Partijski projekt, ki je zrasel celo na kosteh prisilnih delavcev – tudi kakšen duhovnik je bil med njimi, recimo medvojni župnik moje mame (Stari trg ob Kolpi) in povojni župnik mojega očeta (Dragatuš) Alfonz Jarc –, naj bi bil del slovenske osamosvojitvene zgodbe!?
Na to govoranco sem se, hotel ali ne, spomnil, ko sem slišal besede predsednika vlade, ki je na državni ceremoniji ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne vehementno trdil, da je bil »ravno partizanski upor tisti, zaradi katerega danes imamo take meje, tak narod in predvsem svojo lastno državo«. Upor, ki ga je komunistična partija sprožila in pod krinko narodne osvoboditve zlorabila za nasilni revolucionarni prevzem oblasti, za katerim so ostale gore trupel in množica na vse načine trpinčenih žrtev, naj bi bil vogelni kamen održavljenega slovenstva!?”
Vir: Družina
