Piše: Gašper Blažič
Najprej smo mislili, da je to prvoaprilska šala, a ni bila: prejšnji teden, natančneje v ponedeljek, 17. aprila, zvečer se je namreč ministrica za kulturo in vidna članica Levice Asta Vrečko udeležila proslave ob 86. obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije na Čebinah nad Trbovljami.
Na tej proslavi, ki jo sicer organizirata krajevni odbor združenja borcev za vrednote NOB iz Trbovelj in tamkajšnji krajevni odbor Levice, je ministrica nastopila kot slavnostna govornica. V dogodek je bilo vključeno tudi Turistično društvo Trbovlje, ki je organiziralo pohod z baklami, iz Trbovelj pa je na kraj dogodka, kjer se je proslava začela s petjem »Internacionale«, vozil brezplačni (!) avtobus.
Se ministrice sramuje celo Mladina?
Očitno je Vrečkova na slavljenju KPS (ki je, mimogrede, po vseh človeških merilih teroristična organizacija) nastopila vsaj s tiho privolitvijo vlade in njenega predsednika Roberta Goloba, sicer velikega »borca proti fašizmu« in lovca na (davkoplačevalski) denar. Kaj točno je povedala, ni znano, saj niti Levica na svoji spletni strani ni objavila nič o samem dogodku (razen vabila). Vabilo je bilo objavljeno še na spletni strani Radia Študent (kot dogodek s področja kulture). Tednik Mladina, ki sicer velja za neuradni bilten Levice, pa je na svoji spletni strani med drugim zapisal: »Provokacija, zdrs ali pač načelna drža političarke in umetnostne zgodovinarke?« To seveda dokazuje, da je nad dejanjem ministrice zgrožen celo precejšen del tranzicijske levice. Pa ne samo zgodovinarji, publicisti in politiki, ki so tudi sicer kritični do polpretekle zgodovine. Vlada se od dejanja Aste Vrečko seveda ni distancirala, kar pa po svoje ne spremeni ničesar. Navsezadnje tu ne gre samo za salonsko slavljenje totalitarne preteklosti, pač pa za simbolno potrjevanje tega, kar vlada izvaja v praksi.
Narediti konec eksperimentiranju!
Toda vrnimo se dobrih trideset let nazaj. Leta 1990 so bile prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni, malo pred tem je ZKS tudi pod vtisom krvavega dogajanja v Romuniji, ki je decembra 1989 pometlo s Ceauşescujevo diktaturo, oznanila »sestop z oblasti«, kar pomeni, da je v praksi privolila v ustavne spremembe, ki so legalizirale večstrankarstvo in možnost, da ZKS ne bo več vodilna politična sila. Na enem od Demosovih predvolilnih dogodkov je predsednik Slovenske kmečke zveze Ivan Oman, kasnejši član predsedstva RS, dejal: »Mi gremo na volitve zato, da zmagamo! Mi gremo na volitve zato, da napravimo konec političnemu in ekonomskemu eksperimentiranju, ki je privedlo našo družbo in gospodarstvo na rob propada.« Te besede, ki jih je takrat izgovoril pokojni Ivan Oman, so dandanes še kako aktualne, saj smo pod Golobovo vlado vsak dan priče neodgovornega in avtokratskega eksperimentiranja. Leto dni po lanskih parlamentarnih volitvah smo namesto obljubljene »svobode« padli v nekakšno regresijo, ki spominja na krizno obdobje osemdesetih let, ko se je Slovenija šele ločevala od gospodarsko in politično razsute Jugoslavije. Plebiscit leta 1990 (in še pred njim volitve) dejansko ni pomenil samo samostojne poti, ampak tudi diskontinuiteto z dotedanjo politiko, a smo z Golobovo vlado, potem ko je kazalo, da bomo s prejšnjo vlado doživeli dokončni eksodus iz naplavine »Titolandije«, še bolj zabredli v smrdljivo mlako izpred leta 1990. Nič čudnega, da sta tako predsednik prve demokratične vlade (in sedaj predsednik VSO) Lojze Peterle in predsednik SDS Janez Janša na protestnem shodu v sredo, 19. aprila, opozorila na to vrtenje časa nazaj. Na slavnostni razglasitvi 26. junija 1991 se je namreč zgodilo pomenljivo simbolno dejanje: staro slovensko zastavo z rdečo zvezdo so ob petju slovenske himne spustili, nato pa dvignili novo slovensko zastavo.
Čebine le češnja na torti
A to je bilo v resnici več kot simbolno dejanje. Za njim je namreč stala odločitev ljudi, ki so na plebiscitu izrazili voljo, da je treba narediti konec praksam, o katerih je v že navedenem citatu govoril Ivan Oman. Žal se je restavracija starorežimskih praks zgodila že dokaj kmalu po osamosvojitvi. A tudi v neposrednem obdobju po aferi Depala vas (1994) si nihče ni mogel predstavljati, da bo 28 let kasneje v imenu »svobode« zavladal režim, ki je bil sicer »demokratično izvoljen«. Tisto, kar najbolj boli državljane, je seveda zdrs v »enakost v revščini«, saj se je Golobova vlada odločila za politiko »socializma z živalskim obrazom«: poviševanje davkov, krepitev birokracije, podeljevanje rent svojim »nevladnim« klientom, lomljenje rok ustavnim sodnikom, naskok na RTV, preganjanje opozicijskih medijev, populistična menjava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja z obveznim prispevkom itd. Jasno je torej, da je čebinski pohod ministrice za kulturo, ki je malo pred tem izbrisala Muzej slovenske osamosvojitve, samo češnja na torti slovenske retrotranzicije.
Vendar bo Golobova vlada/koalicija sedaj zelo težko prepričala ljudi, da je to, kar se dogaja, posledica kapitalizma, ki naj bi ga zagovarjala sedanja opozicija. Velika sreča v nesreči pa je, da se krepi nov center civilne družbe, ki deluje združevalno in ni vezan na pravila parlamentarne procedure. In šele ta civilni odpor bi lahko prisilil koalicijo k »sestopu z oblasti«.
Kako je nastala slovenska komunistična partija
– Aprila 1919, že kmalu po nastanku Sovjetske zveze, skupina članov ljubljanskega odbora Jugoslovanske socialdemokratske stranke izstopi iz stranke in ustanovi Slovensko socialistično stranko, katere tajnica je bila Angela Vode, kasnejša disidentka. Stranka temelji na leninističnih načelih in zavrača parlamentarno demokracijo.
– Marca 1920 je v Beogradu ustanovljena Socialistična delavska partija Jugoslavije, ki se ji pridružijo tudi slovenski komunisti, s čimer Slovenska socialistična stranka neha obstajati. Istega leta se omenjena stranka preimenuje v Komunistično partijo Jugoslavije in nastopi na volitvah v jugoslovansko skupščino. Največji uspeh doseže v Črni gori (38%), v Sloveniji, na Hrvaškem ter v BiH doseže manj kot deset odstotkov glasov. Na občinskih volitvah doseže velik uspeh v večjih mestih. S tem postane tretja najmočnejša stranka v tedanji Kraljevini SHS.
– Že konec leta 1920 je s t. i. Obznano prepovedano delovanje KPJ, 28. junija 1921 jugoslovanski parlament sprejme t. i. vidovdansko ustavo, tej sledi sprejetje zakona o zaščiti države, ki prepove vsakršno komunistično dejavnost. KPJ tako odide v ilegalo, nekateri vidni člani v emigracijo, nekateri pa so obsojeni na zaporne kazni.
– V tridesetih letih prejšnjega stoletja se začnejo komunisti organizirati na novo, nastane Pokrajinski komite KPJ za Slovenijo, ki ga vodi Edvard Kardelj, za njim pa Ivan Maček. KPJ leta 1934 sprejme sklep o ustanovitvi KP Slovenije in KP Hrvaške.
– V noči na 18. april 1937 v strogi tajnosti poteka ustanovni sestanek KP Slovenije, najprej v cerkvi na Čebinah in nato na bližnji domačiji Barlič. Vodenje KPS prevzame Edvard Kardelj, ki se v ta namen vrne iz Moskve prek Pariza. Med člani prvega Centralnega komiteja KPS sta tudi Pepca Maček Kardelj, Franc Leskošek in Miha Marinko. Kasneje sta v vodstvene strukture vključena še Tone Tomšič in Stane Žagar.
– Vse do začetka druge svetovne vojne na slovenskih tleh KPS deluje v ilegali. Zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom nekateri člani bučno pozdravijo nemške okupatorje. V okviru Društva prijateljev Sovjetske zveze nastane neformalna skupina Protiimperialistična fronta v skladu s Stalinovo politiko oblikovanja ljudskih front, šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo poleti 1941 se preimenuje v Osvobodilno fronto, kjer ima KPS vodilni položaj že od samega začetka. Leta 1943 z Dolomitsko izjavo to samo formalno potrdi. Glavni cilj KPS in z njo OF je v prvi vrsti izvedba komunistične revolucije, boj proti okupatorju je drugotni cilj, in še to le toliko, kolikor je koristen za revolucijo.
– Po prevzemu oblasti sledi val represije in nasilja. KPS se preimenuje v Zvezo komunistov Slovenije, ki postane vodilna družbenopolitična organizacija na Slovenskem, vseeno pa je podrejena beograjskemu vrhu z Josipom Brozom Titom na čelu.
– Po letu 1990, ko je z ustavnimi spremembami odpravljena prepoved obstoja strank in ZKS za nekaj časa izgubi oblast, se (z novim imenom Stranka demokratične prenove) kasneje še z dvema strankama združi v Združeno listo socialnih demokratov, kasneje preimenovano v Socialni demokrati. Komunistično agendo prevzame skrajna stranka Levica.
Neuvrščeni polom Fajonove na Brdu pri Kranju
Po obisku predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič v državah osrednje Afrike se je na svoj obisk na črno celino odpravila še zunanja ministrica Tanja Fajon, menda z namenom, da pridobi afriške države pri glasovanju za izvolitev Slovenije za nestalno članico Varnostnega sveta OZN. Ni namreč nepomembno, da Slovenija za to mesto tekmuje z Belorusijo, vazalno državo Putinove Rusije, kar bi še bolj ohromilo vlogo VS, ki se je že v času vojne na tleh nekdanje Jugoslavije izkazal za brezzobega tigra. No, ob tem velja spomniti, da se iskanje podpore Afrike mali Sloveniji ne dogaja prvič – ko je namreč nekdanji predsednik RS Danilo Türk (ki je tudi podpornik sedanje predsednice republike Nataše Pirc Musar) kandidiral za generalnega sekretarja OZN, je neslavno propadel s kandidaturo tudi po zaslugi tega, da mu je Afrika obrnila hrbet. Spomnimo: leta 2007, ko se je Türk prvič potegoval za predsedniško funkcijo, je v javnost prišla zgodba o njegovem polomu v OZN, kjer je bil dolga leta funkcionar, saj se je v veliki vnemi, da postane eden od namestnikov generalnega sekretarja OZN, preveč agresivno zagnal v svojega tekmeca, nigerijskega diplomata Ibrahima Gambarija. Fiasko je bil tolikšen, da je Türk spakiral kovčke in se vrnil v Ljubljano, kjer je najprej postal profesor mednarodnega prava na ljubljanski pravni fakulteti in se celo ponujal pomladnim strankam kot kandidat za ljubljanskega župana, dokler ni Peter Jambrek opozoril na njegovo dvomljivo vlogo pri plebiscitu.
Zdaj hočejo po Titovih »neuvrščenih« poteh hoditi slovenske političarke. Medtem ko je Klakočar Zupančičeva obiskala Ugando in Ruando (in to v času, ko je Uganda še dodatno zaostrila represivne ukrepe proti istospolno usmerjenim!), je Fajonova obiskala Etiopijo in Tanzanijo, njen državni sekretar, nekdanji zunanji minister Samuel Žbogar, pa Namibijo in Bocvano. Seveda vse tudi v sklopu priprav na Dan Afrike, ki je na Brdu pri Kranju potekal 20. aprila. Na njem so nastopili samo štirje (!) zunanji ministri afriških držav, debata pa se je v glavnem vrtela okoli tega, da Afrika najbolj trpi zaradi podnebnih sprememb, čeprav zanje ni kriva. No, zanimivo je, da si nihče ni upal uperiti prsta v Kitajce, povsem očitno pa je, da afriške diplomate bolj malo zanima to, kar se dogaja v OZN, čeprav je to edina globalna organizacija, kjer imajo še nekaj vpliva. Res pa je, da so tudi mnoge afriške države odvisne od ukrajinskega žita, ki ga je sedaj veliko manj, vendar ni bilo slišati, da bi na konferenci na Brdu kdo izpostavil to vprašanje.
Fajonova je ob robu dogodkov medijem dejala, da se mora Slovenija v času, ko na evropski celini že dlje kot leto divja ruska agresija v Ukrajini in se spreminja geopolitična slika sveta, odpirati v svet in iskati zavezništva. Ali je s tem mislila, da je treba obnoviti starodavno Titovo diplomacijo neuvrščenih, ni pojasnila.
In navsezadnje, koliko je sploh še razlik med Slovenijo in Belorusijo, kar zadeva demokracijo?
