Se še spomnite stališča znane komunikologinje in profesorice Sandre Bašič Hrvatin, da se o določenih zadevah pač ne sme medijsko poročati in tudi ne javno razpravljati? Ergo: sami sebi moramo vgraditi samocenzuro, kajti obstajajo pač določene politično nekorektne teme oz. tabuji, ki jih je bolje pustiti pri miru. Ali kot je lani jeseni dejala za Primorske novice: »Odgovornost pomeni sprejeti odločitev, da se o določenih zadevah ne bo poročalo in o določenih stališčih ne bo razpravljalo. To ni cenzura, ampak odgovorno medijsko delovanje.«
To stališče je zelo zanimivo zato, ker se pojavlja prav v času, ko v mediju, ki ga pravkar berete, razkrivamo tudi manj prijetne resnice, denimo o migracijah. S tem seveda predstavljamo nevarnost za tiste, ki bi radi tako rekoč za hrbtom poštenih ljudi v Evropo in tudi v Slovenijo pripeljali čim več tujerodnih ter islamu pripadnih »novih Evropejcev«, ki bi seveda povsem spremenili demografsko sliko Evrope. In zanimivo, prav danes smo lahko iz ust zunanjega ministra in prejšnjega premierja Mira Cerarja slišali, da morajo biti sovražni govor in njemu podobna nastopanja prepovedani, kar določa, pazite, tudi dogovor ZN. Da, prav tisti razvpiti dogovor, ki se imenuje tudi marakeška deklaracija in ga uradno podpira tudi Slovenija.
Da zna biti zapovedana »politična korektnost« tudi zasnova novodobnega totalitarizma, smo na našem portalu opozorili že večkrat, pred kratkim tudi ob primeru, kako se je državljan, ki je preko Facebooka opozoril na indoktrinacijo otrok z LGBT-temami na eni od osnovnih šol na Goriškem, zaradi tega znašel na sodišču (več o tem TUKAJ). Če k temu dodamo še kazenski pregon tajnika Slovenske škofovske konference Tadeja Strehovca, lahko zaključimo, da so ti primeri tisti, ki še nekako držijo Cerkev na Slovenskem ter kristjane vsaj nekoliko stran od podpore novodobnemu enoumju.
A očitno ne povsem. V teh dneh se je na spletni strani Radia Ognjišče pojavil komentar, originalno objavljen na portalu Domovina – gre za prispevek Andreje Barat z naslovom »Papež Frančišek in do njega kritični slovenski desničarji« (najdete ga TUKAJ). Naslov je po svoje precej zavajajoč, saj se v našem družbenem prostoru že nekaj časa neuspešno spopadamo z definicijami levice in desnice. Res pa je, da je sedanji papež Frančišek glede na to, da očitno izhaja iz okolja, kjer je zelo cenjena marksistično navdahnjena teologija osvoboditve, tudi tarča kritik s strani politične opcije, ki je krščanstvu sicer precej bližja kot pa neokomunistična psevdo-levica. Namreč, ni dvoma, da se je težišče javnega mnenja v katoliški sredini s prihodom sedanjega papeža pomaknilo precej bolj v smer nekakšne simbioze z levičarstvom, kar se kaže na različne načine – tudi denimo v bližini papeža z nekaterimi socialističnimi diktatorji, kot je denimo venezuelski Nicolas Maduro (več o tem TUKAJ).
A poglejmo, kaj je zapisala komentatorka: »Če smo katoličani, nikakor ni prav in primerno, da se pohujšujemo nad svetim očetom. Čeprav njegovih besed morda ne razumemo, jih težko sprejmemo in se morda ne skladajo z našim političnim ali strankarskim prepričanjem. Nas ni premagal hud napuh (ki je mimogrede največji krščanski greh), če mislimo, da smo tako pametni, da se lahko javno in pod nivojem zgražamo nad svetim očetom? On je Kristusov namestnik na zemlji in ne neka javna karikatura, ob katero se lahko vsak obregne.«
Nekatere besede so namerno poudarjene. In avtorica teh stavkov med vidnimi katoliškimi publicisti nikakor ni edina, ki zastopa takšno mnenje. Ker je avtor teh vrstic, ki jih berete, katoličan, velja temu posvetiti tudi nekaj pozornosti. Od imenovanja papeža Frančiška pred skoraj šestimi leti je mogoče opaziti zelo močan poudarek na obrambi njegovega lika in dela, predvsem pa njegovih stališč – a ne gre za obrambo papeža pred kritiki iz ateističnega sveta, ampak pred lastnimi verniki. Torej, gre za neko nenavadno vrsto apologetike, ki se nevarno približuje kultu osebnosti. Predvsem zaradi dejstva, da očitno predvsem katoličani zelo slabo poznajo institut papeževe nezmotljivosti, ki se uporablja le pri razglašanju verskih resnic ex cathedra. Pa tudi zaradi zgodovinskih izkušenj, saj med uradno razglašenimi svetniki katoliške Cerkve najdemo tudi takšne, ki so si tudi o papežih svojega časa upali napisati kaj kritičnega (denimo sv. Katarina Sienska in sv. Brigita Švedska, ki sta, mimogrede, tudi sozavetnici Evrope), pa verjetno to ni smatrano kot napuh.
Kar se mene tiče, lahko papežu Frančišku priznam tudi veliko dobrih stvari. S tem nimam težav. Za prihodnost Cerkve se ne bojim, ker zaupam v obljubo iz evangelija, da Cerkve »peklenska vrata ne bodo premagala«. Ni mi problem priznati Frančiška za legitimnega Petrovega naslednika, vendar pa imam tudi pravico, da sem v nekaterih točkah tudi polemičen z njim – tudi javno, če je treba. A če je papež res tako superioren nad vsemi preostalimi, kot beremo v komentarju, zakaj sploh potrebuje svoje javne »odvetnike«? Morda zato, ker je na zadnji dan leta 2018 odstopil tiskovni predstavnik Svetega sedeža?
Bistvo problema pa se nahaja v točki, ko »moramo paziti«, kako govorimo in pišemo o papežu. Nasploh velja, da se pri izražanju, ko gre za javne osebe in o njih govorimo kritično, izognemo nizkotnim diskvalifikacijam, zato na tem področju verjetno ni treba odkrivati tople vode. Toda, ali nismo nekaj podobnega slišali pred davnimi leti? Spomnim se, kako sem ob začetku svoje novinarske kariere – bilo je nekje okoli leta 2000 – dobil opomin (pa ne od šefov, ampak »od zunaj), naj bolj pazim, kaj pišem o Milanu Kučanu. Ki je bil takrat predsednik republike in to menda demokratično izvoljen. Češ, o državniku s takšno integriteto se ne spodobi pisati tako kritično, pa njegova preteklost gor ali dol. Če bi bil takrat denimo novinar Dela, Dnevnika ali Večera, bi verjetno ob prvi zapisani kritični besedi o zadnjem šefu partije pakiral kovčke (saj vem, rekli boste, da je na Demokraciji enako, le da gre tu za predsednika SDS Janeza Janšo) – nekako tako je moral prav v tistem času »spakirati kufre« tedanji prvi mož Večera Milan Predan, ki se je zgolj vljudnostno zahvalil za Kučanovo »povabilo na kosilo«.
Na koncu še to: kot katoličan sem precej razočaran, da se ob soočenju s papeževimi javnimi nastopi ves čas soočam z nekakšnim kaosom in prepucavanjem, kaj je papež rekel, kaj ni rekel, kako je v resnici mislil, kako je to ali ono vzeto iz konteksta. Naj spomnim, koliko izjav so pobrali iz konteksta recimo kardinalu Francu Rodetu v času, ko je bil ljubljanski nadškof (od »nemških ovčarjev« do »kant za smeti«), pa se ne spomnim, da bi bil Rode deležen tako zagnane obrambe – čeprav so mu praktično ves čas kratili svobodo izražanja in nanj ščuvali medijske rotvajlerje. In ker je odnos slovenskih režimskih medijev do sedanjega papeža razmeroma prijazen, se velja vprašati, kaj v tej zgodbi »ne štima«. Nekaj pa je gotovo: ne bom tiho.
