Ob spornem praznovanju 50. letnice ustanovitve Teritorialne obrambe Socialistične Republike Slovenije, si spodaj velja prebrati, kaj je o tem maja letos povedal polkovnik Slovenske vojske in zgodovinar izr. prof. dr. Tomaž Kladnik, ki je tudi načelnik in dekan katedre vojaških ved ter predavatelj na Centru vojaških šol v Mariboru. Predava tudi na Univerzi v Mariboru.
Ste avtor oziroma soavtor knjig Vojaška obramba Slovenije 1990–1991 in Slovenska vojska v službi domovine. Kateri so za vas glavni mejniki v nastajanju sodobne Slovenske vojske?
Ko govorimo o mejnikih pri nastajanju sodobne nacionalne vojske, ne smemo govoriti o formalnih okvirih, ampak o namenu in vsebini. Ob tem se moramo zavedati, da ne praznujemo starih naslovov in starih okvirov − ne praznujemo Teritorialne obrambe (TO) Socialistične republike Slovenije, ampak njeno preobrazbo, ki se je zgodila zaradi novega namena. Staremu okviru se je dala nova vsebina. Zgodila se je bistvena in zgodovinska sprememba − prišlo do enega ključnih prelomov z nedemokratičnim redom, prišlo je do diskontinuitete. Kdor praznuje staro teritorialno obrambo, praznuje tudi njen namen, ki ni bil zavarovanje osamosvojitve in demokratizacije, ampak varovanje totalitarnega režima, ki smo se mu v Sloveniji s prvimi demokratičnimi volitvami in z ustanovitvijo samostojne države odpovedali. In kdor z rdečo zvezdo povezuje, skruni znak nove teritorialne obrambe, danes znak Slovenske vojske, skruni z vojno 1991 obranjen demokratični red v Republiki Sloveniji, kajti rdeča zvezda ne simbolizira samo osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične in nacistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Je znak tretjega totalitarizma, ki je v prejšnjem stoletju prizadel slovenski narod.
Nedvomno slovenska osamosvojitev ne bi uspela, če ne bi Slovenci imeli Demosa, se pravi odločne politične volje, jasne plebiscitne odločitve ter svoje policije in vojske. To nedvomno kaže primer Katalonije. Zakaj si je po vašem mnenju leta 1991 jugoslovanska armada ob napadu na Slovenijo tako močno polomila zobe? Ali zato, ker je vse to podcenjevala?
TO je bila ustanovljena z nalogo organizirati, formirati in usposobiti se za namensko delo v vojnih razmerah. V zelo kratkem času je prešla v eno najtežjih oblik delovanja, to je delovanje na začasno zasedenem ozemlju, kjer je imel nasprotnik, JLA, premoč v tehnično-materialnih sredstvih, absolutno pa v oklepno mehanizirani in letalski komponenti. Pri tem je treba upoštevati tudi to, da je bil ta nasprotnik še do nedavnega sodelujoči v prostoru, in to z dominantno vlogo, ter je spretno prikrival svojo organizacijsko formacijsko strukturo, kakor da je načrtoval, da bo postal nasprotnik. V celotnih pripravah in poteku bojnih spopadov do odhoda JLA iz Slovenije se je kot izredno dobra odločitev pokazala odločitev o ustanovitvi koordinacijskih skupin na pokrajinski ravni, ki so usklajevale bojne aktivnosti med TO, organi za notranje zadeve in civilno obrambo. Pa tudi organizacija predhodnega usposabljanja, predvsem organizacije in izvedbe štabne vojne vaje Kobra-91 in taktične vaje Premik-91, ki je enote TO izurilo v izvajanju manevra na celotnem območju države in s tem omogočilo pravočasno in učinkovito uporabo tudi najmanjših enot. Zagotovljeno je bilo nepretrgano delovanje sistema vodenja in poveljevanja od republiške prek pokrajinskih koordinacij do enot in obratno.
Kako pa odgovarjate tistim, ki pravijo, da je šlo v Sloveniji leta 1991 za t. i. operetno vojno?
Slovenci smo si svojo državnost in demokratično ureditev v dolgi narodni zgodovini izbojevali šele z letom 1991. Leta 1991 sta k osamosvojitvi Slovenije pripomogla splet ugodnih zunanjih okoliščin in dozorelost splošnega prepričanja v Sloveniji, da je treba izkoristiti zgodovinsko priložnost in se osamosvojiti, ter enotnost delovanja vodilnih akterjev osamosvojitve, ki so v bojih z jugoslovansko armado znali vzpostaviti vojaško ravnotežje in v trdih pogajanjih z Evropsko skupnostjo zmogli doseči mir, ne da bi se pri tem odpovedali temeljnemu cilju. Časovno pa lahko to obdobje na obrambnem področju razmejimo med 17. 5. 1990 (razorožitev TO in začetek ustanavljanja novih oboroženih sil) in 26. 10. 1991 (odhod JA iz Slovenije).
Velika prelomnica za Slovensko vojsko je bila ustanovitev profesionalne vojske in ukinitev naborniškega sistema leta 2003 ter vstop Slovenije v NATO in Evropsko unijo leta 2004. Je bila odločitev za profesionalizacijo Slovenske vojske pravilna? Kako gledate na to kot zgodovinar in časnik Slovenske vojske?
Vsekakor. Ob tem pa se, morda ne toliko za EU kot za Nato, v Sloveniji pozablja, da članica Nata ni SV, ampak država. In da je zavezništvo dvosmerna cesta…
