3.5 C
Ljubljana
sobota, 3 decembra, 2022

(ZANIMIVO) Kako je videti in slišati Dnevnik na SLO 1, ko ni pristranski

Piše: Andrej Žitnik (Nova 24TV)

 

Družbeno-politična margina na RTV, ki se ima za večino, je včeraj stavkala. Za vaš denar. Plačali ste jim 12.75 evra na mesec, oni pa so se odločili, da vam za vaš denar ne bodo ponudili vsebin. Še več, celo ugrabili so portal MMC (www.rtvslo.si) in ga povsem obarvali v stavkovne barve, tako da je bila naslovnica posvečena izključno stavki. Dnevnik je kljub temu bil izveden. Ne le izveden – končno je bil Dnevnik vseh Slovencev in Slovenk, ne pa družbeni bilten komunistične partije, kakršnega si želijo Bergant, Štefančič Jr, Milinković in podobni. 

Dnevnik RTV Slovenija je končno dokazal, da je lahko pluralen in nepristranski ter da zna besedo dati tudi komu, ki ni 100-odstotno na partijski liniji predzadnjega predsednika CK ZK. Vodil ga je Nejc Krevs. Skrajno levi kritiki so se znašali predvsem nad tem, da je imel v njem prispevek Igor Pirkovič, vsebine sploh niso komentirali, rekoč “po eni minuti sem nehal gledati”. Na drugi strani je bil cel kup pohval ljudi, ki so končno za svoj denar dobili pluralen informativni program, ki je predstavil obe strani zgodbe

 

Nobenega skrivanja, da skrajno levi kolegi stavkajo

Le tega si ljudje na desni in sredini v resnici želijo – da se predstavijo vse plati zgodbe profesionalno in pluralno. In točno to je Dnevnik tudi naredil. Stavka je bil prvi prispevek, a ni bila predstavljena le tako, da bi se intervjuvalo pet aktivistov, ki bi kričali slabo koherentne stavke o podjarmljenju medija in pritiskih, ki jih nikoli ne znajo konkretizirati. Tudi njihovi glasovi so se slišali, a hkrati glasovi “preslišanih” – generalnega direktorja Andreja Graha Whatmoughta. V Pirkovičevem prispevku o novem zakonu o RTV so se slišali glasovi vladajočih kot tudi Žiga Turka, ki je leta na RTV neuradno veljal za persono non grato, potem ko je pred časom povsem ponižal partijca Jerneja Pikala v oddaji o  financiranju zasebnih šol. Prvič smo na javni televiziji slišali izreči “Zakaj se levi politiki tako zelo borijo za depolitizacijo?” Odgovor poznamo vsi.

Melonijeva končno ni več neofašistka

Stavki družbeno-političnih delavcev na RTV Slovenija se lahko zahvalimo, da na RTV niso več govorili o zmagi “neofašistične” opcije v Italiji, ampak o zmagi desno-sredinske opcije treh konservativnih strank. Prispevek je bil spomin na to, kako se delajo novinarski sestavki v državi, kjer mediji niso ideološko ugrabljeni: najprej se pove, kdo je zmagal, kdo ni zmagal, odziv poslanke slovenske manjšine, odziv našega predsednika vlade. To je to. Nobenih slik marširanja Mussolinija po ulicah Rima, potem pa montaže Melonijeve, ki pozdravlja svoje podpornike. Tako enostavno je narediti objektiven prispevek brez dodatkov Igorja E. Berganta o neofašističnih koreninah Melonijeve. Na drugi strani namreč SD nikoli ne predstavljajo kot neokomunistično stranko, čeprav se sama proglaša za ponosno naslednico te opcije.

Nato so sledili prispevki o poslanskih vprašanjih in predsedniški kandidaturi Mihe Kordiša in Milana Brgleza. Nobene ideologije, nobenih zgodb o tem, kaj je ta ali oni poslanec SDS povedal o katerem od obeh kandidatov. Nobenih subjektivnih komentarjev, kako je neprimerno, da je Alenka Jeraj začela napadati skupnost LGBTQ ali da Franc Breznik brani “SDS-ovega” ambasadorja.

(Foto: STA)

Tako se dela informativni program!

Mnenje novinarjev gledalcev ne zanima. Zanima nas informacija. Ne to, kaj si mislijo družbeno-politični delavci. Ni presenečenje, da je to izredno težko doumeti družbeno-političnim delavcem, ki izhajajo iz osmih desetletij partijske kontinuitete. Dnevnik je pokazal, da imamo na RTV Slovenija veliko preveč zaposlenih, saj je mogoče z razmeroma majhno ekipo narediti kakovosten izdelek brez običajnih ideoloških priokusov. A tak izdelek hkrati nenamenoma predstavi vso bedo in brezidejnost trenutne vlade. Vlada Roberta Goloba bi zdaj bila najbrž na rekordno nizki ravni podpore brez intenzivnega putinističnega olepševanja s strani družbeno-političnih delavcev RTV Slovenija in ProPlusovih programov – skupaj gre za strašnih 200 milijonov evrov kapitala, namenjenega politični propagandi levice. Včeraj smo se torej prepričali, zakaj se vlada skrajnih levičarjev tako zelo bori za [de]politizacijo. Ker v običajnih medijskih razmerah, kjer se poroča objektivno in pluralno, takšna vlada ne more obstati več kot nekaj mesecev. Poleg tega, da si pluralnega medija vladajoči ne morejo privoščiti iz eksistencialnih razlogov, pa je Dnevnik RTVS včeraj pokazal še eno bolečo resnico – zelo majhna ekipa profesionalcev lahko vodi celotno medijsko hišo in opravi boljšo nalogo kot tisoč družbeno-političnih aktivistov, ki so zapriseženi novinarstvu po smernicah pokojnega komunista Jožeta Smoleta. Očitno je, da tistih, ki so pred hišo klicali rdeči oktober, sploh ne potrebujemo. Radiotelevizija Slovenija bi brez težav shajala s tisoč delavci manj.

 

Celotno oddajo TV Dnevnik na RTV Slovenija si lahko ogledate na naslednji povezavi: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174901804?s=tv

 

Če pa si želite, da še kdaj na prvem programu RTV Slovenije uzrete informativno oddajo, ki ne bi bila prej odobrena na internih kongresih strank Gibanja Svoboda, SD in Levice, pa vas pozivamo, da brž podpišete referendum o Zakonu o RTV, ki bi povsem politično podredil javni zavod posttranzicijski levici. Naj vam bo TV Dnevnik vzpodbuda!

Mitja Iršič, nekdanji svetovalec kulturnega ministra, novinar in publicit, komentira:

(foto: posnetek zaslona)

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine