Piše: Tomaž S. Medved
Se še spomnite, kaj je predsednica SD, nova zunanja ministrica in sedaj že bivša evroposlanka Tanja Fajon izjavila na predstavitvi svoje kandidature na matičnem parlamentarnem odboru? Dejala je nekako takole: slovenski zunanji politiki je treba vrniti verodostojnost. Ob tem je izpostavila zavezanost vladavini prava in skupnim vrednotam EU, poudarila pomen dobrih odnosov s sosednjimi državami in podprla širitev EU na Zahodni Balkan.
Kot je povedala nekdanja dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja, ki je že pred leti vstopila v »visoko politiko«, si želi Slovenijo, ki bi bila »v jedru EU, v ta namen pa namerava tudi krepiti skupne politike EU«. Karkoli že to pomeni. Morda je to tudi napoved, da želi znižati vpliv suverenosti posameznih članic EU in podeliti več moči centrali iz Bruslja. Nekako tako je delovala tudi zadnje dve leti, ko je Slovenijo tudi ves čas »špecala« zaradi domnevnega kršenja »vladavine prava« v naši državi. Skušala se je tudi duhovito izraziti, češ da želi »prebuditi spečo Trnuljčico« na ministrstvu za zunanje zadeve, ki ga je treba po njeno posodobiti, da bo vsebinsko in organizacijsko odsevalo globalne izzive. Po novem naj bi se imenovalo ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. »Naš skupni interes in cilj je uspešna Slovenija z uspešno zunanjo in evropsko politiko, ki presega strankarske delitve,« je še dodala, ne da bi ji bilo karkoli nerodno glede na aktualno brutalno revanšistično politiko vlade, katere članica je in ki želi iz javne uprave očitno izbrisati vse »Janševe podtaknjence«.
Za dobrososedske odnose in hkrati proti vključitvi Hrvaške v schengen?
Vsekakor je zanimivo primerjati stališča, ki jih je izrekla tik pred izvolitvijo za zunanjo ministrico, s tem, kar je sprožila že napoved njenega prevzema zunanje politike, saj je takoj prišlo do precej ostrih reakcij Hrvaške. Že sedmega maja letos je hrvaški časopis Večernji list zapisal: »Tanja Fajon je ves čas vztrajala pri implementaciji arbitražne razsodbe, prepričana pa je tudi, da Hrvaška ne izpolnjuje kriterijev za vstop v schengen. Pri tem je treba spomniti, da tovrstna stališča deli tudi ostala slovenska politična scena, zato je odhajajoči premier tu osamljen. /…/ Zato je treba računati na to, da prihod Tanje Fajon na čelo slovenske diplomacije pomeni tudi vračanje arbitraže in pogojevanje odnosov s Hrvaško s spoštovanjem in implementacijo arbitražne odločitve, kar se nanaša tudi na hrvaški vstop v schengen. To pa verjetno pomeni tudi novo zaostrovanje odnosov med Ljubljano in Zagrebom.« Ne glede na to, da Fajonova v teoriji izpostavlja pomen dobrih odnosov s sosednjimi državami. Kot je dejala, bodo podprli vključitev Hrvaške v evroobmočje in OECD ob izpolnjevanju pogojev, ob tem naj bi se Hrvaška s podporo Slovenije vključila tudi v schengensko območje. Pa čeprav je glede tega Fajonova dajala napačne signale, saj je bila vsaj doslej nasprotnica vključitve Hrvaške v schengensko območje. No, to je Tanja Fajon verjetno navrgla bolj mimogrede, saj ji je ta trenutek pomembnejše, da se Slovenija usmeri k »jedrni Evropi« in stran od višegrajske skupine.
Diplomatsko akademijo so pred slabimi dvajsetimi leti rušili, zdaj bi jo spet ustanovili?
Je pa zanimivo nekaj drugega: Fajonova je namreč omenila potrebo, da ima MZZ »močno diplomatsko akademijo«. Kar je precej dvolično, saj so prav njeni somišljeniki ta projekt v času prve Janševe vlade (pa tudi že prej) rušili ter močno napadali tedanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je bil pobudnik tega projekta. Rupel se je na prangerju znašel že v času Ropove vlade (od koder je bil, kot je znano, izgnan, na njegovo mesto je prišel Ivo Vajgl), že takrat je opozarjal, da so napadi v zvezi s tem nezaslišani in brez primere. No, leta 2003 je svet za visoko šolstvo dejansko spodnesel projekt ustanovitve akademije v Portorožu, glavni spiritus agens tovrstnega nasprotovanja pa je bil kar tedanji rektor ljubljanske univerze Jože Mencinger, kasnejši ekonomski guru SD ter Levice. »Menim, da je povsem nepotrebna stvar. Prvič, smo v Evropski uniji in bomo diplomatov vedno manj rabili, pa še tiste, ki jih imamo, so običajno odsluženi politiki,« je takrat dejal Mencinger. Torej, projekt, zaradi katerega je tranzicijska levica v ventilator vrgla veliko količino govna, naj bi sedaj postal ena od prioritet Tanje Fajon na MZZ? Kdo bi si mislil…
Na sami parlamentarni predstavitvi Fajonove (30. maja) je bilo sicer pomenljiva tudi minuta molka za umrlega pisatelja Borisa Pahorja, ki so ga pokopali v torek, 7. junija (torej včeraj), na samem pogrebu pa predstavnikov slovenske države ni bilo opaziti. Za zdaj ni znano, ali je bila takšna želja pokojnikovih svojcev ali pa so pogreb nestorja slovenske književnosti enostavno – ignorirali.
Bolj ko bo južna meja prepustna za ilegalne migracije, bolj oster bo nadzor na meji z Avstrijo!
A prvi obiskovalec, ki ga je sprejela Fajonova v funkciji zunanje ministrice, namreč njen avstrijski kolega Alexander Schallenberg, je dejansko že dal prvo lekcijo novi, »bolj verodostojni« slovenski diplomaciji. Namreč, tako Fajonova kot njen vladni šef Robert Golob sta že pred volitvami dajala signale, da je potrebno odstraniti fizične ovire na meji s Hrvaško – tiste slavne ograje, ki so vsaj nekoliko zavrle pritok ilegalnih migrantov. No, Golob se je ob tem celo skliceval na to, da bo treba beguncem bolj odpreti vrata ob aktualni vojni v Ukrajini, ob tem pa je seveda »pozabil« omeniti, da med tistimi, ki s Hrvaške na skrivaj prehajajo v Slovenijo, ni Ukrajincev – ti namreč prihajajo v državo na legalen način. Dejstvo je tudi, da je število nezakonitih prehodov državne meje v prvem četrtletju letošnjega leta naraslo za 85 odstotkov glede na enako obdobje lani. Opazen je tudi strm porast migrantov v marcu, verjetno pa bodo informacije o tem, da nova slovenska vlada podpira »odprte meje« tudi za ilegalne prehode, še povečale pritok ilegalnih migrantov.
Ker je meja med Slovenijo in Hrvaško vsaj zaenkrat tudi zunanja schengenska meja, je jasno, da bi večji neoviran pretok migrantov pomenil tudi večjo obremenitev za Avstrijo in posledično vzpostavitev kontrole na meji med Avstrijo in Slovenijo. In prav to je hotel slovenski strani dopovedati Schallenberg, a mu očitno niso prisluhnili. Schallenberg je glede nadzora na notranji meji v schengenskem prostoru dejal, da v luči vojne v Ukrajini ter precejšnjega povečanja nezakonitih prehodov meje v zadnjih mesecih ni alternative temu ukrepu, si bodo pa prizadevali z dialogom najti rešitev, da bodo razmere na meji spet take kot pred letom 2015. Avstrija je leta 2015 na vrhuncu begunske krize uvedla nadzor na mejah s Slovenijo in Madžarsko ter tega ves čas podaljšuje, poroča STA. Nazadnje so ga sredi maja podaljšali še za pol leta, med razlogi pa so na Dunaju tedaj navedli tudi vojno v Ukrajini. Povsem očitno je, da signali, ki jih v mednarodno politiko pošilja Fajonova, ne dajejo upanja na to, da bi se na meji med Slovenijo in Avstrijo spet vzpostavil sistem odprte meje brez kontrol. Pa lahko Fajonova še stokrat reče, da je nadzor tam nepotreben in brez razloga.
Kaj lahko Slovenija ponudi pri zagotavljanju stabilnosti evropskega elektroenergetskega omrežja?
Mimogrede: uradno sporočilo avstrijskega zunanjega ministrstva o srečanju s Fajonovo, Golobom in predsednikom republike Borutom Pahorjem sicer ne omenja izrecno problematike nadzora in migracij, omenja pa Schallenbergovo stališče, da je Avstrija največji tuji investitor v Sloveniji in njen tretji največji trgovinski partner – »Poleg tega vsak dan mejo med državama prečka okoli 26.000 potnikov«. Širitev EU na vzhod, ki ga omenja sporočilo, je sicer bolj ali manj izumljanje tople vode, vseeno pa je Schallenberg, kot je razvidno iz sporočila, nakazal pogovor o zmanjšanju energetske odvisnosti od Rusije, o čemer je sicer govoril z Golobom (medtem ko avstrijsko zunanje ministrstvo piše, da je o tem govoril s Fajonovo). STA denimo omenja možnost širitve plinskih terminalov na Krku (Hrvaška) ter v Rovigu (Italija), ne omenja pa že tradicionalnega avstrijskega stališča, da jedrska energija ni primerna alternativa. Spomnimo: Avstrijci so že ob razpadu Jugoslavije ves čas izvajali pritiske, naj se pridobivanje električne energije v Nuklearni elektrarni Krško konča. No, na drugi strani pa je evropsko elektroenergetsko omrežje sedaj zaradi spopada v Ukrajini še bolj izpostavljeno nestabilnosti. V Avstriji se že nekaj časa širijo opozorila, da bi tam lahko prišlo do večjega izpada, nekaj podobnega se je nedavno zgodilo v Pragi.
Putinove vojne pohode bi ustavljala zgolj z diplomacijo – kaj pa nauk BiH?
In še to: pisali smo že o tem, da kadrovanje v kabinet predsednika vlade Roberta Goloba (z razvpitim Andrejem Benedejčičem) kaže na odkrito prorusko usmeritev nove slovenske vlade. Očitno bo v tem duhu ravnala tudi Fajonova, ki je bila do prejšnje vlade zelo kritična tudi zaradi njeni podpori sankcij proti Rusiji ter zaradi podpore vojaški pomoči Ukrajini. Češ, vojno lahko končamo le za diplomatsko mizo. Očitno jo lekcije iz devetdesetih let, ko številne diplomatske akcije Zahoda niso mogle ustaviti divjanja v Bosni in Hercegovini, niso prav nič naučile. Pa tudi sam ruski avtokrat Vladimir Putin ne upošteva nikogar, saj se lahko zanaša na gospodarsko sodelovanje s Kitajsko in arabskimi državami, kar je zanj dovolj dober signal, da lahko svojo že vnaprej izgubljeno vojno nadaljuje do bridkega konca. Tiha podpora slovenske zunanje politike Rusiji pa je, kot smo že pisali, le korak naprej v mednarodno izolacijo. Da seveda ne govorimo o tem, da bo Putinovo lomastenje tudi po Zahodnem Balkanu lahko pomenilo nov vojaški spopad v regiji.
