Piše: Tadej Ian
V prispevku pojasnjujemo, zakaj militantni feminizem ni družbeno funkcionalen, kar priznava vse več žensk, ki so radikalno ideologijo opustile. Gre za to, da militantni feminizem v svojem bistvu ne dopušča zdravega in dolgotrajnega partnerskega razmerja med moškim in žensko.
Ko je neko ekstremistično gibanje v povojih in na vseh področjih naleti na nasprotovanje večine, dejansko kakšne velike škode niti ne povzroča. Zagovorniki oz. pripadniki tega gibanja veljajo za nekakšne čudake, družbene posebneže in njihove ideje kot neka bizarna poživitev dolgočasnega vsakdanjika. Seveda pa ta navidezna »ljubkost« tovrstnih ekstremistov hitro izgine, če skrajnežem uspe vsiliti svojo ideologijo večini kot nekaj običajnega in se vse več ljudi oprijema takšnih idej. V tej fazi ekstremizma prihaja do močne opozicije in svaril iz zmernih družbenih krogov. Odpre se družbena debata o tem, ali gre za (ne)sprejemljive vrednote, nekaj slabega ali nekaj dobrega. Ko ali če pa ekstremizem vstopi na področje, ko vrednote, ki jih zagovarja, postanejo del mainstreama, nekaj vsakdanjega – no, v tem primeru pa zagotovo vrag vzame šalo. Tedaj ekstremizem postane nekaj normalnega, nekoč prevladujoče in zmerne prakse pa navidezno postanejo odklonske in čudaške oz. v najboljšem primeru znak nestrpnosti osebe, ki jih zagovarja in želi živeti.
Zgornji odstavek bi lahko opisal katerikoli ekstremizem, ki je v družbi prevladal. Te faze so bile enake v nacizmu, komunizmu in prav gotovo tudi v militantnem feminizmu. Razlika med feminizmom in militantnim feminizmom je v tem, da feministke na demokratičen način poudarjajo koristnost svojega prepričanja. Če naletijo na nasprotnika, ga ne demonizirajo, ampak z njim ali z njo kulturno debatirajo in se soočajo z argumenti. Ostro obsodijo le tiste prakse, ki grobo posegajo v idejo, da so ženske enakopravne moškim.
»Moški so sovražniki žensk«
Na drugi strani pa militantne feministke in feministi vsiljujejo svojo ideologijo in verjamejo, da bi jo morali prevzeti vsi brez izjeme, ker gre za uveljavljanje boljše realnosti. Nasprotniki so takoj označeni kot mizogini, če so moški, ali izdajalke, če so ženske. Kdor ni z njimi, je proti njim. Militantne feministke in feministi ne uporabljajo demokratičnih argumentov, ampak argument avtoritete. Na nasprotovanje odreagirajo z nestrpnostjo, na nestrpnost pa s še večjo nestrpnostjo ali celo z nasiljem. A to bi še vse nekako šlo. Velika težava pa je v tem, da militantne feministke aktivno in sistematično sovražijo vse, kar je moškega. V osnovi gre za standardno vojaško taktiko, ki iz militantnih feministk in feministov naredi ekstremistične in ideološke borce, v bistvu revolucionarje, katerih moto je spreminjanje družbe v skladu z njihovo ekstremistično ideologijo. Njihova filozofija je, da zahtevajo vse, da bi dobili čim več. In to ne glede na žrtve.
Ideologija militantnega feminizma pravi, da je celoten ustroj družbe posledica patriarhalnega razvoja družbe, ki bi jo bilo zato treba radikalno spremeniti. Ker militantne feministke in feministi menijo, da so ženske tisočletja prenašale krivice moške nadvlade, se jim zdi prav, da imajo ženske do nadaljnjega v družbi privilegiran položaj, saj se bo tako postopno vzpostavilo novo ravnotežje. Moški bi morali zaradi »grozotnih krivic«, ki so jih povzročili ženskam, konstantno oz. kronično imeti slabo vest, medtem ko bi morale ženske »začasno« dominirati, da se vzpostavi ravnotežje. V akademskih krogih militantne feministke in feministi čim več elementov v družbi ali pa kar vse sistematično interpretirajo v smeri, da gre za krivice moške dominacije. Ukvarjajo se celo s semantiko, torej z besednimi izrazi, ki jih hočejo spreminjati. In, seveda, otroke se vzgaja tako, da so fantje podrejeni in v fazi krivde oz. sramu, da so moški, medtem ko so dekleta vzgajana v smeri dominacije in strašenja pred moškimi, ki bodo v skladu s tolmačenjem militantnega feminizma nad ženskami želeli prevladati zaradi pogojenosti obstoječe domnevno patriarhalne družbe, ki jo je treba rušiti.
Zakaj ekstremizem dolgoročno ne deluje
Težava ekstremizmov je v tem, da dolgoročno ne delujejo, ker so destruktivni. In militantni feminizem ni nobena izjema. Zmerne in umirjene prakse so funkcionalne in koristijo družbi, zato so postale tradicionalne. Ekstremizmi pa so funkcionalni morda le kot sprožilci nekih potrebnih družbenih sprememb, ko je treba družbo korigirati. Ko je ta popravek dosežen, so ekstremizmi najprej nekoristni in kasneje škodljivi. Ekstremizem je kot družbeno zdravilo. Če ste zdravi, ga ne potrebujete. Če zbolite, je koristen. A če po ozdravitvi zdravilo še naprej jemljete, se počutite čedalje slabše in na koncu se lahko zaradi zdravila znajdete še v neugodnejšem položaju, kot ste bili, preden ste zdravilo začeli jemati. Feminizem je bil v nekem obdobju koristen. A ta čas je minil, ker so (vsaj na Zahodu) ženske že zdavnaj postale enakopravne. Tako bi bilo sedaj kvečjemu smiselno feminizem izvažati v islamske države.
Nerešljivi problem feminizma
In kaj je največja težava militantnega feminizma? Če je feministka militantna samo v javnem življenju in je v zasebnem življenju z ideologijo neobremenjena, praviloma nima težav. Ampak taka »zasebna« politika sčasoma postane nevzdržna. V svetu militantni feminizem namreč postaja vse bolj dominanten in opazen, tako da se aktivisti v zasebnem življenju ne morejo več skriti, kot so se nekoč. Gre v bistvu za pritisk somišljenikov, ki zahtevajo militantni aktivizem 24 ur na dan in sedem dni v tednu. To se začenja kazati kot velik problem za feministke v ZDA.
Vse več je žensk, ki so bile nekoč militantne feministke in javno poročajo, da so ideologijo opustile. Težava je v tem, da militantni feminizem zaradi svojih radikalnih pristopov ruši možnost partnerske zveze z moškimi. Nekdanje radikalne feministke poročajo, da so ugotovile, da v skladu z ideologijo militantnega feminizma trajen normalen odnos z moškim preprosto rečeno sploh ni mogoč. To pomeni, da je edina opcija za tako žensko, ki želi imeti otroka, samohranilstvo. V lahkem položaju so tu dejansko le lezbijke, ki lahko moške popolnoma izločijo in posežejo po umetni oploditvi.
Če pogledamo v zgodovino, vidimo, da so bile navidezno ženske res podrejene, vendar v resnici to ni bilo čisto tako. Moški in ženske so si zaradi potreb preživetja vedno delili vloge in »notranje« domače okolje je bilo vedno v domeni žensk, medtem ko je bilo »zunanje« okolje v domeni moških. Gre za delitev vlog na podlagi praktičnih bioloških značilnosti spolov. Tudi podrejenost ženske je bila relativna. Ženske so namreč znale s svojo ženskostjo diskretno dobiti od moških tisto, kar so hotele, in v tej smeri uporabljale zelo učinkovite prijeme. Militantni feminizem pa vse to ignorira in zruši, saj želi ženske postaviti nad moške ali v najboljšem primeru v stanje totalne enakosti (ne enakopravnosti – tu je ta dramatična razlika, ker je enakopravnost funkcionalna, vsiljena enakost pa ne). Ženske tako postanejo konkurenca moškim, in ker se izgubi njihova ženskost, saj take ženske prevzamejo vlogo možač, za moške niso več zanimive. Druga težava pa je v tem, da – kot opozarjajo nekateri psihologi – si ženske zaradi svojega nagona vedno želijo močnega moškega. Toda radikalna feministka močnega moškega ne more imeti, ker se začne z njim nemudoma bojevati. Če ga premaga, zanjo ni več zanimiv. Če pa ga ne premaga, je z njim v nenehni vojni. Torej je zdrav partnerski odnos z moškim za militantno feministko nemogoč.
Tadej Ian je magister ameriških študij, družboslovec in politolog.
