Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publisict
Moško gibanje MGTOW, ki deluje kot spletna skupnost isto oz. podobno mislečih moških in izvira iz ZDA, je oblika pasivnega odpora moških proti feminizirani družbi. V članku opozarjamo na to, da družbeno ustvarjeno moderno neravnovesje med spoloma pelje zahodno civilizacijo v propad.
MGTOW je kratica za Men Go Their Own Way, kar prevedeno v slovenščino pomeni Moški gredo svojo pot. Moški, ki so del tega gibanja, bolje rečeno življenjske filozofije, so se odločili za pasivni odpor s pomočjo ignorance. Ti moški se proti feminizmu ne borijo, kot to denimo počno aktivisti, ki se zavzemajo za prenehanje družbene diskriminacije nad moškimi, ampak so se preprosto odločili, da ne bodo izpolnjevali pričakovanj žensk in feminizirane družbe, ki se je odločila privilegirati ženske v škodo moških v skoraj vseh institucijah.
Prikrita resnica ženske dominacije
Kot smo že pisali, radikalne feministke s svojih osrednjemedijskih prižnic grmijo, da so ženske zatirane, da je patriarhija zlo, da je moškost toksična, da so ženske žrtve in da so za isto delo plačane manj kot moški. Gre za pripovedi, ki nimajo povezave z resničnostjo. V ZDA je 85 odstotkov brezdomcev moških. Moški v ZDA za isti zločin dobijo dosti daljše zaporne kazni kot ženske. Moški se po ločitvi znajdejo v dosti težjem finančnem oz. gmotnem položaju kot ženske, ker sodišča ob ločitvi favorizirajo ženske. Ženske in moški imajo približno enako smrtnost zaradi raka na dojkah in raka prostate in vendar gre šestkrat več denarja za raziskave raka na dojkah. Moški delajo v dosti nevarnejših poklicih kot ženske, zato je v ZDA 94 odstotkov poškodb pri delu moških. Moški se dlje časa vozijo na delo in delajo več ur kot ženske. Zato v povprečju zaslužijo več. Kljub temu dejstvu nekatere zvezne države v ZDA sprejemajo zakonodajo, s katero javna podjetja silijo, da na vodilne funkcije zaposlujejo ženske. Ob tem si nihče ne prizadeva, da bi med zidarji, policisti ali smetarji zaposlovali več žensk. Osrednji mediji sistematično hvalijo ženske in ponižujejo moške. Če ženska v javnosti fizično udari ali spolno vsiljivo poskuša zapeljati moškega, obstaja za to družbena toleranca. Če to stori moški, obvelja za nasilnika in spolnega prestopnika, ki konča v zaporu.
Feministični gibanji Me Too (Jaz tudi) in Believe Women (Verjemi ženskam) sta se morda res začeli dobronamerno kot boj proti spolnim zlorabam žensk s strani moških, vendar sta se v ameriški družbi strašno izrodili. Slogan »verjemi ženskam« so številne feministke preoblikovale v slogan »verjemi vsem ženskam«. Posledica tega je marginalizacija (vseh!) moških v ameriški družbi. Klima v podjetjih v ZDA se je v zadnjih letih dramatično poslabšala. Zaposleni si ne gledajo več v oči, ampak v tla. Sestankov »ena na ena« je vse manj. Zaposleni se pogovarjajo le še o službenih zadevah. Moški nočejo več biti v pisarnah skupaj z ženskami, če niso odprta vrata. Če ženska prijavi spolno nadlegovanje s strani moškega (to je lahko samo prijateljski dotik roke ali rame ali izrečen kompliment o ženski postavi), je moški nemudoma odpuščen, in to brez možnosti zagovora. Odveč je poudarjati, da so številne ženske to začele izkoriščati in se v službah na ta način znebijo moških tekmecev za napredovanje.
V seriji Vojna spolov smo že opozorili, da opisujemo trend, ki je izrazito viden v ZDA, a je vse izrazitejši tudi v Veliki Britaniji in v začetnih fazah v celinski Evropi (tudi že pri nas), saj se vsi socialni trendi iz ZDA po letu 1945 slej ko prej prenesejo tudi v Evropo.
Neorganiziran pasivni odpor moških
Čeprav radikalne feministke z nasmeškom na obrazu dobivajo vojno spolov, gre za tako vrsto vojne, v kateri zmagovalcev ne bo. O tem, da so zahodne ženske vse bolj nesrečne oz. frustrirane, smo že pisali. Moškim je dovolj. Večina jih verjame, da gre za trend, ki se ne bo obrnil, normalizacije razmer torej ne bo. Radikalni feminizem je navzoč v državnih institucijah, v osrednjih medijih, na socialnih omrežjih itd. V popularni kulturi ima celo posebno mesto: Hollywood poleg LGBT+ močno izpostavlja oz. propagira tudi radikalni feminizem. Zato gre vse več moških »svojo pot«. Pripadniki filozofije MGTOW so se odločili, da se z ženskami romantično in pravno ne bodo zapletali. To pa pomeni, da se ne bodo nikoli poročili oz. imeli otrok. Pripadniki MGTOW verjamejo, da so ženske in družba do moških sovražne. Jasno, osrednji mediji se jim rogajo in jih obtožujejo mizoginije. Toda njim je vseeno. In iz dneva v dan jih je več.
Umiranje družbe na obroke
Znanstvenik John Calhoun je v petdesetih letih 20. stoletja izvedel serijo eksperimentov z mišmi. Ustvaril jim je idealne prostorske razmere in jim zagotovil neomejeno količino hrane. Dejansko je ustvaril podobno situacijo blaginje, kot je ta, v kateri se je znašla zahodna civilizacija zaradi napredka tehnologije in znanosti. Izolirane miši so se sprva množile in redile, kar je zelo podobno, kot je bilo na Zahodu in povsod drugje po svetu, kjer so bili vzpostavljeni moderna tehnologija in drugi sadovi znanosti (npr. medicina, šolstvo itd.). A tedaj, ko je prišlo do prenaseljenosti, so miši razvile destruktivno socialno vedenje, četudi je bilo hrane za vse še vedno v izobilju. Med seboj so se napadale. Matere niso več skrbele za zarod. Nekatere miši so se ukvarjale le z lastnim videzom in v popolnosti ignorirale socialne odnose ter se osamile od drugih miši. Pojavljalo se je čedalje več homoseksualnosti. Sčasoma je mišja civilizacija začela razpadati. V sklepnih fazah so miši celo prekinile spolne odnose in popolnoma izgubile socialne veščine, ki bi jim omogočile preživetje. Približno šeststo dni po začetku eksperimenta, ki se je začel z osmimi mišmi in dosegel vrhunec z 2200 mišmi, je poginila zadnja miš.
Calhoun je bil behaviorist, ki je želel s preučevanjem mišjega vedenja sklepati o tem, kaj lahko pričakujemo v človeški civilizaciji, ko bo v razmerah izobilja prišlo do prenaseljenosti. Rezultat, ki ga je dosegel, je bil katastrofalen oz. zelo zaskrbljiv. Številni znanstveniki so Calhounove izsledke sicer relativizirali, saj so opozarjali, da so ljudje pametnejši od miši. Toda ti eksperimenti so se končali pred več kot petdesetimi leti, ko je bila zahodna civilizacija še v bistveno boljšem stanju, kot je danes. Izkazalo se je samo to, da ljudje potrebujejo več časa kot miši, da se uničijo. To, kar se danes dogaja na Zahodu, je svojevrstni déjà vu Calhounovega eksperimenta. Izobilje virov za kratkoročno preživetje, ki ustvarjajo iluzijo, da se zanje ni treba truditi, poudarjanje ideologije LGBT+, vključno s transspolnim napadom na otroke, o katerem smo pisali, popularizacija obscenih spolnih praks, vse večja samovšečnost Zahodnjakov, ki se kaže z evforijo boja za »lajke« na socialnih omrežjih, so vse razmere, ki so skoraj identične tistim v mišji koloniji Johna Calhouna. Zagotovo pa je najbolj usodno porušeno razmerje med spoloma. Tradicionalno so bili vedno v vodilni vlogi moški kot kolektivna celota in ženske so z njimi živele v sožitju. Na tem mestu se ne želimo spuščati v to, zakaj je to tako bilo, odkar vemo za obstoj človeka. Poudarjamo le, da je tako stanje preverjeno delovalo. V moderni zahodni družbi se je ponekod že vzpostavila ženska nadvlada, ponekod pa se – kot kažejo trendi – še bo. Ali bo to delovalo? Pripadniki gibanja MGTOW zagotovo mislijo, da ne bo, in to s svojim obnašanjem tudi dokazujejo. Če bodo moški opustili svojo vlogo, zahodna civilizacija ne bo preživela, ker bo izumrla, kot so izumrle Calhounove miši.
