Piše: Borut Korun
Rimski imperij je konec 4. stoletja dokončno razpadel na dva dela, na vzhodnega in zahodnega. V intelektualnem pogledu je vzhod rimske države odločilno prevladoval nad zahodom. Na zahodu ni bilo nobenih znanstvenih, filozofskih in sploh intelektualnih središč, kot so bili Atene, Aleksandrija, Pergamon, Antiohija na vzhodu.
Nadaljnja usoda obeh delov nekdanjega imperija pa je potekala povsem različno: arabska osvajanja vzhodnih in južnih delov Rimskega imperija so islamizirala in arabizirala ta mnogo bolj razvit del imperija, medtem ko so se germanska ljudstva s severa Evrope, ki so osvojila zahodni del imperija, prilagodila razmeram, pravnemu sistemu, religiji in lokalnim narečjem latinščine. Tako je na zahodu nastal temelj za razvoj evropske civilizacije, ki je nekaj časa sicer še zaostajala za nasilno arabiziranim vzhodom, kjer je le Bizanc ostajal krščanski do leta 1453.
Sinteza duha in znanja
V Zahodni Evropi se je spočelo nekaj novega: sinteza barbarskega duha in ostankov antičnega znanja, antične civiliziranosti. Začeli so nastajati evropski narodi in novi jeziki, saj ni bilo več rimskega jezikovnega valjarja, ki je upošteval samo latinščino in grščino. Evropa ni bila več odvisna od odločitev Rima, od njegovih legij, ampak so nastajajoča ljudstva vzela usodo v svoje roke. Zaton Rima zato ni bil zaton Evrope. Brez svobodoljubnega barbarskega duha ne bi bilo vnovične osvojitve Španije izpod islamske, arabske oblasti. Tisti španski kristjani, tisti del plemstva in duhovščine, ki so se pred Arabci zatekli na severozahod Pirenejskega polotoka in od tam začeli stoletja trajajočo vojno za osvoboditev Španije, so se še vedno imeli za Gote in so se tako tudi imenovali, čeprav so že govorili špansko. Njihovi daljni sorodniki Normani – »Ljudje s severa« (Nordmen) torej − so izpod islamskega suženjstva osvobodili tudi Sicilijo.
Franki in Karl Veliki
In seveda brez Frankov in Karla Velikega ne bi bilo nove Evrope. Če že Karlov ded Karel Martel leta 732 južno od reke Loare ne bi bil ustavil Arabcev, bi Evropa postala provinca arabskega kalifata. Ogroženost od zunaj je vplivala na kohezijske procese znotraj Evrope. Spopad z islamom, ki se je začel leta 711 z arabsko osvojitvijo Španije in je trajal dolga stoletja, je pomagal ustvariti evropsko identiteto. Nastala je v zavedanju sebe kot nečesa drugačnega, nečesa, kar je bilo drugačno od takrat v nekaterih pogledih naprednejšega islamskega sveta.
Novo Evropo sta ustvarjala tako latinska uprava, latinsko govoreča Cerkev, rimsko pravo, latinski posamezniki, kot je bil zadnji antični filozof Boetij, in boja željni, podjetni in ustvarjalni duh mladih barbarov. Oboje ni bilo enakomerno porazdeljeno: ustvarjalnega barbarskega duha je bilo največ na severozahodu Evrope, ostankov grško-rimske civilizacije pa največ v Italiji.
Duhovna zapuščina antičnega sveta na zahodu ni izginila. Ohranjala se je prav v naročju Cerkve, v srednjeveških samostanih. Mnogi novoplatonski filozofi pozne antike so postali škofje, recimo filozof Sinezij iz severne Afrike. Zaradi samostanskih redovnih pravil, po katerih so menihi morali brati, so morali imeti samostani svoje knjižnice. Samo zaradi teh knjižnic so se v Evropi ohranila dela antičnih piscev. Samostani so imeli skriptorije, prostore, kjer so učeni člani skupnosti, vešči lepopisja, na roko prepisovali in ohranjali duhovno dediščino preteklih stoletij. Posamezniki med menihi so bili tudi tisti, ki so se posvečali antičnim spisom z versko, s filozofsko ali z drugačno vsebino. V knjižnicah, samostanskem miru in odmaknjenosti od življenja, so se posamezniki ukvarjati s filozofijo. Tako se je rodila srednjeveška, sholastična filozofija.
Prelomen koncil v Frankfurtu
Evropska civilizacija seveda ni bila civilizacija vsega takratnega krščanskega sveta. Civilizacijske razlike med evropskimi in bizantinskimi kristjani so bile velike. Odločilen ideološki prelom z orientalskim krščanstvom in z bizantinsko civilizacijo pa je bilo mnenje, ki ga je o sklepih drugega nicejskega koncila izrekel koncil v Frankfurtu, ki ga je sklical Karel Veliki leta 794. V Frankfurtu so zavrnili sklepe drugega koncila v Niceji, ki je podpiral čaščenje svetih podob, vendar so izjavili, da jih tudi ni treba uničevati. Podobe so samo podobe in nič drugega. To je bil gotovo izraz zdravega razuma, korak proč tako od malikovalstva kot od magičnega razumevanja vsepovsod navzoče in v podobah imanentne Božje sile. Bil je zahodnjaški in racionalen.
Odločitev koncila v Frankfurtu je pomemben mejnik. Prišlo je do prve ločitve med vzhodnim, bizantinskim, in zahodnim, germanskim, krščanstvom, kar je pozneje privedlo do razlik med pravoslavjem in katolištvom.
Posledice odločitev koncila v Frankfurtu so se v (Zahodni) Evropi pokazale že v 13. stoletju. Orientalska togost zgodnjega krščanstva je izginjala z nastajanjem renesanse. Giottove freske so v postave svetnikov vnesle prve znake gibanja, življenja. Postajale so podobe življenja. Tako ustvarjalci kot gledalci so v podobah videli samo podobe in ustvarjanje je zato umetnikom dajalo proste roke. Le tako je bil mogoč nastanek renesančnega slikarstva, vnovično rojstvo (prenovljene) helenistične umetnosti, kjer so bile podobe in kipi tudi samo podobe in samo kipi brez vsake magične vsebine. Le kot taki pa so lahko razvneli duha in le zato je lahko prišlo v severni Italiji do prave eksplozije genialnosti. Bila je posledica dolgo zadrževanega toka, ki se je nenadoma sprostil. Ker se je Zahod Evrope otresel tesnega oklepa orientalske religioznosti, se je lahko začela razvijati tudi (sholastična) filozofija. Prvi pomemben filozof tega obdobja je bil Anzelm iz Canterburyja (1033–1109). Brez tega koraka ne bi bilo poznejšega miselnega razvoja, zato lahko tvegamo trditev, da brez odločitve koncila v Frankfurtu (za njim je gotovo stala avtoriteta Karla Velikega) ne bi bilo ne renesanse in ne humanizma in tisočletje pozneje ne bi prišlo do razsvetljenstva.
Velik vsestranski napredek
Vendar ne bi smeli pozabiti na tehnični napredek srednjeveške Evrope. Utrdbe križarjev v Siriji (ki še stojijo) so veljale v islamskem svetu za tehnično čudo. Nasploh so tam »Franki« veljali za tehnično nadarjene in iznajdljive. Praviloma so maloštevilne križarske vojske zaradi boljše opremljenosti premagovale številčnejše arabske nasprotnike.
V časih Karla Velikega se je spočela civilizacijska rast Zahodne Evrope, ki je bila na začetku povsem religiozne narave, toda religija pripravi človeka tudi do tega, da piše himne, ustvarja slikarije, gradi gotske katedrale, komponira fuge. Iracionalno je v evropskih ljudeh zbudilo presežno vrednost, ki je sicer nikoli ne bi našli v sebi. Če ne bi bilo gregorijanskih koralov, ki so jih peli pri službi božji v srednjem veku, ne bi bilo Bacha in brez njega ne bi bilo niti Mozarta niti Beethovna. Če ne bi bilo najprej bizantinskih ikon, se tudi renesančno slikarstvo ne bi tako razvilo, če ne bi v srednjem veku čutili potrebe po čaščenju Božjega in neskončnega, ne bi bilo katedral in stavbarska umetnost se ne bi razvila. Pripisati razvoj človeškega uma samo eni strani, samo človeški racionalnosti, je zato premalo. Zgodovina evropske civilizacije nam pripoveduje zgodbo o stoletjih tvornega sodelovanja tako racionalne kot iracionalne plati našega življenja, toda tudi o poznejšem izginjanju tega ravnotežja.
(Se nadaljuje)
Borut Korun je svetovni popotnik, kulturnik in publicist.
