Piše: Nova24tv.si
Leve vlade niso nikoli sprejemale ekonomskih ukrepov, ki bi bili blizu gospodarstvu, Golobova vlada pa je z gospodarstveniki začela pravo vojno – od višanja davkov, dušenja z birokracijo, ukrepi, ki vodijo v energetsko krizo, in inšpekcijskimi nadzori neubogljivih podjetij se je usmerila tudi v zakonodajo, ki je namenjena izčrpavanju podjetij (zloglasni “davek na štempljanje”). Mitja Gorenšček, izvršilni direktor Gospodarske zbornice Slovenije, je za medije povedal, da se Slovenija “po tihem” deindustrializira. Temu pritrjujejo tudi številke.
Zadnji dve leti neprestano poročamo o alarmantnih podatkih, ki kažejo, da je slovensko gospodarstvo v močnem krču. Čeprav še nismo dosegli meje, na kateri bi se začela pomembno nižati brezposelnost, je treba poudariti, da se je kljub finančni krizi, ki se je pojavila leta 2007, pravi padec števila zaposlenih zgodil leta 2009, torej dve leti pozneje.
Na kaj nakazujejo podatki? Industrijska proizvodnja je v evrskem območju letošnjega maja na mesečni ravni beležila rekordni upad, in sicer za kar 7,3 odstotka, kar je največ med članicami unije. V celotni EU se je sicer zmanjšala za samo 0,8 odstotka.
Tudi na polletni ravni ni bilo nič bolje. Vrednost industrijske proizvodnje je bila letos od januarja do junija za 2,9 odstotka nižja kot v enakem obdobju lani. Skupni prihodek od prodaje v industriji se je znižal za odstotek, prav tako se je posledično zmanjšalo tudi število prostih in zasedenih delovnih mest. Kaj se torej dogaja?
Kaj povzroča deindustrializacijo?
Stranke, ki so po volitvah sestavile koalicijo, so že pred volitvami napovedale vojno gospodarstvu. Napovedale so nižje plače, višje davke, več regulacije in zapravljanje javnega denarja za distopično zeleno agendo.
Pri tem se dodatna obremenitev plač še ni ustavila – vlada je neto plačo obremenila še s 35 evri “ukinjenega” dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in dodatnim prispevkom za dolgotrajno oskrbo (1 odstotek za zaposlene, 2 odstotka za “espeje”). Hkrati obljublja še obdavčitev regresa, prevoza na delo, socialnih prispevkov in nagrad za uspešnost. Prihaja pa še dodatna obremenitev, povezana z dolgotrajno oskrbo.
Gorenšček za Bloomberg poudarja, da se podjetja ne soočajo toliko z zmanjšanjem naročil, temveč jih – z drugimi gospodarskimi sektorji vred – pestijo visoki stroški obratovanja. Prav zato ga veliko bolj skrbi nekonkurenčno poslovno okolje, saj je mogoče, da bodo domače gospodarstvo čez rob krize pahnili prekomerni stroški dela. K temu je potrebno prišteti še podražitve električne energije in velike birokratske obremenitve. Gorenšček ob tem dodaja, da smo bili znani po cenejši vrednosti elektrike, predvsem v primerjavi z Nemčijo, vendar je ta čas minil. To se je zgodilo povsem po nepotrebnem – monopolist GEN-I večino elektrike odkupuje od domače jedrske elektrarne po smešnih cenah, kljub temu pa uvoz zaradi napačnega predvidevanja bodočih cen elektrike predstavlja pomemben del dobave električne energije.
Padec tudi na lestvici ekonomske svobode
Kazalnik, ki prav tako opozarja na vojno slovenske vlade z gospodarstvom, je padec Slovenije na indeksu ekonomske svobode, ki jo potrjuje ameriška fundacija Heritage Foundation. Na omenjenem indeksu smo v enem letu (2023) padli za pet mest. Na lestvici inovativnosti nazadujemo, na lestvici inflacije smo na zadnjih mestih. Podobno velja na lestvici konkurenčnosti.
Dve strani z napačnimi predpostavkami
Odrast je tukaj, prav tako nižanje življenjskega standarda državljanov. Na eni strani stranka Levica, ki predstavlja ideološki pogon trenutne koalicije, pozdravlja odrast, saj izhaja iz predpostavke, da gospodarska rast ni zaželena. Njeni predstavniki menijo, da povzroča neenakost in onesnažuje okolje. Na drugi strani je gospodarstvo, ki berači za davkoplačevalski denar, kar je prav tako neustrezen pristop. Mahle je namreč v istem članku opozoril, da gospodarstvo potrebuje pomoč – predvsem podjetja, ki ohranjajo proizvodnjo. Seveda davkoplačevalsko pomoč. Torej je država med dvema ognjema – na eni strani leva politika, ki želi odrast, na drugi strani gospodarstvo, ki odrasti ne obsoja, ampak pričakuje, da bo država odrast financirala z davkoplačevalskim denarjem. Zmagovalcev v takšni igri ni – razen skrajne levice, ki čaka revolucijo.
