Piše: dr. Tomaž Kladnik
»Pravica in dolžnost državljanov« Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) je bila, da so za določen čas služili v oboroženih silah, kar je predstavljalo najpomembnejši način popolnjevanja oboroženih sil tako v miru kot v vojni.
V SFRJ je bila vojaška obveza splošna. Obsegala je rekrutno obvezo, obvezo služenja vojaškega roka v JLA in obvezo služenja v rezervnem sestavu oboroženih sil.
Služenje vojaškega roka
Obveza služenja vojaškega roka se je za moške po pravilu začela z 19. letom starosti in je trajala 15 mesecev. Obveza služenja v rezervni sestavi oboroženih sil pa je trajala do konca leta, v katerem je obveznik dopolnil 60 let. Za ženske pa je veljala samo obveza služenja v rezervni sestavi, so pa lahko bile, od leta 1983, na lastno željo napotene na 6-mesečno služenje vojaškega roka.
Kazenski zakon SFRJ je v 202. členu opredelil tudi primer ugovora vesti oziroma odklonitev služenja vojaškega roka v stalni in rezervni sestavi. Tako se je vojaška oseba, ki ni hotela sprejeti orožja ali ni hotela le-tega uporabiti po službenih pravilih, kaznovala z zaporom od enega do desetih let. Vojaški obveznik, ki brez upravičenega razloga ni hotel sprejeti orožja, ki mu je bilo dodeljeno v zvezi s službo v rezervnem sestavu oboroženih sil, pa se je kaznoval z zaporom od treh mesecev do treh let.
Ugovor vesti
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je predsedstvo Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) na republiško Socialistično zvezo delovnega ljudstva Slovenije podalo pobudo za civilno služenje vojaškega roka. Že sama pobuda in razprava o tem pa sta bili v partijskem in armadnem vrhu, pa tudi v Zvezi združenj borcev NOB, sprejeti na »nož«, saj naj bil to »poskus oslabiti JLA kot najpomembnejši dejavnik, ki varuje našo svobodo in neodvisnost«, in to »v prvi vrsti seveda pred notranjim sovražnikom«. Pobuda je bila namreč nesprejemljiva iz dveh razlogov: najprej naj bi nasprotovala ustavi in doktrini Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite (SLO in DS) oziroma oboroženega ljudstva. Toda to ni bila v nobenem primeru nova ugotovitev, saj je bilo v sami pobudi navedeno, da uvedba civilne službe zahteva spremembo ustave, zakona o vojaški obveznosti itd. Poleg tega je bila nesprejemljiva tudi zato, ker naj bi v javnost »vnašala zmedo«.
Predlog civilne službe vojaškega roka, ki ga je podprla tudi slovenska javnost, saj se je »67 odstotkov anketirancev v raziskavi Slovensko javno mnenje 1986 izjasnilo za drugačno služenje vojaškega roka«, je, kot je to utemeljeval Janez Janša, ki je bil leta 1982 imenovan za predsednika komisije za SLO in DS v okviru republiške ZSMS, zahteval reorganizacijo okostenelega vojaškega sistema, in to strukturne spremembe v samem jedru njegovega funkcioniranja – tako, da se ga v zadnji konsekvenci ukine.
V zvezi s tem vprašanjem pa je aktivno vlogo prevzela tudi Katoliška cerkev. Svet Pravičnost in mir, ki ga je ustanovila Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, se je sestal na redni seji decembra 1986. Ob tej priložnosti so njegovi člani med drugim obravnavali tudi nekatera moralna vprašanja. V zvezi z ugovorom vesti so zapisali, da »katoličani ne moremo drugače, kot da podpiramo sleherni napor, kako bi tudi pri nas v strpnih pogovorih in brez podtikanj slabih namenov našli ustrezno in človekoljubno rešitev za vse, ki jim vest prepoveduje prijeti za orožje, ne glede na to, kateremu nazoru ali veri pripadajo. Odločilna je namreč posameznikova vest, ne pa uradno stališče skupnosti, katere član je tak posameznik.«
Oblikovanje vojske demokratične države
Po razorožitvi TO SRS maja 1990 ter ustanovitvi Manevrske strukture narodne zaščite kot nove vojske demokratične Slovenije je Skupščina Republike Slovenije 27. septembra 1990 sprejela in naslednji dan razglasila ustavne amandmaje št. 96, 97 in 98 k ustavi Republike Slovenije. Z njihovim sprejetjem je bila poudarjena suverenost Republike Slovenije v odnosu do federacije na obrambnem področju. Amandma št. 96 je določil, da se določbe ustave SFRJ, ki niso v skladu z ustavo Republike Slovenije, v Sloveniji ne uporabljajo več, z ustavnimi zakoni pa je skupščina določila, katere določbe zveznih zakonov in drugih aktov bodo razveljavljene; novi zvezni zakoni, izdani po uveljavitvi tega dopolnila, pa bodo veljali le s soglasjem slovenske skupščine. Z amandmajem št. 97 je Slovenija prevzela odločanje o služenju vojaškega roka, o TO in njenem poveljniku. Na novo so bili urejeni imenovanje in razreševanje poveljnika TO, ki je s tem prešlo v pristojnost Predsedstva Republike Slovenije, način služenja vojaškega roka in druga vprašanja vojaške obveznosti. 28. septembra 1990 je skupščina sprejela in razglasila še ustavni zakon za izvedbo ustavnih amandmajev 96 in 97 k ustavi Republike Slovenije na področju ljudske obrambe. V 7. členu zakona pa je bila uveljavljena možnost ugovora vesti vojaški obveznosti.
Vprašanje slovenskih nabornikov
Eno od ključnih vprašanj, okoli katerih so se najbolj izostrila nasprotja med stališči, ki sta jih zagovarjali federacija oziroma JLA in RS, je bilo vprašanje območij služenja vojaškega roka za slovenske nabornike. JLA je nenehno zavračala zahteve Slovenije, da bi večina nabornikov služila vojaški rok bližje kraju svojega bivanja oziroma svoji republiki, zato so že na začetku okrepljenega pritiska razmišljali tudi o drugih rešitvah. Medtem ko je Skupščina RS pripravljala zahtevo, da Predsedstvo SFRJ uvede služenje vojaškega roka za nabornike iz Slovenije samo v 5. vojaškem območju, so v republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo začeli iskati druge možnosti, in sicer služenje vojaškega roka, ki bi ga organizirali in izvedli republiški organi in institucije.
Prve analize so pokazale, da je treba za uspešno usposabljanje zunaj JLA zagotoviti spremembe na normativno-pravnem področju ter predvsem nastanitvene, kadrovske in materialne pogoje usposabljanja. Že poskusna analiza, s katero so preverjali potrebe RS po kadrih, vojašnicah, vojaški opremi in oborožitvi za usposabljanje 12.000 nabornikov na leto, je pokazala, da organi in organizacije RS nimajo dovolj kadrov, opreme in nastanitvenih zmogljivosti.
Republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je imenoval delovno skupino za izdelavo predloga projekta in nato za njegovo uresničitev ter komisijo za izbor najustreznejših uniform za Slovensko vojsko. Pripraviti je morala predloge za uniforme različnih rodov in služb, barve posameznih delov uniform ter oblikovne predloge zanje. Nastanitveni pogoji v izbranih centrih za usposabljanje so bili zelo slabi, zato je bilo treba obnoviti objekte na Igu in v Pekrah. V nekaj več kot treh mesecih je bilo treba pripraviti projekt za adaptacijo, narediti gradbene posege in opremiti prostore.
Oblikovanje učnih centrov
Naslednji pomemben korak je bil zagotavljanje ustreznih kadrov, častnikov in podčastnikov, ki naj bi vodili usposabljanje. Računali so predvsem na pomoč rezervnih častnikov, vendar je bil odziv nepredvidljiv, saj je JLA že odkrito grozila s silo, zato je bilo sodelovanje v projektu nevarno. Na podlagi razpisa za sprejemanje civilnih oseb za opravljanje dolžnosti vojaških starešin v ustanovah in enotah TO je komisija republiškega sekretariata za ljudsko obrambo naredila selekcijo prijavljenih kandidatov. Za vodjo učnega centra v Pekrah so imenovali Andreja Kocbeka.
Pripadniki obeh centrov so s pripravami na svoje delo pričeli 15. aprila v Izobraževalnem centru Poljče in ga nato v začetku maja nadaljevali na lokacijah centrov. V Pekrah se je 6. maja zbralo 24 častnikov in podčastnikov ter drugih uslužbencev. Formacijo centra je tvorilo vodstvo (vodja UC, pomočnik za učne zadeve, pomočnik za domovinsko vzgojo, pomočnik za logistiko, psiholog, referent za varnostne zadeve in dve vodji organizacijskih enot oziroma učnih čet). Usposabljanje nabornikov je po posebnem poskusnem programu vojaškega usposabljanja potekalo v okviru dveh organizacijskih enot, učnih čet, ki so ju sestavljali dve učni enoti, vodi na čelu s poveljniki vodov in dvanajst inštruktorjev, v vsakem vodu po trije. Drugi uslužbenci centra so bili še: medicinska sestra, analitik, tajnica vodje UC ter zaledni oddelek s petimi častniki in podčastniki. Delo v centru je bilo podrejeno pripravam na sprejem nabornikov.
(Se nadaljuje)
