Le dobri trije meseci so bili potrebni, da se razkrije grozljiva mreža, ki jo je v zadnjih letih (tudi) po državnih institucijah spletla globoka država.
Morava priznati, da sva bila osupla, ko sva izvedela, da je sovraštvo do desno-sredinske vlade tako veliko, da so prvorazredni za obrambo svojih privilegijev sredi zdravstvene krize uporabili Nacionalni preiskovalni urad (NPU). Kajti pridržanje ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in preiskava nabave medicinske opreme, s katero je Janševa vlada rešila na stotine življenj Slovenk in Slovencev, sta namenjena izključno rušenju vlade. Zdaj ni več vprašanje, ali je teza o obstoju globoke države verjetna ali ne, ali globoka država obstaja ali ne, ali kdo verjame v teorijo zarote ali ne, zdaj je samo vprašanje, kdo se bori, da se globoko državo, ki je v spregi z nevladnimi organizacijami in mainstream mediji, enkrat za vselej onemogoči in kdo jo krčevito brani.
Enkrat sva že zapisala, pa bova še enkrat: ministru Počivalšku lahko očitamo samo to, da je bil tako hudimano korekten, da je zbiral ponudbe za nabavo medicinske opreme, ki je Slovenija ni imela oziroma je Marjan Šarec skladišča pustil prazna. Gospodarski minister bi moral ravnati tako, kot so njegovi kolegi po Evropi in svetu. Zavrteti nekaj telefonov in takoj naročiti opremo. Si predstavljate, da bi se Slovenija osamosvajala z javnimi razpisi, da bi za oborožitev svoje vojske prosila za dovoljenje Beograd, da bi pred tridesetimi leti poslušala stališča takih medijev, kot je denimo Dnevnik? Slovenke in Slovenci še danes ne bi imeli svoje države! Ravno zato, ker je Demosova vlada takrat ravnala tako, kot je, smo samostojni. Podobno lahko ne samo rečemo, ampak celo trdimo, da je Slovenija zelo dobro (če že ne odlično) preživela prvi val okužb z virusom ravno in izključno zato, ker je vlada ravnala tako, kot je ravnala. Vključno z ministroma Počivalškom, ki se je znašel sredi preiskave in mu je bila začasno odvzeta prostost, in Hojsom, ki je (žal) odstopil.
Hojs pač drugače ni mogel ravnati. S svojim odstopom je opozoril na globoko državo, ki je sprožila ne samo politično preiskavo proti Počivalšku, ampak je tudi razkrila svoj namen, da z vsemi sredstvi ter s pomočjo specializiranega državnega tožilstva in NPU zruši vlado, ki ogroža njen obstoj in obstoj privilegijev prvorazrednih. Ko ni šlo z uličnimi protesti, ko so se medijski napadi izkazali za neučinkovite, je globoka država posegla očitno po zadnjem orožju – uporabi organov pregona. In uporaba elitnih in oboroženih enot (kar specializirano tožilstvo in NPU zagotovo sta) za rušenje povsem legitimne in legalne vlade je poskus državnega udara. Po definiciji!
Odpor do predsednika vlade Janeza Janše, ki je v teh mesecih prerasel v paranojo in nevarno hujskaštvo (ki smrdi po državljanski vojni) proti vsem, ki podpirajo njega oz. njegovo stranko in vlado, ima svoje temelje v obdobju pred osamosvojitvijo in v času osamosvojitve, saj je pretežni del tistih, ki danes utemeljujejo globoko državo in njene podsisteme znotraj državnih institucij, nasprotoval osamosvojitvi Slovenije, je bil in je še vedno v velikem delu projugoslovansko, torej tudi prokomunistično usmerjen. Janša je več kot na simbolni ravni vseskozi predstavljal nevarnost za pokradene, olastninjene privilegije v bivšem režimu in ti privilegiji so se rušili vedno, ko so bili on in njegova koalicija na oblasti. Pred osamosvojitvijo sta bila največjih privilegijev deležna vrh jugoslovanske armade, Titovi generalisimi in armadne strukture, ki so živele življenje, drugačno od življenja povprečnega državljana, in komunistična “nadstavba” od vrha države do občinskih sekretarjev in seveda celotne njihove družine. A tudi to je bilo utemeljeno že z “osvoboditvijo” leta 1945, ko je komunistična vrhuška skupaj z armadnim vrhom ustanavljala specialne trgovine samo za njih, ko so likvidatorski odredi pobijali meščanstvo, trgovce, lastnike tovarn in velike kmete v deželi, da so se dokopali do njihovega premoženja, kar se je cinično imenovalo – druga akumulacija titoističnega kapitala.
Tega “instinkta” o dedni ideološki pravici do privilegijev tudi slovo od prejšnje države ni pokopalo. Še več, danes se kaže v pravici dobiti in ne ustvariti, v pravici razdelitve in razporejanja davkoplačvalskega denarja po lastni meri in potrebah. To psihopatsko razumevanje premoženjskih, finančnih pravic seveda tudi izhaja iz komunistične religiozne laži, da je to sistem “vsakomur po njegovih potrebah”, kar se je vseskozi kazalo v resnici o tem, da obstaja elita, ki ji pripada več in bolje. Ko danes spremljamo tako imenovane kolesarske proteste, na njih v veliki večini vidimo tiste, ki na ulicah tudi z grožnjami smrti nasprotni strani branijo svoje materialne privilegije, ki jih, mimogrede, nihče niti v teh hudih časih pandemije ni ogrozil. Protestniki iz vrst dobro plačane kulturne smetane, tudi zelo neustvarjalne, protestniki iz vrst privilegiranih dobaviteljev medicinske opreme (ki so pod prejšnjimi levimi vladami enormno obogateli in ki niso dobili posla v času pandemije), protestniki iz vrst opozicijskih parlamentarnih strank, ki ne morejo zmagati na volitvah in v parlamentu, ampak na ulici, pravijo; protestniki z udbovskim pedigrejem, protestniki bivši oficirji jugoslovanske armade, plačani protestniki, ki so se kalili v tako imenovanih vseslovenskih ljudskih vstajah, protestniki domače in uvožene antife – vsi ti so normalna demokratična nasprotovanja vladi, trenutni oblasti, spremenili v paranoidno gonjo proti vsem in vsakomur, ki ne misli tako kot oni. Postajajo resnično nevarni. Ljudje, ki nekritično nasedajo takšnim protestniškim elitam, pa se ne zavedajo, da v resnici na protestih ne iščejo morebiti celo svojih upravičenih pravic zaradi drugorazrednosti, ki jim jo je ustvarila elita protestnikov in levičarskih prokomunističnih strank v preteklosti – ampak, da svojo drugorazrednost celo utrjujejo v demagogiji parol “ubiti Janšo”, “ubiti janšiste”, “dol s kapitalizmom”, “dol s klientelizmom in korupcijo”, “proč z zasebno lastnino”…
Ob tem seveda ne gre spregledati bistvenih nosilcev sedanjega dogajanja – tako imenovanih “ideoloških tajkunov” iz najpomembnejših delov družbenega sistema. Sem sodijo določeni sodniki – vse do vrhovnega sodišča, ki so v preteklosti že bili pripravljeni na politične sodne obračune – če omeniva samo dva najbolj drastična primera: afero Patria in grozljivo sodno-tožilsko-politično gonjo proti takratnemu mariborskemu županu Francu Kanglerju. Pri teh rabotah so sodelovali tožilci in sodniki, ki so imeli v bivši državi pomembne partijske funkcije in se še dandanes radi razkazujejo s simbolom bivše države – rdečo zvezdo – in sodelujejo na partijskih orgijah, kjer se časti komunistični režim.
Velik del tega podpornega jedra sedanjega paranoidnega divjanja za likvidacijo sedanje legitimne in legalne vlade in koalicije tiči v izobraževalnem sistemu – od osnovnih šol dalje, še posebej pa prihaja iz nekaterih fakultet, zlasti iz FDV, pravne fakultete in filozofske fakultete. Del državnega, javnega aparata nove države ni nikdar sprejel kot svoje intimne opcije (tudi drugi ne, ker so sledili očetu novodobnega udbo-komunizma Milanu Kučanu oz. malemu hudobnemu komunistu), javni sektor generalno – tudi po ministrstvih – obvladujejo t. i. stare sile ali tisti, ki so njihovo agendo ponotranjili. Podobno lahko trdimo tudi za vodilne strukture represivnih organov, posebno policije in še zlasti ideološko-politične tvorbe levičarjev – ki jo je ustvarila bivša ministrica Katarina Kresal – to je NPU oz. Nacionalnega preiskovalnega urada, ki se je v preteklosti posebej ukvarjal prav s sedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo in njegovo stranko. Ne gre za neodvisen organ pregona organiziranega, najhujšega kriminala, ampak za ustanovo, ki izvaja političnokazenske pregone drugače mislečih – na desnici. Levičarji so popolnoma varni, če omeniva samo ljubljanskega župana Zorana Jankovića ali pranje terorističnega iranskega denarja v nacionalni Novi ljubljanski banki, preiskavo katerega je prav vrh NPU preprečil. Tu gre za eno največjih tudi korupcijskih zgodb, saj so bili posamezniki deležni velikih “provizij” oziroma korupcije. Protestniki kolesarji se za ta levičarski kriminal seveda ne zmenijo.
Pomembna struktura oziroma nosilec organiziranega paradržavnega terorja proti vladi in koaliciji so MSM mediji, kjer posebej izstopajo nacionalna RTV hiša, POP TV, Delo, Dnevnik, Večer in tednik Mladina, po nakupu Reporterja s strani že kaznovanega tajkuna pa tudi ta tednik vse uspešneje igra vlogo “neodvisnega” medija v zavetrju globoke države. Tem se priključuje tudi partijska celica globoke države, to je Društvo novinarjev Slovenije, in vsi ti temeljijo na “svobodnjaški” nedemokratični agendi o tem, da so edini nosilci javne resnice. Ob tem zgolj pripomba, da po definiciji predstavljajo vrh neprofesionalnosti, nosilcev in razširjevalcev polresnic in celo laži. Ti mediji so že v preteklosti dokazovali, da so del te t. i. globoke države – ovajajo, ne informirajo; obsojajo, ne preverjajo; sodijo, ne tehtajo, ter uporabljajo najbolj zavržne metode ‘character assassination’.
Razdvojenost, hujskaštvo, klici k umorom, laži, črna udbo-propaganda … Kje smo vse to že videli? Ja, med drugim v enem od temeljnih zgodovinskih del zgodovinarja mlajše generacije dr. Jožeta Možine “Slovenski razkol”.
In nekdo mora to nasilno ideologijo s cest in ulic popeljati nazaj v institucije demokracije – to pa so lahko samo volitve. V nasprotnem primeru Možine ne bomo samo brali, ampak tudi živeli.
Jože Biščak, glavni in odgovorni urednik revije Demokracija ter predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev, in Vinko Vasle, dolgoletni novinar in urednik ter nekdanji direktor Radia Slovenija.
