Piše: Gašper Blažič
Včeraj smo nekaj vrstic zapisali o tem, ali palestinski narod sploh obstaja. Levičarji ga imenujejo tudi »palestinsko ljudstvo«, ki mu pravica do države samoumevno pripada. Kaj pa mednarodno priznanje te države?
V svetu, tudi v Evropi, je kar nekaj samooklicanih držav, ki ga diplomatski svet ne priznava. Denimo Severni Ciper, kjer so Turki ustanovili svojo republiko. De facto omenjena država deluje in izvaja jurisdikcijo na tem območju, toda dejansko to državo priznava samo Turčija. Potem imamo še Pridnjestrsko republiko na območju Moldavije, kjer je položaj podoben, saj to seperatistično tvorbo priznava Rusija. Potem so še Gorski Karabah, iz preteklosti pa se spomnimo tudi Republike Srbske krajine, ki je obstajala na Hrvaškem kar nekaj let, dokler ni bila z akcijo Nevihta razpuščena.
Zakaj je bila mednarodno priznana Slovenija
Najprej ponovimo nekaj dejstev, zakaj je Slovenija lahko postala samostojna država in zakaj so jo ostale države mednarodno priznale. Slovenski parlament je na podlagi izida plebiscita z dne 23. decembra 1990 (uradni izidi so bili znani tri dni kasneje) temeljne osamosvojitvene akte sprejel 25. junija 1991, dan kasneje pa je bila osamosvojitev slavnostno razglašena. S sprejemom temeljnih osamosvojitvenih aktov se je takoj začelo prevzemanje efektivne oblasti, kar pomeni prevzem zveznih funkcij (carina, nadzor meja, ki jih je neposredno varovala republiška milica). V nekaterih primerih poln prevzem oblasti ni bil možen, saj takrat nismo imeli niti svoje valute, niti nove ustave, prav tako je bil nadzor nad zračnim prostorom odvisen od mednarodnega priznanja in mednarodnih sporazumov, ki bi jih Slovenija šele morala podpisati.
Še tik pred osamosvojitvijo je Zahod zatrjeval, da mednarodno priznanje »seperatistične« Slovenije nikakor ne pride v poštev. Po agresiji JLA pa se je naš zunanjepolitični položaj začel temeljito spreminjati. Predvsem zato, ker smo na podlagi plebiscita enotno vojaško branili to, kar smo izglasovali pol leta pred tem. Na dvakratnih nočnih pogajanjih v Zagrebu še v teku agresije JLA je tedanji italijanski zunanji minister Gianni de Michelis slovenskemu kolegu Dimitriju Ruplu neformalno namignil, da se bo priznanje Slovenije vendarle zgodilo. Tudi ameriški državni sekretar James Baker je ob spremenjenem položaju dejal, češ »kaže, da bo Slovenijo treba spustiti iz Jugoslavije« – čeprav je še sredi junija 1991 na obisku v Beogradu zelo trdo nastopal proti slovenskim »seperatistom«. Slovenija je seveda morala najprej ugrizniti v kisli sadež z znamenito Brionsko deklaracijo, ki je naši strani postavila nekaj res trdih pogojev, a hkrati je bila to prva priložnost, da se – sicer pod vplivom diktata tedanje Evropske skupnosti po metodi »vzemi ali pusti« – pred svetom prvič predstavi kot partner v mednarodnih sporazumih. Po izteku trimesečnega moratorija se je jugoslovanska vojska dokončno umaknila iz Slovenije, Badintereva arbitražna komisija pa je nato razglasila, da je jugoslovanska federacija razpadla. Ker je Slovenijo in Hrvaško močno podpiral tudi Sveti sedež s svojo sicer konservativno diplomacijo (poleg Nemčije, ki je opozarjala na pravico do samoodločbe), je bilo priznanje s strani Evropske skupnosti – tedaj se je že preoblikovala v Evropsko unijo – tudi kmalu izrečeno. S priznanjem so nato kmalu sledile tudi ZDA in Ruska federacija, tedaj pod vodstvom Borisa Jelcina.
Kakšni so bili dejanski razlogi, da je svet priznal Slovenijo? Naša država je temeljila na plebiscitu kot splošnemu izrazu samoodločbe, pripravljena je bila na pogajanja tako z zvezno oblastjo kot tudi mednarodno skupnostjo, ničesar ni želela izsiliti. Je pa res, da je pri obrambi suverenosti morala uporabiti silo in ni ravnala tako kot Češkoslovaška leta 1968, ki je ostala pasivna, kar pa ji ni pomagalo. Vendarle pa je podprla vsako razumno mirovno rešitev. Brionska deklaracija je postavila naši državi res težke pogoje, vendar jih je bila pripravljena sprejeti. Pri tem pa je bilo eno od perečih vprašanj omenjene deklaracije rešeno brez zunanje iniciative: sredi julija 1991 je predsedstvo SFRJ izglasovalo umik JLA iz Slovenije ter odpust slovenskih vojakov iz zvezne vojske. Ko se je JLA 25. oktobra s trajektom Venus iz koprskega pristanišča dokončno umaknila, je s tem Slovenija dobila dokončno polno suverenost, saj na njenem območju ni bilo več tujih vojakov (kar se je sicer izkazalo kot iluzija). Legitimiteta izvoljenih organov ter odpoved terorizmu kot načinu boja za samostojnost je bilo eno ključnih argumentov, da so – ob sočasnem razpadu SFRJ – evropske države izrekle DA priznanju Slovenije.
Rešitev dveh držav že obstaja od leta 1948 dalje!
V primeru Palestine so razmere drugačne. Kot je znano, Tanja Fajon pogosto govori o »rešitvi dveh držav«. Gre za precejšnje potvarjanje, saj je ta rešitev obstajala leta 1947, ko je OZN dotedanjo britansko Palestino razdelil na večinski arabski del (Transjordanija, sedanja Jordanija) in manjši zahodni del (ožja Palestina, sedanji Izrael). Po ustanovitvi Izraela je Jordanija okupirala del njegovega ozemlja (tj. območje Zahodnega brega), medtem ko je Gazo okupiral sosednji Egipt. Izrael je leta 1967 v novi vojni ta območja priboril nazaj, od tedaj pa je deležen obtožb, da okupira tuja ozemlja. Palestina je bila leta 1988 ustanovljena v Alžiru, šest let kasneje pa je bilo z mirovnim sporazumom v Oslu določena palestinska uprava na območju Zahodnega brega.
Očitno »rešitev dveh držav« že vnaprej podeljuje Palestini status enakovredne države, čeprav nima rešene svoje politične uprave, namesto redne vojske pa ima teroriste. Vprašanje je tudi, če bi palestinska stran sploh pristala na takšno rešitev glede na že tradicionalna skrajna stališča, ki Izraelu odrekajo pravico do obstoja. Je pa tudi očitno, da bi nekateri radi vpregli voz pred konja. Slovenija je postala članica OZN maja 1992, ko so jo v glavnem priznale že vse glavne države. Palestino pa bi očitno sprejeli že prej in to uporabili kot pretvezo za mednarodno priznanje.
Pri tem pa svojo aktivno vlogo igra tudi Slovenija, saj mora predstavnik Slovenije v OZN v glavnem slediti smeri, ki jo je začrtalo zunanje ministrstvo pod vodstvom Tanje Fajon. »Slovenija se je poistovetila s palestinskimi prizadevanji za neodvisno državo. Rešitev dveh držav je ključna za mir in varnost Palestine in Izraela,” je med drugim dejal Boštjan Malovrh, slovenski veleposlanik v OZN. No, prof. dr. Miha Pogačnik, ena največjih avtoritet na področju mednarodnega prava v Sloveniji, se s tem verjetno ne bi strinjal. “Država nastane šele, ko izpolnjuje pogoje po mednarodnem pravu. Palestina ne izpolnjuje pogojev za državnost. Tudi Slovenija ni nastala 15. januarja 1992, ko so jo priznale evropske skupnosti ali kasneje, ko je bila sprejeta v združene narode, ampak ko je nastala 25. 6. 1991, ko je izpolnila konstitutivne pogoje,” je prejšnji teden dejal za Nova24TV.
Velika težava trenutnega »neuvrščenega« mainstreama v diplomaciji je tudi v tem, ker na isto raven postavlja suvereno državo Izrael ter teroriste iz Hamasa, saj v tem trenutku enakopravnih palestinskih sogovornikov, ki bi se pogajali z Izraelom, ni. Še huje: na terorizem Hamasa se pozablja oz. se ga zamolčuje, medtem ko se Izrael priznava kot agresorsko in okupatorsko državo. Izhodišče za vsako diskusijo o priznanju Palestine pa bi moralo biti stanje leta 1947, ko se je začela delitev britanske Palestine, in vse, kar je temu sledilo: vojne, mirovni sporazumi, itd. Priznanje Palestine brez upoštevanja predhodnega stanja pa ne bi rešilo ničesar, pač pa še poslabšalo stanje. Nasploh pa sta primera Slovenije in Palestine med seboj povsem neprimerljiva, tako da je siljenje Slovenije v priznanje Palestine dejansko strahotna neumnost in slepota. Absurdnost te namere pa povečujejo še obtožbe, ki sledijo iz popačene realnosti, češ da Izrael izvaja genocid.
