Vse poti vodijo v Rim. Tega se dobro zaveda tudi Zoran Anton More, ki je po nekajletni karieri dramskega igralca odšel med svobodne umetnike in se v prestolnici nekdaj slovitega Rimskega imperija izobraževal na Univerzi Santo Croce, s katero upravlja prelatura Opus Dei.
Zato je med dramskimi igralci eden redkih, ki res plava proti toku – tudi po zaslugi svojega ustvarjanja na področju sakralne dramske umetnosti, o kateri govori brez dlake na jeziku.
Ni še dolgo, odkar sem bil prvič na vašem nastopu v Celju. Bilo je med mašo, po evangeliju, meditacija na svetopisemsko temo. Imel sem občutek, kot da poslušam kakšnega kapucinskega pridigarja iz časa katoliške obnove, denimo Janeza Svetokriškega. Pogosto obiskujete župnije?
S tem projektom sem začel, potem ko smo končali niz sakralnih koncertov, s katerimi smo na neki način tipali teren, da smo ugotovili, kako se različna okolja odzivajo. In smo ugotovili, kako različna je lahko publika celo znotraj iste župnije.
Verjetno se tudi miselnost ljudi razlikuje od okolja do okolja?
To pa sploh. Jaz sem recimo nastopil v župniji, kjer je bilo v župnijski cerkvi malo ljudi in mlačen odziv. Potem pa sva šla z župnikom samo nekaj kilometrov proč v podružnično cerkev, ki pa je bila polna, ljudje pa navdušeni. Recimo na koncertih, ki jih je organizirala Karitas na Primorskem, ko so se velika podjetja v Vipavski dolini zapirala. Takrat smo imeli kar precej takih koncertov, pri tem je sodeloval tudi ljubljanski stolni organist Gregor Klančič. Sam sem pri tem nastopil z umetniško besedo, ki mi je zelo blizu, kajti tudi na AGRFT smo imeli predmet dramska igra in umetniška beseda. Umetniška beseda nastopi šele v drugi fazi, ko si že nekako profiliran igralec. Poleg tega moraš za umetniško besedo imeti tudi odnos do domačega jezika, o njem je treba nekaj vedeti, precej je treba brati, tako prozo kot poezijo. Delno je k temu pripomoglo tudi okolje, iz katerega izhajam. V družini smo bili namreč vsi naklonjeni humanistiki in umetnosti. Takrat sem videl, da obstaja možnost kombinirati oznanilo in umetniško besedo. Čeprav sem profesionalno pot v gledališču že končal in šel med svobodnjake, sem obdržal afiniteto do umetniške besede. In kot veste, je Božja beseda vrhunska umetniška beseda. Na tej podlagi sem razmišljal o tem, da bi se dalo na tej podlagi narediti neko zgodovino odrešenja v obliki umetniške homilije, razlage Božje besede torej. Po pogovoru s prijatelji, ki to razumejo, ter po temeljitem premisleku sem se odločil za umetniško homilijo. Ne gre za zgodbo, ampak za dramaturški lok, kjer glavno vlogo igra Sveto pismo, Božja beseda, kar se začne s protoevangelijem. Ker imam posebej rad Janezov evangelij, ki je nekaj posebnega in poetičen, sem izhajal iz tega evangelija. Začne se tako: »V začetku je bila Beseda.« Beseda, ki je postala meso. Vse izhaja iz nje.
Kaj je namen takšnih nastopov? Bi lahko rekli, da ste nekakšen potujoči misijonar?
Tako. O tem pa sprva nisem razmišljal. Potem pa so mi ljudje rekli, da sem pravi misijonar. Pridem v župnijo in nagovorim ljudi. Kot igralec, režiser, razmišljajoča oseba in predvsem kot vernik, kristjan. Zato ima moj projekt naslov »V svetlobi Božje besede«. Ne morem širiti vesele novice oz. evangelija in ne biti vernik ter pričevati za Boga. To je povezano.
Za slovenskega poklicnega dramskega igralca je takšna dejavnost precej netipična. In dejansko je v Sloveniji zelo malo takšnih, ki jasno pokažejo, da so katoličani. Denimo Gregor Čušin z monodramami na versko temo.
Da, tega je zelo malo. Tu in tam se angažira tudi Pavle Ravnohrib. Ljudje se večinoma ne izpostavljajo. Sam sem se začel bolj izpostavljati v verskem vidiku, ko sem se zavedel svoje krhkosti. Za seboj imam namreč dva srčna infarkta, prvega pred desetimi leti. Zavedel sem se, da mi je vsak dan življenja podarjen, zato sem se odločil, da grem brezkompromisno v to. Sicer sem se versko izobraževal že prej, vendar nisem bil aktiven praktični vernik. Kot pravi sveti Pavel: gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal. Moram pa tu dodati, da tu nima nobene vloge, da sem živel in delal kot umetnik. Ko me je nagovoril Bog, sem se moral odločiti. Odločil sem se, da bom svoje življenje posvetil oznanjevanju na takšen ali drugačen način.
Lahko bi rekli, da ste igralec z jasno vsebino. Na odru je igranje pravzaprav reinterpretacija nekega teksta, če že ne imitiranje …
Da, govoriš tuje besede, ko si na odru. Pri svojem oznanjevanju sicer tudi precej besedila vzamem iz Svetega pisma, medtem ko je dramaturški lok – uvod, vrh, razplet – moj osebni prispevek. In če je moj, ne more biti drugačen kot pričevanjski.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Gašper Blažič
