Piše: Metod Berlec
Pogovarjali smo se z Marjanom Fekonjo, ki je kot pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije v okviru priprav na slovensko osamosvojitev leta 1990 organiziral in vodil Manevrsko strukturo narodne zaščite Vzhodnoštajerske pokrajine, leta 1991 pa je bil član republiške koordinacijske skupine, ki je vodila priprave na obrambo in nato osamosvojitveno vojno.
DEMOKRACJA: Gospod Fekonja, za začetek bi vas prosil, če lahko nekaj besed poveste o sebi. Rodili ste se v Mariboru, danes pa živite v Lenartu. Iz kakšnega okolja prihajate?
Fekonja: Delavskega! Oče in mati sta bila delavca, zaposlena v Tamu in Elektrokovini. Tudi sam sem začel svojo poklicno pot kot elektrikar v mariborski Metalni in DEM, a sem kmalu dognal, da brez izobraževanja ne bom mogel uresničiti svojih ambicij. Študiral sem ob delu in študij tudi uspešno končal z znanstvenim nazivom – magister političnih ved.
DEMOKRACJA: Kako ste videli, doživljali prejšnjo državo in Slovenijo znotraj nje?
Fekonja: Tako kot večina. Še »znosno«, bi dejal. A zlodej je vedno v podrobnostih. Ko sem v začetku osemdesetih let potoval po Bosni in Hercegovini ter Srbiji, sem opazil veliko razliko v intenzivnosti graditve infrastrukture v obeh republikah. Srbija, kot da je »zaspala«. In dejal sem ženi: »To me skrbi, ko se bo Srbija ‘prebudila’ z napačnim voditeljem, bo ‘krvi do kolen’.« Žal sem imel prav. Ob tem se mi je seveda kar spontano porodila misel, da bomo prej ali slej morali Slovenci poiskati lastno pot v prihodnost.
DEMOKRACJA: Sprva ste delali v različnih slovenskih podjetjih. Kdaj ste postali pripadnik teritorialne obrambe in zakaj?
Fekonja: Po končani VPŠ v Mariboru leta 1979 sem se na pobudo medobčinskega sekretarja ZKS zaposlil v Pokrajinskem štabu TO – VŠP kot pomočnik komandanta in inštruktor za idejnopolitično delo. Zakaj? Morda bo to zvenelo kot anahronizem. Toda slutnja in strah, kaj bo z Jugoslavijo po Titu, ki je bil takrat že vidno opešan, in kakšen bo izid »boja« za njegovo dediščino, sta mi narekovala, da se priključim ljudem, ki se trudijo vzpostaviti sistem – SLO in DS – in bi ga lahko uporabili za lastno obrambo.
A o samostojnosti Slovenije si takrat seveda še nismo upali niti razmišljati.
DEMOKRACJA: Kako pa ste doživeli razorožitev slovenske teritorialne obrambe maja 1990?
Fekonja: Z vso odgovornostjo trdim, da je bila takratna TO RS visoko strokovna in motivirana organizacija peščice entuziastov (v primerjavi z JLA), ki smo svoje delo opravljali z vso resnostjo. In tudi zelo uspešno. To je včasih »zmotilo« tudi visoke oficirje JLA, ki kar niso mogli verjeti, kaj vse zmoremo s sredstvi in z ljudmi, ki so nam na razpolago.
Toda tudi med nami so bile žal izjeme. Oficirji JLA, ki so večinsko sestavljali RŠTO in bili pretežno Slovenci, so se uklonili diktatu vrha JLA in izdali ukaz o »razorožitvi« slovenske TO 15. 5. 1990 pod pretvezo »premeščanja orožja in opreme TO v skladišča JLA iz varnostnih razlogov«.
Še bolj kot ravnanje oficirjev JLA je bilo zame nesprejemljivo ravnanje vrhovnega poveljnika TO, predsednika predsedstva, ki ni preprečil razoroževanja TO, čeprav je za to vedel in imel pristojnost, da izda ukaz, ki bi razoroževanje preprečil. Vedeti namreč moramo, da se je to odvijalo v času »menjave oblasti« in da je ukaz o prepovedi oddaje orožja podpisal šele novi republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša, ko je prevzel dolžnost.
DEMOKRACJA: Kmalu zatem se je začela vzpostavljati Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ). Vi ste organizirali in vodili MSNZ Vzhodnoštajerske pokrajine (VŠP). Kako je prišlo do tega? Kdo vas je k temu nagovoril?
Fekonja: Tone Krkovič! Sešla sva se v motelu Tepanje. Povedal mi je, da prihaja s pooblastilom predsednika Kučana (ki o tem takrat seveda še sploh ni bil obveščen) in sekretarja Janše ter me vprašal, ali sem pripravljen organizirati in voditi MSNZ v VŠP. Po tehtnem premisleku sem nalogo sprejel. Ne vem, ali ljudje danes lahko razumejo, kako težko in odgovorno je bilo sprejeti tako odločitev. Zgodovina je polna primerov, ko so se iz podobnih situacij izcimili politični prevrati, vojaški udari in vojne. Toda vodila me je zavest, da sem prisegel zvestobo slovenski zastavi (takrat še republiški) in narodu. Kot slovenskemu vojaku mi je bilo to sveto, zato sem tako tudi ravnal.
DEMOKRACJA: Kako pa je potekalo vzpostavljanje MSNZ in nato vključevanje v enote TO RS?
Fekonja: To je dolga zgodba, polna negotovosti. A na kratko! Izbral sem sodelavce, vredne zaupanja, in ustanovil pokrajinski štab MSNZ VŠP (Fekonja, Kocbek, Vidrih, Bukovec, Pravdič) in posameznike (Ogrinc, Maher, Sračnik, Leopold, Strehar, Svenšek, Fišer), ki so ustanovili in vodili občinske štabe MSNZ v Mariboru, Pesnici, Rušah, Lenartu, Slovenski Bistrici, na Ptuju in v Ormožu.
In kaj smo počeli?
V popolni tajnosti in izključno na lastno odgovornost smo formirali enote MSNZ, skrivoma jemali iz skladišč JLA naše zaseženo orožje in vojaško opremo (lahko si samo predstavljate, kaj bi bilo, če bi pri tem koga od nas zalotili vojaki JA), pripravili smo načrte za obrambo mesta Maribora, občin VŠP in VŠP kot celote. Skratka, pripravili smo vse potrebno, materialne in človeške resurse ter operativne načrte, da bi po osamosvojitvi legalni organi RS lahko vodili obrambo slovenske neodvisnosti, kar se je kasneje tudi zgodilo. 4. decembra 1990 se je MSNZ podredila novoustanovljenemu Republiškemu štabu TO pod poveljstvom majorja Slaparja in se tako znova zlila s TO, iz katere je tudi izšla.
DEMOKRACJA: Neposredno ste bili vpleteni v dogajanje, povezano s Pekrami konec maja 1991, ko so oklepniki JLA obkolili 710. Učni center TO v Pekrah. Med drugim ste bili tudi na znamenitem sestanku v prostorih Skupščine občine Maribor, ko je enota specialcev JLA pozno ponoči vdrla v pogajalsko sobo in kljub protestom navzočih na znak generala JLA Mića Delića ugrabila poveljnika TO VŠP Vladimirja Miloševića in njegovega sodelavca Milka Ozmeca. Kako se spominjate tistega razburljivega dogajanja?
Fekonja: Da, res je bilo razburljivo! Običajni »smrtniki« takšne prizore gledajo v akcijskih filmih. A za nas (slovenske pogajalce z JLA) je bilo vse skupaj bolj grozno in do skrajnosti neprofesionalno, kar si je privoščil general JLA (Delić). Na njegov skriti ukaz »prinesite mi kozarec vode« so v pogajalski prostor kriče planili trije vojaški specialci JLA z naperjenim orožjem in vklenili našega pogajalca polkovnika Miloševića ter ga odpeljali. Po mednarodnem vojnem pravu in vojaškem kodeksu časti je napad in ugrabitev pogajalca prepovedano in zavrženo dejanje. Da bi bila mera polna, smo ob ugrabitvi in po protestu Mirana Bogataja slišali še komentar generala JLA: »Ko su ovi? Nisam ja to naredio« (po spominu M. F.). A tudi ta zgodba se za JLA ni »dobro« končala, in sicer ne zaradi razsodne in pogumne reakcije J. Janše in I. Bavčarja.
DEMOKRACJA: Na predlog ministra za obrambo Janeza Janše je Predsedstvo Republike Slovenije 18. marca 1991 ustanovilo republiško koordinacijo (uradno Operativno koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, tudi Republiška koordinacijska skupina), ki je med slovensko osamosvojitveno vojno koordinirala vse vojne operacije TO RS, slovenske milice in civilne obrambe. Član te skupine ste postali tudi vi. Ste v tednih in dnevih pred osamosvojitvijo pričakovali napad JLA?
Fekonja: Seveda smo to domnevali. Zato smo se tudi ustrezno organizirali in pripravili. Prav koordinacijska skupina je eden takšnih ukrepov. Če me kot vojaka vprašate, zakaj tik pred vojno nismo imeli »običajnega« generalštaba, ki bi vodil oboroženo obrambo, vam odgovorim naslednje: če bi ga imeli in če bi se ravnali v skladu z generalštabnimi šablonami, bi bitko z JLA izgubili! Koordinacijska skupina je bila slovenski unikum, ki je združeval, nadziral in upravljal vse vojaške, policijske, civilnozaščitne, upravne in oblastne resurse države, in to zelo uspešno!
Ničkolikokrat sem že ponovil, da smo v osamosvojitveni vojni imeli pred JLA le dve prednosti: neskončno hrabre, zavedne in drzne ljudi ter dva mlada voditelja, neobremenjena z »mešetarskimi« izkušnjami in dovolj pogumna, da nas vodita v neznano. In zmagali smo!
DEMOKRACJA: Če se ne motim, je bila koordinacijska skupina sprva nastanjena v prvem nadstropju Izvršnega sveta RS, nato pa se je preselila v klet Cankarjevega doma v Ljubljani. Kako je potekalo delo te skupine?
Fekonja: Že mnogo pred spopadom z JLA je stalno (24 ur) delovala operativna skupina, ki je imela na razpolago vse relevantne informacije iz vse Slovenije, ki so bile potrebne in pomembne za takojšnje ukrepanje v primeru, če bi opazili kakršne agresivne premike JLA iz vojašnic.
DEMOKRACJA: Kaj se vam je iz časa vojne za Slovenijo posebej vtisnilo v spomin? Kdaj ste začutili, da si bo JLA v Sloveniji polomila zobe?
Fekonja: Tisti, ki smo sodelovali v osamosvojitveni vojni, vemo, da posameznih dogodkov, spopadov, ravnanj in ukrepov ni mogoče matematično »kvantificirati«, saj jih vsak udeleženec v spominu nosi na svoj način. Sam bi izpostavil tri mejnike:
- brutalni umor civilista Šimčika pred mariborsko vojašnico, ko je JLA nehala biti »ljudska« in je ostala le JA;
- ukaz in izvedba blokade vojašnic JLA, s čimer smo povsem ohromili operativno moč nasprotnika (nobena armada se do takrat ni znašla v podobnem položaju in na to tudi ni bila pripravljena);
- herojski spopad teritorialcev z oklepnima kolonama na Medvedjeku in v Radgoni.
DEMOKRACJA: Kako pa odgovarjate tistim, ki pravijo, da je bila vojna za Slovenijo nekakšna »operetna vojna«?
Fekonja: Če bi nas poslušali in tudi v drugih jugoslovanskih republikah uprizorili »slovensko operetno vojno«, bi skupaj razorožili JLA in se relativno mirno razšli. Jugoslovanska armada, poučena s slovensko izkušnjo na Hrvaškem in v Bosni ter Hercegovini, ni ponovila iste napake kot v Sloveniji. In kri je tekla v potokih. Žal! Modrijani, da ne rečem kaj drugega, le povejte, kje ste bili takrat vi, ko smo mi branili domovino. Morda v operi na Dunaju? In mimogrede. Spopad je res trajal deset dni, a vojna v različnih oblikah in intenzivnostih veliko dlje. Toda če se kdo noče poučiti o resnici, mu nihče ne more pomagati.
DEMOKRACJA: In še za konec. Kakšni občutki vas kot veterana vojne za Slovenijo prevevajo ob trideseletnici slovenske države? Kaj vam samostojna Republika Slovenija pomeni danes?
Fekonja: To kot vedno! Moja domovina je samo ena, dežela ponosnih in marljivih ljudi. Slovenija, moja dežela! Kot mnogi sem jo pomagal graditi in braniti. To me navdaja s ponosom. In tako kot v družini prihaja do nesoglasij, razprtij in zamer, ki jih ne rešujemo na ulici ali pri sosedih, tega nekateri ne bi smeli početi svoji domovini in njenim ljudem danes.
Biografija
Mag. Marjan Fekonja se je rodil leta 1947 v Mariboru, kjer je tudi diplomiral na višji pravni šoli. Na Fakulteti za politične vede v Zagrebu je pridobil naziv profesorja obrambe in zaščite, na isti fakulteti pa je kasneje tudi magistriral s področja politoloških znanosti. Bil je zaposlen v Metalni Maribor, DEM Maribor, Pokrajinskem štabu TO. Od leta 1990 pa je bil zaposlen na MORS, kjer je opravljal različne naloge, nazadnje kot svetovalec vlade. Svojo poklicno pot je sklenil kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade. Kot pripadnik Teritorialne obrambe Republike Slovenije je v okviru priprav na slovensko osamosvojitev leta 1990 organiziral in vodil MSNZ Vzhodnoštajerske pokrajine, leta 1991 pa je bil član koordinacijske skupine, ki je vodila priprave na obrambo in nato osamosvojitveno vojno. V času službovanja na ministrstvu za obrambo je prejel številna priznanja, leta 2005 pa je bil odlikovan s srebrnim častnim znakom svobode Republike Slovenije.
