3.6 C
Ljubljana
nedelja, 9 maja, 2021

Zgodovinar Jože Možina: Je moč potegniti vzporednice med nekdanjo in današnjo levico? So tudi sedaj za prevratne namene sposobni uporabljati vsa sredstva?

Piše: Sara Rančigaj

Glede na trenutno situacijo v državi in napovedane proteste ob dnevu boja proti okupatorju, smo pri zgodovinarju Jožetu Možini preverili, ali je mogoče potegniti kakšno vzporednico s takratno levico in levico danes. Kot ugotavlja, je levica obdržala svojo predrznost, a so njeni predstavniki precej bolj šibki, v primerjavi s takratnimi voditelji. Omenjena šibkost se izrazito izkazuje na protestih, kjer povečini protestirajo tisti, ki so drugače dobro situirani, a se bojijo da bodo izgubili privilegije. Po drugi strani pa imamo ljudi, ki se borijo za preživetje, s svojim delom polnijo žepe privilegirancev in namesto da bi protestirali, vihtijo motiko na vrtu. “Verjetno protestirajo tudi taki, ki za svoj neuspeh krivijo raje druge, na primer oblast, ne pa sebe. Tisti, ki se borijo za preživetje, za paradiranje nimajo časa,” je prepričan Možina.

Zgodovinar, sociolog, novinar in avtor knjige Slovenski razkol, Jože Možina, ugotavlja, da bi bilo praznovanje smiselno, če bi na dan upora proti okupatorju, praznovali upor proti vsem zatiralskim režimom in ideologijam, ki so nas tlačile do nacional-socializma in tudi komunizma. Tako pa ni. 27. aprila 1941, se ni zgodilo nič, pač pa so se dan prej v Vidmarjevi vili v Rožni dolini sestali sodelavci Društva prijateljev Sovjetske zveze, nasprotniki imperializma, ki sta ga takrat poosebljali Velika Britanija in že poražena Francija.

Komunisti o uporu takrat niso razmišljali, upor se je zgodil šele, ko je bila napadena Rusija. Glede na to, da levica vidi predsednika vlade Janeza Janšo kot okupatorja, nas je zanimalo, kako je mogoče povezati vzporednice s takratnim in današnjim uporom. Možina opaža, da sedaj upor kreira le del ljudi, predvsem tisti, ki se borijo za svoje privilegije. Kot je ugotavljal dr. Ernest Petrič že v intervjuju, ki ga je z njim Možina opravil pred letom dni, danes protestirajo povečini privilegirani, dobro situirani in tisti, ki se jim kljub krizi ni nič hudega zgodilo. “Verjetno tudi taki, ki za svoj neuspeh krivijo raje druge, na primer oblast, ne pa sebe. Tisti, ki se borijo za preživetje za paradiranje nimajo časa,” je prepričan.

V boj za privilegije
V nadaljevanju izpostavi, kako je v petek poslanec Boris Doblekar videl aktivista Jašo Jenulla kolesariti na “bojišče” z zvočnikom in omenil svojo 72-letno mamo, ki medtem koplje z motiko in vrtnari z minimalno pokojnino po 40-letih delovne dobe. “S tem je povedal vse. V ideološkem smislu mnogi vidijo tako. Protestirajo protežiranci slovenske levice v skrbi za svoje privilegije. Njihov osnovni problem je, ker nimajo vsebine, niti kondicije zanjo. Edino nesebično oporo jim nudijo dominantni mediji, brez njih jih ne bi bilo,” še dodaja.

Jaša Jenull, umetniški spektakel. (Foto: posnetek zaslona)

Glede na to, da imajo danes večinski mediji veliko vlogo pri propagiranju protestov in podpori protestnikom, smo želeli primerjati medijsko situacijo v času II. svetovne vojne in danes. Možina poudarja, da so bile medijske razmere v tistih časih povsem drugačne. V času okupacije so bili javni mediji, časopisi in radio pod okupatorjevo cenzuro. Ključno vlogo pri vplivu na ljudi je igral ilegalen tisk, zlasti v Ljubljani, pri čemer so bili komunisti, ko je šlo za propagando, izjemno močni in prodorni.

Organizator petkovih protestov Jaša Jenull v sodelovanju z “nepristransko”novinarko Katarino Matejčič (Foto: socialna omrežja)

“Igrali so na domoljubna čustva ljudi in zlorabljali v tedanjem civilizacijskem okviru uveljavljeno normo, da ima zapisana beseda atribut resnice. Ljudje niso bili vajeni laganja in medijskega manipuliranja zato so sprva marsičemu kar ni bilo res verjeli,” pravi. Pojasnjuje, da so imeli takratni mediji izredno veliko vlogo pri razglašanju narodnih izdajalcev, ki so bili ubiti s strani komunistov. Prvi odzivi ljudi so bili pogosto: “ja nekaj je moral že storiti, saj človeka se ne ubije kar tako.” Ljudje takrat še niso vedeli, da grozeče ideologije 20. stoletja, nacional-socializem in komunizem, ubijejo človeka tudi “kar tako”. Kasneje jih je veliko spregledalo.” Možina ugotavlja, da je danes medijska manipulacija znova temeljno orodje, seveda ne prihaja do klasičnih umorov, medijskih pa.

Foto: znaci.net

Kar se tiče vzporednic s takratnim rušenjem Kraljevine Jugoslavije in današnje samostojne države, neposrednih vzporednic ne vidi. “Drži pa, da so predvojni komunisti večino svoje aktivnosti usmerjali v rušenje Kraljevine Jugoslavije. Zadnji dogodki s tako imenovanim neobstoječim dokumentom, pa primeri odkritega laganja o medijski situaciji v Sloveniji v tujini pa kažejo, da delu radikalne slovenske levice ta država ni nič mar,” je kritičen. Opaža, da so za politično prevlado in odstranitev sedanje vlade pripravljeni zakockati ugled države in jo celo ogroziti. “To je skrajno zaskrbljujoče. Če hočete, za komuniste pred in med vojno je bilo značilno, da so za svoje prevratne namene uporabljali vsa sredstva.”

Podobno kot je levica “kolaborirala” z Nemci in nacizmom, so za svoje doseganje ciljev tudi danes pripravljeni sodelovati z vsakomur od katerega imajo koristi
Kolaboracija oziroma zavezništvo komunistov s Hitlerjevo Nemčijo od podpisa pakta Hitler-Stalin, avgusta 1939, do napada na SZ, 22. junija 1941, je razvidna. “Skrb mnogih tudi danes je, da so radikalne struje slovenske levice pripravljene “kolaborirati” s komerkoli, tudi lansirati laži in lažne dokumente da pridejo na oblast številni,” pravi in pri tem opaža, da jih pri tem ugled države očitno ne skrbi.

Foto: Twitter

Že iz zgodovine se vleče nekakšna vojna med vzhodom in zahodom, saj so bili s strani levice zahodni zavezniki v veliko primerih obravnavani kot sovražniki. “Tu vlada popolna zmešnjava, tudi glede takih vojn – kdo proti kom. In bilo bi smešno, da ni tudi žalostno in ogrožajoče za naš način življenja in vrednote,” še dodaja. Opaža, da slovenski levici, ki je bila idejno povsem iztrošena in z negativno kadrovsko selekcijo tudi brez karizmatičnih voditeljev, pridejo prav globalne ideologije, ki jih sedaj rojeva že nekoliko utrujeni, za nekatere izrojeni, zahod.

Levica je obdržala predrznost iz preteklosti, a so njihovi voditelji vedno bolj šibki
Kot opaža, so revolucionarji v drugi svetovni vojni imeli, z razliko od današnje levice, izjemno delovne in prekaljene voditelje. “Med njimi je bil marsikdo primitivec, a marsikdo je imel to neko predrznost v sebi, predrznost je sicer ostala, a iz generacije v generacijo imajo šibkejše voditelje,” pojasnjuje. Meni pa, da bi levica lahko bila sposobna voditi uspešno državo le v primeru, ko bi bila zmožna izoblikovati nosilno, karizmatično in sposobno figuro vodje, kar postaja vedno večji problem tudi med svetovnimi avtoritetami. Pri tem spomni na nastope Alenke Bratušek ter Marjana Šarca in je prepričan, da mediji takrat niso opravili svoje naloge in razkrili njunih pomanjkljivosti, kajti niso bili uravnoteženo kritični. “Šlo je za vzdrževanje nečesa, medtem pa vsi vemo, da je bilo vladanje Marjana Šarca blamaža, prav tako pa tudi intervju Alenke Bratušek za CNN.”

Zadnje novice

Sorodne vsebine