8.6 C
Ljubljana
ponedeljek, 12 aprila, 2021

Vojna proti Republiki Sloveniji – lažne obtožbe postkomunistične nomenklature, ki je izgubila oblast

Piše: Sara Bertoncelj

V brezupnem gledališču absurda, ko je postalo je jasno, da predčasnih volitev in nove vlade ne bo, so predstavniki globoke države predstavili formulo, analogno njihovem ukrepanju med pandemijo. Če so nekoč Slovenijo uničevali od znotraj, z medijskimi vplivi na glavne distributerje novic javnega mnenja, to počnejo preko tujine. Serije neresničnih obtožb proti sedanji vladi, ki se trenutno pojavljajo v evropskih medijih, so za slovenski mednarodni ugled bolj nevarne kot pa se morda zavedajo tisti iz opozicije, ki jih širijo. Vendar to ni povezano s stanjem v Evropski uniji kot taki. Dejstvo je, da je bila Slovenija prvak pri vstopu v EU. Daleč pred vsemi ostalimi države, ki so nastale iz istega zgodovinskega konteksta, je vstopila v evroobmočje in postala članica Schengena. Predvsem zaradi dveh politikov, ki sta uspela doseči konsenz za ta korak. “Eden od njiju je bil Janez Janša,” je poudaril Boštjan M. Turk. Evropska zgodba, ki smo jo Slovenci vključili v sam program osamosvojitve in ki je vedno je bil naš najbolj prepoznaven uspeh, ki je zdaj prevzel nevarne negativne pospeške. Evropska unija, kakršna je bila takrat, ko smo se ji mi pridružili, je popustila v svojih osnovnih elementih.

V Sloveniji je minilo leto dni od prihoda vlade Janeza Janše na oblast. Njegovo ime je povezano z razpadom Jugoslavije, pa tudi z nastankom Slovenije. Proces proti četverici, ki se je zgodilo leta 1988, je pomenil vzpostavitev potrebne nacionalne enotnosti za projekt osamosvojitve, ki je sledil junija 1991. Janez Janša je porazil JLA, takrat še kot goloroki civilist. Uspel je mobilizirati celoten slovenski narod jugoslovanski vojski, ukradel ji je pridevnik, ki ga je nosila z največjim ponosom: “narodna” oziroma “ljudska”. Po procesu proti četverici, ki je bil v bistvu proces proti slovenskemu narodu in njegovim težnjam po neodvisnosti, JLA preprosto ni bila več ljudska. Na koncu se je razkrilo njeno bistvo: bila je oborožena pest strankarske birokracije, ki po Titovi smrti ni bila več naklonjena odzivanju na zgodovinske izzive. V Sloveniji je JLA povezala na tisoče pripadnikov, ki so služili bodisi kot aktivno osebje (častniki) bodisi kot del obveščevalne službe KOS.

To je bil nov razred politične nomenklature, kot je disident Milovan Đilas imenoval vodilno birokracijo v partijski državi. Do leta 1990 je ta v celoti vladala državi. Po koncu totalitarizma, Slovenija ni poznala lustracije kot druge države nekdanjega vzhodnega bloka, ki so danes večinoma del Višegrajske skupine. Monopoli so se obdržali, čeprav je država v pravnem smislu uvedla sistematične spremembe na poti k evropski integraciji, kot je hotel Bruselj. Ko pa je leta 2014 izšel izvod revije Communisme (ki jo je uredil legendarni Stéphane Courtois), je bilo v uvodniku mogoče prebrati naslednjo oceno: “Slovenija je primer države, kjer je nekoč vladajoča komunistična stranka uradno ukinjena, a vseeno še vedno nadzoruje državo v vseh upravnih, sodnih, medijskih, ekonomskih in političnih ravneh. Kljub formalnemu obstoju pravne države.”

Svoboda le do monopolov globoke države
Isto leto, torej 2014, tik pred volitvami, je bil opozicijski vodja Janez Janša zaprt, ne glede na podporo, ki jo je užival v Evropski ljudski stranki. Takrat so stranke, ki predstavljajo kontinuiteto z nedemokratičnim režimom, v parlamentu dobile dvotretjinsko večino. Pravzaprav je Slovenija pretrgala ideološko popkovino prejšnjega sistema samo navidezno. Država, kjer je bila demokratična opcija na oblasti zgolj sedem od tridesetih letih neodvisnosti, sicer pušča gospodarstvo svobodno, vendar le do mere, dokler gospodarstvo ne posega v monopole, ki ima še vedno nekdanja nomenklatura. Globoka država v Sloveniji obstaja v obliki nekdanje nomenklature, ki je generacijsko pomlajena in prilagojena postmodernemu času. Najnevarnejši politik v njenih očeh je Janez Janša. Ker globoka država razpolaga z 90 odstotki medijev, medijska fronta pa brez prekinitev prehaja iz napada v napad nanj. Kljub temu da je Janša na oblasti že leto dni, se zdi, da bo tako tudi ostalo. Torej stranke, rekrutirane iz nekdanjih družbeno-političnih organizacij, celo izkoriščajo epidemijo v želji po obračunu z ekipo, ki so jo v resnici instalirali sami, pa se tega niti ne zavedajo. Po Šarčevem odstopu je matematični račun pokazal, da je samo eno ime na sredini in tudi na desni, ki ima soglasje za predsednika vlade (Janša), na levi strani pa jih je šest, vendar s pomembno razliko, in sicer da nihče nima dovolj podpore. Ta imena so: Karl ErjavecMarjan ŠarecAlenka BratušekTanja FajonJože P. Damjan in Luka Mesec – osebe, ki bi se raje med seboj pobile, kot pa da bi drug drugemu prepustili mesto predsednika vlade.

Vir: 7Dnevno

 

Vir: 7dnevno

 

Združenega kraljestva ni več, Višegrajska skupina se pripravlja na slovo, Bruselj pa odpira konflikt s članico, ki ni ničesar kriva
Boštjan M. Turk je v članku za najbolj prodajan hrvaški politični tednik 7Dnevno med drugim tudi opozoril, da bi se predsednica Evropske komisije Ursula von den Leyen morala dobro zavedati, da je s privolitvijo Politicu, da je objavil tako nepravično obsodbo, istočasno poslala tudi katastrofalen, dezintegracijski signal v celotno strukturo EU. Združenega kraljestva ni več, Višegrajska skupina se pripravlja na slovo, Bruselj pa odpira konflikt s članico, ki ni ničesar kriva. Nič od tega, kar je Politico napisal, ni resnica. Slovenska vlada medijev ne nadzoruje, nasprotno, 90 odstotkov medijev je v Sloveniji proti Janezu Janši in proti članom njegove vlade. V Sloveniji svoboda ni kršena, vladavina prava pa tudi ne. Vse to so neresnične obtožbe postkomunistične nomenklature, ki je izgubila oblast, in je zato posegla po tujini, da bi dosegla svoje notranje politične cilje. Skozi svojo zgodovino je bila Slovenija vedno konstitutivni član jedra Evrope. Evropska unija, ki nenehno nasprotuje t.i. nacionalizmu, se bori proti krščanstvu in ves čas zagovarja mir v svetu, je čestitala in javno izrazila zadovoljstvo, ko je predsednik najmočnejše sile na planetu postal Joe Biden, človek ki je manj kot mesec dni po imenovanju ukazal oboroženi napad, ki pa je le uvertura v naslednje, podobne zgodbe. Bruslju je treba naročiti, naj ga ne skrbi za Slovenijo (in Hrvaško), ampak za EU in globalni kontekst miru in sobivanja v svetu. Naš mir še nikoli ni bil na tako zelo hudi preizkušnji, kot je sedaj.

Zadnje novice

Sorodne vsebine