Ko je leta 1993 v prostorih takrat skoraj razdejane zgradbe Zavoda sv. Stanislava po skoraj petdesetletni prekinitvi začela delovati Škofijska klasična gimnazija, je bil za njenega prvega ravnatelja imenovan Jože Mlakar, ki je za tednik Demokracija govoril tako o šolstvu kot aktualnem političnem dogajanju. Brez dlake na jeziku je razkril tudi marsikatero šokantno podrobnost.
Jože Mlakar se je rodil leta 1944 v Kočevju, kjer je obiskoval gimnazijo in nato študiral biologijo v Ljubljani. Po čistkah na univerzi leta 197., kjer je bil eno leto asistent na biotehniški fakulteti, je odšel poučevat na Srednjo gozdarsko šolo v Postojni. V prelomnih letih osamosvajanja je krajši čas deloval tudi na časniku Slovenec ter na občini Postojna, kjer je bil predsednik občinskega sveta. Leta 1993 je postal ravnatelj Škofijske klasične gimnazije in to ostal vse do upokojitve leta 2010. Pred nekaj leti je prevzel vodenje civilne iniciative Prebudimo Slovenijo. Je tudi publicist in komentator na portalu Časnik.si
Ker ste pedagog z dolgoletnimi izkušnjami, naj začneva ta pogovor z nedavno objavljeno informacijo, da prihajajo v šolski sistem velike novosti, zaradi katerih se bodo mnogi držali za glavo. Menda si bodo lahko dijaki kar sami pisali opravičila. Ker ste nekdanji ravnatelj škofijske gimnazije, si lahko predstavljate, da bi dijaki na tej šoli to prakticirali?
Na Škofijski klasični gimnaziji, kjer sem bil ravnatelj, smo šli še korak dlje. Opravičil nismo zahtevali. Odsotnost smo samo evidentirali. Od staršev smo zahtevali, da nam prek SMS sporočijo, če njihovega otroka ne bo v šolo. S tem smo oboji imeli popoln nadzor nad dijaki in goljufije so bile skoraj nemogoče. Če je dijak zaradi daljše odsotnosti zamudil več kot 10 odstotkov predvidenih ur pri posameznih predmetih, je moral opravljati razredne izpite iz snovi tistega obdobja. Če se ni udeležil športnega ali kulturnega dne, če ga ni bilo na ekskurziji in na podobnih dejavnostih, jih je moral opraviti v spremstvu staršev z vsemi dokazili (fotografije, vstopnice ipd.) in potem razredniku oddati poročilo. Nikoli več se nam ni zgodilo, da bi morali odsloviti štiri avtobuse, kot se je nekoč pripetilo pri izvedbi športnega dne. S to spremembo je bil problem odsotnosti v veliki meri rešen.
In ne samo to − po novih določbah bodo lahko polnoletni dijaki prepovedali svojim staršem vpogled v ocene ali pogovor z učiteljem na govorilnih urah, si sami pisali opravičila, profesorji pa jih ne bodo smeli poslati iz razreda, če bodo motili pouk … »Starši tako ne bodo sodelovali v postopku vzgojnega ukrepanja, šola pa jim tudi ne bo vročala različnih pisanj (obvestil, sklepov, odločb in podobno), razen če dijak s tem ne soglaša,« se glasi ena od določb.
Polnoletnost se formalno začne z dopolnjenim 18. letom starosti. Če se ne motim, je ta starostna meja vojaškega izvora. Tedaj naj bi bili fantje dovolj močni za vojaško službo. Vendar so lahko dekleta in fantje polnoletni tudi prej. Odvisno od okoliščin in značaja. Vsaj na kmetih smo mlade smatrali za odrasle nekje pri 16 letih, ko so lahko normalno sodelovali pri kmečkih opravilih. Iz svojega otroštva se spomnim, da sem postal odrasel, ko sem prvič vzel v roke koso in vile. To so močna kmečka orodja, ki jih potem nikoli več ne izpustiš iz rok. Tedaj sem imel 12 let; konec otroštva. Po drugi strani pa nekateri ne dozorijo niti pri štiridesetih letih. Meja osemnajstih let je smiselna iz pravnih razlogov, ker človek s to starostjo pridobi nekatere pravice in dolžnosti. Različno se glede na polnoletnost presoja odgovornost pri prekrških ali kaznivih dejanjih.
Uredba, o kateri govorite, je povsem nesmiselna in kaj takega lahko sprejmejo le birokrati, ki šole sploh ne razumejo, ali pa ideološki fanatiki kakšne politične stranke ali gibanja. Zelo moteče je, če vzgojne probleme rešuje šolska oziroma državna oblast s pravno formuliranimi pravilniki in s tem omogoča staršem ali polnoletnim (?) dijakom tožbe na sodiščih in vdore odvetnikov v šole. Ravnatelj ima po zakonu (avtonomija šolskega prostora) vso pravico, da odvetniku pokaže vrata. V šolah se ravnamo po pedagoških načelih in ne pravnih predpisih.
Vaše strokovno področje je biologija, naravoslovna smer torej. Pri predstavitvi tega predmeta v drugi izdaji Megarona ste čisto na kratko dejali, da je eden od temeljnih namenov biologije ta, da bi vsak Slovenec poznal vsaj tri drevesne vrste, ki rastejo v gozdu. In kolikor se spomnim, pri preverjanju znanja dijakov niste klicali pred tablo. Vsakokrat ste za poživitev ure naredili nekoliko teatralen uvod. Če sem prav razumel, je namen takega pristopa ne vbijanje podatkov v glavo, ampak pedagoški pristop, ki odstopa od mehanicističnega in pozitivističnega pogleda na svet …
V Sloveniji je biologija najbolj problematičen predmet, prežet z ideologijo in zakoreninjen v preteklosti. Za sestavljavce učnih načrtov se vse začne z Darwinom. Imam neposreden dokaz za to trditev. Nekoč sem sodeloval pri recenziji gimnazijskega učnega načrta za biologijo. Ker je bil preobsežen, je bila imenovana strokovna komisija, ki naj bi ta obseg skrčila za okoli dvajset odstotkov. Sprejete so bile vse spremembe razen črtanja dela poglavja o razvojnem nauku, ker tega niso dovolili na FDV.
Kako z današnjimi očmi gledate na razvoj Zavoda sv. Stanislava? Začeli ste z gimnazijo in dijaškim domom, bile so sicer tudi razstave in srečevanja Slovencev iz izseljenstva, dandanes so tam tudi osnovna šola, glasbena šola, vrtec …
Imam zaupanje v vodstvo gimnazije in učitelje. Moja najmlajša hči je dijakinja te gimnazije in včasih pogledam v njene zvezke. In sem bil zelo presenečen nad zahtevnostjo pri nekaterih predmetih. Tako sem gimnazijo spoznal še s čisto druge perspektive, ki je prej nisem imel.
Ni skrivnost, da imajo te šolske ustanove kot tudi njim sorodne v Vipavi, Mariboru in Želimljah v predmetniku tudi verski pouk (vera in kultura). Si lahko predstavljate, da bi imele tudi slovenske javne šole nekaj podobnega? To je za večino evropskih držav nekaj normalnega.
Seveda si predstavljam. Franc Pediček, po mojem mnenju naš največji pedagog, je verski pouk razčlenil na tri področja. To so informacija, edukacija in kateheza. Prvo področje bi bilo zajeto v obveznem predmetu religiologija, drugo v izbirnem predmetu, ki bi vzgajal za življenje v določeni veri – katolištvu, pravoslavju, islamu, in tretje, ki bi zajemalo tudi zakramentalno življenje. Slednje je v naših razmerah skoraj nemogoče. Če bi kaj takega javno predlagal, bi skočilo pokonci najmanj pol Slovenije. A v Evropi ni nič nenavadnega, če se šolsko leto v javni šoli začne s skupno sveto mašo za vso šolo. Sam sem obiskal tako šolo na Dunaju in bil presenečen, kako je prepojena s krščanstvom. Po hodnikih nabožne slike in v ravnateljevi pisarni velika Marijina slika. Naj dodam, da je to ena najslavnejših šol na Dunaju, saj jo je obiskoval tudi Mozart.
Pa še to: Pediček je priporočil, da bi vsaka šola imela kapelo oziroma meditativni prostor.
Po mnenju Jožeta Mlakarja lahko botri iz ozadja krojijo tudi izid volitev. (foto: Veronika Savnik)
Glede konfesionalne dejavnosti in s tem povezanega financiranja zasebnih šol ste pred davnimi leti v intervjuju za Demokracijo dejali (navajam po spominu), da vam ta zakonodajna določba ne more onemogočiti konfesionalnega delovanja, lahko pa vam malo ponagaja.
Tudi nagajanja ni bilo. Kolikor se spomnim, ni bilo nobenih pritiskov v tej smeri ali pa neumestnih komentarjev.
Glede na to, da ste bili ravnatelj ene od redkih nedržavnih šolskih ustanov na Slovenskem, ste si verjetno ustvarili mnenje o še vedno neuresničeni odločbi ustavnega sodišča o financiranju zasebnih osnovnih šol. Očitno tudi ne bo uresničena glede na sedanje dogajanje v politiki …
To je tipičen primer revolucionarnega prava: »NAS nič ne briga, kaj reče ustavno sodišče, kaj pravita ustava ali zakon. Tako bo, kot MI rečemo!« Veliki MI, ki je zaščitni znak totalitarizma, v katerem pravna načela ne veljalo nič, ker velja samo revolucionarno pravo.
Zanimivo, ob tem se takoj spomnim na najbolj razvpit citat Staneta Dolanca: »… če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug …«
Seveda, ta Mi so komunisti in Dolanc je brez dlake na jeziku povedal, kaj to pomeni. In ta Mi je še vedno živ. Izpostavljen primer je Levica, ki prav v tem primeru poziva k nespoštovanju pravnega reda in ustave.
Torej pod novo vlado ne moremo pričakovati rešitve?
Verjetno se bo zavlačevalo do onemoglosti, na koncu pa bo prišlo do gnilega kompromisa.
Že kar nekaj let je minilo od prenove osnovne šole oz. uvedbe devetletke. Spominjam se, kako so se zaradi tega lomila kopja in koliko intelektualcev je protestiralo zaradi enostranskih reform. Očitno so se skozi leta sprijaznili s položajem. Kako sedaj gledate na slovensko šolstvo nasploh? Je vzgoja dokončno izginila iz šolskih prostorov?
To je zapleteno vprašanje, namreč kaj je vzgoja, kaj je njen namen in kaj so njeni cilji. O tem je napisanih veliko knjig. Morda nekaj besed o devetletki oziroma njeni predhodnici osemletki. V ta namen je bila že konec petdesetih let 20. stoletja (1958) daljnovidno ukinjena osemletna gimnazija in uvedena osemletka, ki se je kasneje podaljšala še za eno leto. Kaj se je s to spremembo zgodilo? Prehod iz otroške v odraslo dobo se je zamaknil. Dvanajst-, trinajst- in štirinajstletnike smo zadržali pod »varnim« okriljem mater, tako bioloških doma kot onih pedagoških v šoli. Prvotne kulture, npr. severnoameriških Indijancev, so poznale obred sprejemanja otrok med odrasle. To se je dogajalo približno pri dvanajstih letih. Tedaj so fantje zapustili družbo mater in žensk in se pridružili možem pri njihovih opravilih, lovu in bojevanju. Iniciacija, zlasti fantov, se je v moderni družbi povsem izgubila. Še pred nedanim so fantje na kmetijah postali možje, ko so znali poprijeti za vile, in to se je moralo zgoditi najkasneje pri enajstih ali dvanajstih letih. Pojem mladostnika ali najstnika je bil takrat in v tistih razmerah povsem neznan.
Z osemletko in ukinitvijo osemletne gimnazije so ti tako imenovati najstniki ali mladostniki izgubili svoje vzornike, stare od petnajst do osemnajst let. Pubertetniki, polni prebujajočih se spolnih hormonov, so se nenadoma znašli sami pod nebom, saj nad njimi ni nikogar, ki bi jih nadziral in po katerem bi se zgledovali. Sam sem pred ukinitvijo osemletne gimnazije še dve leti hodil v nižjo gimnazijo. Spominjam se, da smo na dijake, ki so hodili v sedmi in osmi razred gimnazije gledali kot na polbogove, onih nekoliko mlajših iz petega in šestega razreda pa smo se spoštljivo bali. Podobno spoštljiv, da ne rečem zdravo ponižen odnos smo imeli tudi do profesorjev, ki so imeli pravo akademsko znanje in držo.
Starejši dijaki so nam dali vedeti, da so nekaj več. Pomemben je bil občutek, češ, zdaj sem majhen, nekoč bom pa tako velik in pomemben kot oni. To je bila motivacija za učenje: postati odrasel in zrel. Smatram, da je bila ukinitev osemletne gimnazije neke vrste državni udar, s katerim je država učiteljem in staršem iztrgala iz rok vpliv na mlado generacijo. Stranski in nepomembni učinek je bil zmanjšanje kakovosti šol. Povsem sesula se je tudi naravna hierarhija od najmlajših do najstarejših sošolcev.
Spomnim se, da je tudi znani slovenski publicist, profesor Justin Stanovnik večkrat govoril o potrebi po vrnitvi osemletne gimnazije s poudarkom na klasičnih jezikih.
Da, saj jaz govorim isto. V klasični gimnaziji se že pri enajstih ali dvanajstih letih začne pouk latinščine in grščine. Kar zadeva osemletne gimnazije, tudi klasične, jih je mogoče uvesti nazaj, vendar le kot del širšega nabora šol sekundarnega izobraževanja. Temu modelu slovenska strokovna javnost večinoma ni naklonjena. Zelo verjetno je, da bi bile takšne gimnazije elitne. Tak elitizem pa politika egalitarizma odklanja. Pri osemletni gimnaziji se selekcija opravi že po četrtem ali petem razredu osnovne šole, zato dijaki napredujejo hitreje in pridobijo več znanja in védenja.
Kaj pa državljanska ozaveščenost mladih Slovencev? Je zadovoljiva?
Odvisno, ob kakšni priložnosti jo izražajo. V športu pride hitro na plan, ko pa jo je treba preverjati ob nekaterih zgodovinskih dejstvih ali pri naših odnosih s sosednimi narodi, pa je že bolj vprašljiva. Zdi se, da imajo pri oblikovanju državljanske in narodne zavesti večji vpliv starši kot šola.
Ste tudi zato prevzeli vodenje iniciative Prebudimo Slovenijo?
Če po pravici povem, sem bil nekoliko prisiljen v to. Moje načelo je, da če si k nečemu povabljen, ne rečeš ne. In sem to sprejel. Po naravi sem bolj človek komodnosti in lenobe. Ta projekt zahteva veliko energije. Zanimanje za naše gibanje in za srečanja upada, s tem pa tudi naš pogum. In se sprašujemo po smislu gibanja. A se nato vprašamo, kaj pa bi bilo, če nas in drugih civilnih gibanj ne bi bilo. Izraz Prebudimo Slovenijo je sicer zelo posrečen, ampak moramo najprej prebuditi sebe, da lahko tudi druge.
Prav danes, ko se pogovarjava (17. avgusta), neokomunistična levica ustoličuje vlado pod vodstvom Marjana Šarca. Verjetno si pred volitvami ali pa še po njih niste predstavljali, da bi se lahko tako razpletlo?
Nisem presenečen. Imamo nov obraz − Marjana Šarca. Nanj se še nismo navadili, pa je tu že naslednji. Ste opazili, kolikšno pozornost namenja televizija Luki Mescu, češ, »poglejte najnovejši izdelek naše politične delavnice. Ta je naš, njega glejte in poslušajte«.
Vendarle je že štiri leta v parlamentu.
In prevzema vajeti v svoje roke. Seveda ni on bodoči samodržec, ampak lutka kot nekateri pred njim. Ali pa se morebiti motim …
Gospodarji pa so nekje druge.
Ti gospodarji se srečujejo v manjših skupinah, morda v kakšni zidanici ali vikendu, v večji sestavi pa v Forumu 21. Velik, morda največji vpliv ima Milan Kučan, poleg njega še nekaj soborcev iz jugoslovanskih časov pa še kakšen pripadnik srednje ali mlajše generacije. Njihovi pogovori so bolj ali manj zaupni, a vedno dosežejo one, ki so zadolženi za to, da imajo v javnosti primeren učinek. To so ljudje, izbrani in presejani v miljeju marksistične tradicije, nameščeni in razpršeni po univerzah, v medijih in dobro plačanih civilnih gibanjih. Že po instinktu vedo, za kaj gre in kako se odzvati. Kako sprožiti kampanjo za ali proti, koga podpreti, koga onemogočiti, koga proslaviti in koga osramotiti. Stvar je utečena in psihološko naštudirana tako, da ljudje posredovana sporočila botrov iz ozadja sprejmejo in posvojijo.
Vendar je to simulacija demokracije. Odločajo oni, videti pa je, kot da odločajo ljudje na volitvah.
Velikanski ideološki aparat, ki je dobro podmazan s privilegiji, je sposoben načrtovati volitve in tudi doseči rezultat, kot ga želijo. Pri tem določajo, katere stranke bodo šle v vlado in katere v opozicijo. Totalitarni sistem nadzira vse. Omenjena skupina vplivnežev se povezuje z ljudmi sumljivega slovesa. Pri tistih, ki se okoriščajo z javnim denarjem iz proračuna ali iz različnih infrastrukturnih projektov. Drug drugemu pomagajo ter si varujejo hrbet in oprsje.
Jože Mlakar opozarja na vlogo Levice, ki bo očitno imela glavno besedo v vladi. (foto: Veronika Savnik)
Še marca letos ste na portalu Časnik.si zapisali, da bi bilo za Slovenijo pogubno, če bi nam postkomunistične stranke tudi po naslednjih volitvah vladale in bi morebiti celo obdržale dvetretjinsko večino. »Pri tem odklanjamo kakršnokoli predvolilno ali povolilno povezovanje s strankami socialistične kontinuitete.« Zanimivo, da so prav te postkomunistične stranke izigrale relativnega zmagovalca volitev, češ da se z njim ne bodo povezovale.
Če se spomnite, smo v naši iniciativi pozivali k združitvi demokratičnih strank v močno predvolilno koalicijo. Če bi do tega prišlo, bi opogumili mnoge volivce, ki so sicer ostali doma. Žal smo bili pri svojem pozivu neuspešni in preslišani. Iz tega ni bilo nič in vprašanje je, ali bo kdaj kaj. Vsak bi bil rad petelin na svojem gnoju. Težko se je podrejati drug drugemu. Sam sem član NSi, a moram kar naprej poslušati jadikovanje, kako je Janša nemogoč in kako z njim ni mogoče sodelovati. NSi bi se morala vzravnano in samozavestno postaviti ob bok SDS. S primernim izborom tém, ki zanimajo ljudi, in z izbrano retoriko brez živčnosti in zamer bi rasli in dosegli ali presegli SDS. Potem bi lahko s priključitvijo manjših strank skupaj s SDS dobili volitve in prevzeli oblast.
Bi lahko rekli, da je na volitvah manjkala kritična masa glasov za spremembe? Ne glede na relativno zmago SDS je na drugi strani sedaj v državnem zboru skupaj kar devet strank, velika večina njih pripada kontinuiteti. Ali pa bo za prebujenje Slovencev potrebna še kakšna katastrofa?
Bog nas obvaruj katastrof. Po njih se stvari samo poslabšajo. Civilna gibanja, ki nimajo levičarske podpore, se morajo še naprej truditi in se med seboj povezovati. Potem se bo njihov vpliv okrepil. Več pa bi morale storiti stranke, ki jih imenujemo demokratične. Vsaj tiste, ki so v parlamentu, imajo profesionalni aparat, ki bi se moral družbenih vprašanj lotiti premišljeno in studiozno. Poiskati bi morale načine, kako se med seboj povezati in podpirati. Splošno znano je, da če hočeš nekaj doseči, se moraš povezati z drugimi.
Kako pa gledate na dejstvo, da gre v primeru Šarčeve vlade za formalno manjšinsko vlado, v kateri pa bo imela Levica posebno vlogo? Je to razlog za zaskrbljenost?
No, to je genialna poteza, saj s tem nadzirajo vse, tudi opozicijo. In to je šolski primer totalitarizma. Imeti nadzor nad vsem. Levica bo podpirala projekte kontinuitete ne glede na to, koliko nas stanejo. V usta ji bodo polagali radikalna stališča, ki si jih sami ne upajo izgovoriti, dokler se javnost nanje ne privadi in jih sprejme za svoje. Potem so vrata na pol odprta za vrnitev v svetlo preteklost. Če bo šlo za kakšno delavsko problematiko ali zadevo, ki muči vse ljudi, npr. čakalne vrste v zdravstvu, se bodo repenčili, točili krokodilje solze in na videz žugali vladi, s katero so v sorodu kot enojajčna dvojčka.
Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
