Verjetno je večina gledalcev nacionalne TV danes z zanimanjem in presenečenjem gledala poročanje o tem, kako je po dolgih letih Boruta Pahorja na prvem mestu priljubljenosti politikov zamenjal Marjan Šarec in kako je po dolgem času na vrhu priljubljenosti političnih strank LMŠ in ne več SDS. V krogih LMŠ so verjetno marsikje nazdravili, v krogih SDS pa so verjetno marsikje postali zaskrbljeni. Toda prvi nimajo razloga za slavje, drugi pa nimajo razloga za žalost. Razlogov za tako mojo trditev je kar nekaj, zato naj nekatere navedem.
Raziskovalci, se opravičujem, ustvarjalci javnega mnenja svoje delo o političnih preferencah državljanov do posameznih političnih strank in posameznih politikov že dolga leta, praktično desetletja, ki so se začela v prejšnji državi, opravljajo na način, ki je sedaj jasen že mnogim med nami. Večina državljanov pa se za te njihove »rabote« pač ne zanima in jim več ali manj celo verjame. Pa poglejmo najprej tako imenovano lestvico priljubljenosti politikov.
Že od Kučana pa preko Türka do Pahorja so na prvem mestu priljubljenosti politikov vedno predsedniki države. Trenutna uvrstitev Pahorja na drugo mesto je zgolj in samo začasna, namenjena medijskemu »bildanju« Šarca. Tudi ob zamenjavi predsednika države ni nič drugače. Ob zadnji anketi mandata predsednika države je prvi stari predsednik države, ob novi anketi ga ni več med dvajsetimi najbolj priljubljenimi in na prvo mesto pride novi predsednik države. Nihče pa se ne vpraša, zakaj tako.
Drugouvrščeni je že več kot desetletje naš evropski komisar, pa naj je to bil Janez Potočnik, za njim pa Violeta Bulc. To pravilo velja praktično tudi ob zamenjavi komisarja. Včeraj Potočnik, danes Bulčeva. Ja kako, zakaj? Odgovora na to vprašanje ni, kot da gre za neke vrste »dedno« mesto na lestvici priljubljenosti politikov. Nobenega pojasnila nismo bili nikoli deležni, kako je mogoče, da je prvi na lestvici vedno predsednik države, pa za kateregakoli gre, in kako je mogoče, da starega predsednika države po zamenjavi ni niti med dvajsetimi najbolj priljubljenimi politiki. Povsem enako velja za evropskega komisarja na drugem mestu.
Še bolj zgovorno pa je naslednje dejstvo. Tam od tretjega pa nekako do petnajstega mesta priljubljenosti politikov, že dolgo vrsto let, z redkimi izjemami, najdemo leve politične obraze, zadnjih pet mest pa je praviloma namenjenih desnim politikom. Med njimi praktično vedno najdete Janeza Janšo, ki se na lestvico »uvrsti« pa spet »pade dol«. Tudi mene ste v preteklih letih lahko zasledili v tej kategoriji priljubljenosti politikov. Janše še nikoli v vseh letih ni bilo recimo med petimi najbolj priljubljenimi politiki. Tudi v času volitev 2004 in 2018, ko je SDS zmagala, ne. Toda volitve pokažejo povsem obratno sliko. Janez Janša praviloma na vseh volitvah doseže daleč največje število glasov volilcev. Pogosto se zgodi, da celo vsi poslanci posameznih poslanskih skupin ne dobijo toliko glasov kot on sam (v tem mandatu sta to dve poslanski skupini DeSUS in SAB). Tudi sicer boste lahko kar nekaj zadnjih volitev našli med tistimi poslanci desnega političnega pola, ki praviloma zasedajo zadnja mesta na lestvici priljubljenih politikov, tiste, ki na volitvah dosežejo največje število glasov volilcev. Čisti anahronizem merjenj, oprostite, ustvarjanj javnega mnenja torej.
Tudi med političnimi strankami ni kaj dosti drugače. Zadnje merjenje javnega mnenja, oprostite, ustvarjanje javnega mnenja to le še potrjuje. V razvitem demokratičnem svetu je več ali manj jasno, da se politične stranke ne rojevajo vsakih nekaj let in po mandatu ali morda dveh izginejo s političnega prizorišča. Ne nazadnje to velja za ZDA, Veliko Britanijo, Nemčijo, Francijo, Japonsko, Avstrijo, Avstralijo, nekoliko manj za Italijo. V večini teh držav poznajo ustaljene in etablirane politične stranke, ki se največkrat po mandatu ali dveh menjavajo na oblasti. Tako imenovanih list, tipa Jankovičeve, Cerarjeve ali sedaj Šarčeve, praviloma sploh ne poznajo. Tam pač ni mogoče, da bi listo ustanovil dva ali tri mesece pred volitvami. Sploh pa ni mogoče, da bi s tako listo na volitvah celo zmagal ali vodil vlado. Tudi zato je povsem jasno, da imajo v Sloveniji perspektivo le etablirane stranke s terensko mrežo, kot so SDS, SD in NSi. Vse ostalo pa je na robu političnega preživetja, pa četudi na volitvah zmaga, sestavi in vodi vlado, je jasno, da je to začasna misija in nič drugega. V tem kontekstu je vsako veselje ali strah ob današnjih anketah povsem odveč. Že danes je jasno, da tam v letih 2025-2030 nihče več ne bo vedel, kaj pomenijo kratice PS, SMC, LMŠ, SAB, mnogi pa se bodo spraševali, kdo je že bil Jankovič, kdo Cerar, kdo Šarec in kdo Bratuškova. Več ali manj jim bo odgovor nudil le še Google.
Sicer pa uvrstitev Šarca in njegove liste na prvo mesto priljubljenosti politikov in političnih strank ni nobeno presenečenje. Do sedaj ni naredil praktično še ničesar, kar vsak pameten predsednik vlade naredi v prvih mesecih vlade, seveda misim na sistemske reforme. Razdelil je le nekaj bonbončkov v obliki povišanja plač in to je vse.
Raziskovalci, oprostite, ustvarjalci javnega mnenja pa preprosto delajo neke vrste red pred evropskimi volitvami. Za Pahorja jim tako ali tako ni mar, dejansko je celo nenavadno, da so ga toliko časa pustili v samem vrhu priljubljenosti politikov. Šarčevo zasedbo prvega mesta je potrebno razumeti zlasti v kontekstu evropskih volitev. Bojazen pred SDS in NSi je prevelika. Slovenija ima v Evropskem parlamentu pet desnih in le tri leve poslance. Cilj političnega podzemlja, kot tudi dominantnih medijev in raziskovalcev, oprostite, ustvarjalcev javnega mnenja je jasen. Stvar je treba za vsako ceno obrniti najmanj v obratno smer. Ker pa se Šarec, Cerar, Bratuškova in Erjavec niso sposobni dogovoriti in se petelinijo vsak po svoje, je Šarčevo prvo mesto in prvo mesto njegove liste treba razumeti v pravem kontekstu. Šarec naj bo torej tisti, ki naj v Evropskem parlamentu doseže spremembe v korist levice. Hkrati pa je to jasno sporočilo Bratuškovi, Cerarju in Erjavcu, da naj bodo popolnoma tiho. Vsako soliranje Bratuškove, Cerarja ali Erjavca bo po evropskih volitvah najstrožje kaznovano, kar v praksi pomeni politično smrt njih in njihovih strank.
Vinko Gorenak/gorenak.net
