Piše: Mojca Škrinjar
V polmraku smo sedeli v učilnici in poslušali profesorja. Luči ni bilo, redukcija, so rekli. V Jugi je bilo to v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pogosto. Dijaki se nismo kaj dosti sekirali, če so zadnje ure v popoldanskem turnusu odpadale. Toda fizika ni odpadla. Posrečeni profesor se ni dal redukcijam. Iz žepa je potegnil robec, pihnil vanj, ga zložil in zopet spravil v žep ter potegnil pas na hlačah navzgor. Hihitaje smo vedeli, da se pripravlja nadvse zanimiva razlaga. Po uri smo se odpravili peš domov, četudi sta na naš konec vozili dve številki mestnega avtobusa. Toda toliko se je bilo treba pogovoriti o snovi, ki nam jo je profesor predstavil. In potem smo sanjarili, kaj če bi bile hiše postavljene na magnetu, kaj če bi bile vrteče, in bi okna sledila soncu, vse sorte neumnosti… Ki morda danes to sploh niso. Znal je profesor v nas prebuditi radovednost, razmišljanje, veselje.. Dolgo zatem smo izvedeli, da sploh ni bil učitelj, temveč elektroinženir.
Potem je bilo zelo podobno, ko je v devetdesetih, ko se je oblast spomnila, da morajo vsi učitelji, ne le učitelji v srednjih šolah, imeti štiriletno univerzitetno izobrazbo ter podaljšala študij pedagoških poklicev, nenadoma umanjkala cela generacija učiteljev, ki so namesto v šolah sedeli v predavalnicah. Starejši učitelji so se sem ter tja usmilili in podaljšali delo preko upokojitvene starosti, večinoma pa smo ravnatelji tekali po fakultetah in žicali študente, naj vendar pridejo oddelati vsaj nekaj ur. Nekako smo skrpali tista leta, poučevali pa so predmete tudi profesionalno neusposobljeni učitelji, podobno kot naš profesor fizike. Ni podatka o tem, da bi učenci kaj manj znali zaradi tega. V nasprotju z današnjo bogato bero podatkov, ki jih pridobimo od domače in tuje statistike. Danes poučujejo matematiko in fiziko usposobljeni učitelji, pa beremo, kako se znanje slabša. Pri tem pa se napoveduje še temnejši scenarij, tudi usposobljenih učiteljev matematike in fizike manjka, kljub temu, da je univerzitetni študij, od Bolonjske reforme dalje, celo podaljšan za leto dni, v veljavi že skoraj trideset let. Zakaj je pomanjkanje učiteljev, zlasti nekaterih smeri?
Na vprašanje bodo različne skupine odgovorile različno. Verjetno bi učitelji začetniki povedali, da je plača učitelja začetnika prenizka, s čimer se je moč strinjati. Vedno je težavno primerjati zahtevnost poklicev, toda z laserjem odčitavati kode na izdelkih ter tiskati račune in tu pa tam vrniti vsoto denarja na blagajni v trgovini, ki jo računalnik sam izračuna, se nekaterim diplomantom za isto plačo zdi očitno lažje, kot se sporazumeti z otroki in njihovimi starši in jih še kaj naučiti. Ti so personalizacijo[i] vzeli po svoje in jo namesto pri pouku umestili na vzgojno področje, kjer vlada bogata paleta pravic kot tudi ljubiteljskega pristopa pedagogike staršev v stilu: Na nogomet in šolo se vsi spoznajo… Tu seveda ne želim kratiti pravice staršev glede tega, ali se bodo njihovi otroci indoktrinizirali z LGTB ali transgender posiljevanjem. Skratka, zdi se, da učiteljem lahko pere glavo že vsak mimoidoči.
Množica odločb o posebnih potrebah otrok je dosegla nor obseg. Otrokom se dodeljuje posebne ure, ko ga specialni pedagogi (ali pa kdorkoli, kajti tudi specialnih pedagogov primanjkuje), urijo v posebnih veščinah premagovanja primanjkljajev, in to na način, da ga vzamejo od pouka. Kajti zakon pravi, da ima ta pomoč značaj pouka, število ur pouka na teden pa je zakonsko omejeno. Kako učitelj nadomesti manjkajočo snov pri predmetu, je velika uganka, otrok ima primanjkljaj, za usvojitev snovi pa ima manj časa kot otroci brez primanjkljaja. Se zdi to logično?
In pristojne fakultete seveda niso spremenile svojih programov kljub dodatnemu petemu letu študija in naučile svojih študentov, kako vselej, ne le tri ure na teden, delati z otroki s posebnimi potrebami. Če ima učenec, denimo, motnjo pozornosti, jo ima ves čas, pri vseh predmetih, ne le tri ure na teden. Namesto izjemno dragega aparata, ki usmerja učence s posebnimi potrebami, bi bilo bolje postaviti na vsako šolo diagnostika za posebne potrebe, študente pedagoških poklicev izšolati za delo z otroki z vsemi vrstami posebnih potreb ter oblikovati programe za izpopolnjevanja znanja za učitelje, da bodo znali delati ves čas s temi otroki na način, ki je primeren za njih, ob tem pa imeli pomoč diagnostika, specialista za posebne potrebe.
Ko se torej mlad učitelj znajde sam, z vzgojnimi problemi, s posebnimi potrebami, in tudi marsikdaj s »posebnimi potrebami« staršev, si, tudi on milijenijec, ne zna več pomagati. Kajti tudi sam je zrastel v nedorečenem sistemu izobraževanja, in »per aspera ad astra«[ii] ni ravno njemu lasten način. Streti ta oreh je precejšen miselni in delovni napor, ki ga v zelenjavnem vrtu aktualne zasedbe šolskega ministrstva ne najdete.
Tisti čas redukcij smo preživeli, ob tem, da je bil redko pri katerem predmetu zagotovljen učbenik in učili smo se iz lastnih zapiskov. So se pa učitelji počutili bolj suverene, razporedili so snov, obseg, zaporedje in zahtevnost po svoji izbiri, lahko so poglobljeno obravnavali nek del snovi in manj drugega. Učni načrt za celotno osemletko ali srednjo šolo je tedaj obsegal enako število strani kot danes sešteto za štiri predmete, kar pomeni, da je bil skop in puščal veliko prostora učitelju. Zanemarim tu dejstvo, da je bil pouk zgodovine seveda indoktriniran, o zgodovini poučevanja zgodovine v Sloveniji in poprejšnji Jugoslaviji kdaj drugič. Danes je vse drugače, inšpektor bo po prijavi starša, da ni uresničen eden izmed stodvajsetih ciljev in dvesto standardov (morda malček pretiravam, ne veliko), odločil, da je bila kršena otrokova pravica do pouka…In najbolj varno je slediti zaporedju strani v učbeniku. Da bi malo zajadral v svet domišljije, ustvarjalnosti, pa je preveliko tveganje. Pa se pojdi učitelja, ko priletijo starši, trdne zaščite ob sedanjem izbirnem postopku, ki praviloma prinese nezahtevnega, mlačnega ravnatelja, ki se nato skrije v floskule ali varno zavetje zaodrja svoje pisalne mize, pa nikjer ni.
Naš šolski sistem zaenkrat še sloni na učiteljih z dolgo kilometrino, ki so pred pokojem in jim je malo mar za obisk inšpektorja ali za neupravičene zahteve staršev. Še zna avtoritativno nastopiti, zahtevati red in neomajno peljati male dušice mimo njihovih kapric, na pot znanja. Toda tudi ti se počasi poslavljajo.
Kaj torej storiti? Nedvomno moramo mladim učiteljem dvigniti začetno plačo. Toda to bo vse teže ob upočasnjeni gospodarski rasti. Zato s tem Slovenija že hudo zamuja. Nadalje, potrebno je vzpostaviti trden sistem skrbništva mladim učiteljem. Skrbniki bi morali biti učitelji z nazivom, zakaj le so torej učitelji z nazivom »mentor«, »svetovalec«, »svetnik« ali » višji svetnik«? Vedeti je potrebno, da ti nazivi prinašajo višjo plačo in so trajni. To pa pomeni, da učitelji s takimi nazivi ne počivajo le na lovorikah preteklega ( zasluženega) dela, temveč delujejo delovno še naprej, in med drugim, dlje spremljajo in pomagajo mlajšemu kolegu.
Ravnatelj bi moral biti avtoriteta tako za učitelje, šolajoče in njihove starše, skrbno izbran strokovnjak s karizmo odličnega učitelja ter kolega z najvišjim standardom zahtevnosti. To pa pomeni, da za učiteljski zbor ne obstaja več cona udobnosti, kar pomeni za njih dvig na višjo, zahtevnejšo raven, vendar za ceno trdne ravnateljeve moralne in strokovne podpore. Zato ravnatelj ne more biti sindikalno izbran, kakor je praksa sedaj, temveč ga mora imenovati ustanovitelj šole ter za to imenovanje prevzeti tudi politično odgovornost. To je gladko izvedljivo na ravni občine, ustanovitelju vrtcev in osnovnih ter glasbenih šol, teže pa na ravni države, ki je ustanovitelj srednjih in višjih šol, zato bi bilo najprimerneje, da ga imenuje pokrajina, ki pa ta hip še nima mesta v Sloveniji.
Nadalje je potrebno izvajati tisto, kar je zapisano v zakonu o osnovni šoli, srednje šolstvo pa še to čaka. Vzgojni načrt ter pravila šolskega reda, kjer se starši, šolarji in učitelji dogovorijo za sistem pravic in odgovornosti. Vsaka pravica nosi s seboj pripadajočo odgovornost. Če namreč zahtevate, da vas drugi spoštujejo, morate vi spoštovati druge. V teh pravilih mora šola določiti tudi vzgojne ukrepe, ki morajo biti premišljeni, tako da kršilec odgovorno popravi posledice svojega napačnega dejanja. Izvajanje vzgojnega načrta pa zahteva od ravnatelja in učiteljev obilo dela. Toda rezultat razveseljuje v dobrih medsebojnih odnosih, spoštovanju in odsotnosti nasilja. Skratka, z otroki se je potrebno ukvarjati. Za to je potreben čas.
Odpraviti moramo pisarjenje opravil, ki dokazujejo, da učitelj dela poleg pouka tudi druga opravila. To je potrebno urediti z digitalizacijo, kjer ravnatelj vpiše v aplikacijo naloge posameznikov, ti pa zgolj potrdijo, da so nalogo opravili. Ravnatelj pa naj presodi, kako bo obremenil svoje učitelje. Skratka, potrebno je večje zaupanje učitelju, ravnatelju. Na koncu vendarle odločajo rezultati. Uspešna je tista šola, katere diplomanti ( večina) se uspešno uvrstijo v nadaljnji izobraževalni program in ga tudi v roku in uspešno končajo. Z odpravo birokracije bo učitelj imel več časa, ki ga naj raje posveti šolajočemu. Digitalizacija vodenja in upravljanja bi odvzela mnogo dela z birokracijo vsem, toda na pristojnem ministrstvu projekt stoji. Iz neznanih razlogov.
Še pred tednom dni smo stokali od vročine in iskali hlad, pa je prišel, preveč strastno, in nas potisnil pod dežnike, ponekod po Sloveniji pa so morali iz lop potegniti lopate za sneg. Nebo, zaprto z oblaki, še ob morju ne dovoli, da bi se zelena iznajdba sončnih celic obnesla. V tem primeru se lahko zanesemo na hidroelektrarne, jedrsko in termoelektrarno. Ki jo bojda namerava Golobov HSE poslati v stečaj. Kajti sončne celice so zakon, Kitajci in slovenski trgovci s sončnimi celicami morajo zaslužiti, veliko. Trgovci z elektriko morajo zaslužiti, pa četudi bomo državljani dali zadnje evre za najdražjo elektriko v Evropi. Obetajo se nam redukcije. Le da je sedaj srednjih šol veliko, mladih pa premalo, da bi bil v šolah potreben popoldanski turnus, tako kot v Jugi. Če ne bodo odpadale zadnje ure, pa le upam, da se v kakšni šoli še pojavi upanje v obliki nekvalificiranega učitelja, elektroinženirja, ki bo znal spodbuditi veselje do znanja, in ki jih bo naučil osnovne logike. Ali pa ustvarjalni kvalificirani učitelj. Potem morda ne bomo zaprli dobrega vira energije in metali denarja skozi okno v obliki izpustnih kuponov. Zanesljivo bodo mladi znanstveniki iznašli filtre, ki bodo preprečevali izpust trdnih delcev in še česa. Ampak, ali res za streznitev potrebujemo redukcije, poplave, sneg sredi septembra, pomanjkanje, bi se ne mogli naučiti uporabljati zdravo pamet v šoli?
Želimo si posrečenih (kot naš profesor fizike), ustvarjalnih, delovnih in veselih učiteljev. Le taki bodo vzgojili ustvarjalne, delovne, razmišljujoče in radovedne učence in dijake. Potrebujemo kar najbolj konzervativno vzgojno delovanje šole in kar najbolj sodoben pouk. Tvegati moramo vsaj s poskusom in posodobiti pouk, ki je sistemsko še vedno tak kot v času Marije Terezije (vsa čast ji za tedanjo dobo!), svet in ljudje pa so se v vmesnem času neznansko spremenili.
[i] Personalizacija je didaktična oblika, kjer učenje čim bolj približaš interesom in zmožnostim posameznega otroka, tako po vsebini, zahtevnosti in ritmu dela.
[ii] Latinski pregovor: od trnjev do zvezd
