Piše: Gašper Blažič
Na današnji dan pred 32 leti se je situacija z agresijo JLA na Slovenijo končno začela nekoliko bolj umirjati. Še dva dni pred tem je agresija dosegla vrhunec z napadi na Krakovski gozd, splošnim letalskim alarmom za vso Slovenijo, uspešnim zavzetjem stražnice pri Šentilju s strani Teritorialne obrambe, pa tudi z dogajanjem v Zagrebu, kjer so tanki iz Vojašnice maršala Tita hoteli na pomoč v Slovenijo, a so jih zadržali goloroki Zagrebčani, ter v Beogradu, kjer so starši vojakov na služenju vojaškega roka vdrli v srbsko skupščino. Tisti dan sta v Slovenijo nenapovedano priletela člana predsedstva SFRJ Stipe Mesić in Vasil Tupurkovski (slednji je ponovil obisk tri dni kasneje skupaj s kolegom iz BiH Bogićem Bogićevićem, kmalu zatem so se začela pogajanja na Brionih). Zvečer se je oglasil poveljnik generalštaba JLA Blagoje Adžić in napovedal besen obračun s Slovenijo, ki jo je tudi okrivil za vse hudo: »Na žalost smo vojno morali sprejeti, kajti alternativa, kot je predaja in izdaja, za nas ne obstaja.«
Glede na glasove, da vojne pri nas v resnici ni bilo – in takšni glasovi prihajajo celo iz osrednje veteranske organizacije – se lahko vprašamo, od kod motiv za retuširanje zgodovine ter nekakšne nove interpretacije le-te? Je morda krivo dejstvo, da je agresorska vojska nosila rdečo zvezdo, ki je danes priljubljen simbol tranzicijske levice? Ali pa je, kar je še bolj verjetno, temu kriv boj za »osvoboditev« in »depolitizacijo« kar celotne Slovenije? Že kasnejše poosamosvojitveno dogajanje je mnoge iluzije o enotnem odporu zoper agresorsko armado postavilo na glavo, še zlasti dogodki, ki so pripeljali do afere Depala vas leta 1994, pa tudi kasnejših umetno ustvarjenih afer, ki so bile namenjene le enemu cilju: restavraciji režima, ki je vladal pred letom 1990. V ta namen tudi zlorabljajo nekatere veterane, ki so zaradi svoje labilnosti in občutka moralnega dolga do starega režima velikokrat poslušni hlapci starih botrov.
Vojna je v resnici trajala precej dlje
Agresija JLA na Slovenijo je v zraku visela že konec osemdesetih let, že vsaj od afere JBTZ dalje, ko se je pokazalo, da so trde dogmatske komunistične sile pripravljene proti upornim ljudem uporabiti tudi vojaška sredstva, kar sicer ne bi bilo nič novega, saj je že Ivan Maček Matija v zvezi s stavko rudarjev v Trbovljah pripravljal tudi zelo mračne scenarije. Dejanski začetek agresije pa lahko štejemo prvi dan začetka razoroževanja TO nekje okoli 12. maja 1990. Bilo je v času »interregnuma«, ko naj bi stari izvršni svet (S)R Slovenije predal posle Demosovi vladi, kar se je zgodilo 15. maja 1990. Na ta dan je v Beogradu posle predsednika predsedstva SFRJ že prevzemal srbski predstavnik Borisav Jović, ki je dotedanjo liberalno in prozahodno politiko svojega predhodnika Janeza Drnovška postavil na glavo ter ves čas terjal odločne represivne ukrepe v republikah, kjer je prihajalo do menjave oblasti. Kot je znano, je bilo razoroževanje tajni projekt, ki so ga prvič izvajali že malo pred napovedanim mitingom resnice (1. december 1989), do katerega ni prišlo. A vseeno ni bil tako tajen, da zanj ne bi vedeli nekateri visoki politiki ter krogi SDV, torej tudi Stane Dolanc in Milan Kučan, ki je bil tedaj že predsednik predsedstva RS. Kot je znano, je predsedstvo akcijo ustavilo šele, ko je bila večina orožja že pobranega. Hladna vojna med Slovenijo in JLA pa se je nadaljevala, grožnje so ostale. Ko so bile sprejete ustavne spremembe, ki so TO povsem podredile slovenskemu vodstvu, je prišlo do nasilnega zavzetja RŠ TO na Prežihovi v Ljubljani (začetek oktobra), zaradi protestov ljudi pa so že prižigali tanke na Vrhniki. Beograjski jastrebi so dvigovali glave tudi pred plebiscitom, pa nato spet januarja 1991, pa marca 1991 (ko je prišlo do množičnih demonstracij proti Miloševićevemu režimu v Beogradu), nato spet maja 1991 (Pekre).
V času pekrskih dogodkov je bilo predsedstvo SFRJ zaradi blokade prevzema vodstva s strani novega predsednika Stipeta Mesića že blokirano, edino ta organ je imel ustavno pravico za aktiviranje oborožene intervencije. Namesto predsedstva je to storil zvezni izvršni svet (vlada) pod vodstvom Anteja Markovića na dan slovenske osamosvojitve 25. junija 1991 pozno ponoči in v jutranjih urah 26. junija 1991. ZIS je sprejel sklep o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehodu državne granice ter gibanju v obmejnem pasu kot odgovor na efektivni prevzem oblasti, ki je sledil sprejemu temeljnih osamosvojitvenih dokumentov v Skupščini RS. Po pričevanju tedanjega zveznega ministra za promet Jožeta Slokarja sta obstajali celo dve različici tega sklepa ZIS, tista druga, napisana v srbskem jeziku, naj bi služila kot izgovor generalštaba (oz. štaba vrhovnega poveljstva) JLA, da sproži vnaprej pripravljen načrt »Okop« za zasedbo mejnih prehodov na območju Slovenije. Tanki reškega korpusa, ki ga je vodil general slovenskega porekla Marjan Čad, so tako že 26. junija čez dan šli v akcijo, pri Divači je bil izstreljen prvi rafal – a samostojna Slovenija še ni bila uradno razglašena, saj se je to zgodilo šele v večernih urah, brez odsotnosti političnih predstavnikov iz sosednjih držav (vključno Hrvaške, kjer je sabor RH 25. junija 1991 sprejel deklaracijo o neodvisnosti, ni pa prevzel efektivne oblasti, hrvaški predsednik Franjo Tuđman pa je verjel obljubi, da JLA Hrvaške ne bo napadla, če bo hrvaška oblast omogočila neoviran prehod tankov iz vojašnic v Varaždinu, Zagrebu in Karlovcu. Tudi zato so že postavljene barikade na hrvaški strani umaknili, tankovske kolone iz Varaždina ter Karlovca so tako v noči na 27. junij 1991 prišle brez večjih težav. Tankovski kontingent iz Karlovca je bil sprva ustavljen pri Pogancih (Novo mesto), a je nadaljeval pot in bil nato ustavljen pri Medvedjeku (kasneje je kolona krenila nazaj in v Krakovskem gozdu ter pri Prilipah oz. Čatežu ob Savi doživela dokončen poraz. Kolona iz vrhniške vojašnice pa je imela nalogo zavzeti ljubljansko letališče, ki ga je želela obkoliti z več smeri, zato je prodirala čez Brezovico, Ljubljano preko Trzina in preko Šentvida ter Vodic. Ko so enote TO in policije zablokirale številne bojne enote JLA, je na pomoč agresorjem prišlo letalstvo…
Gornja Radgona, mesto heroj
V vojni za Slovenijo jo je najhuje skupila Gornja Radgona, sejemsko mesto ob Muri ter ob meji z Avstrijo. Tja je namreč prišel del tankovske kolone iz Varaždina in želel zasesti mejni prehod ob mostu čez Muro. Prebivalci so se pogumno uprli, mnogi civilisti so v tanke metali tudi molotovke. Kolona je ostala ujeta, tudi njej je prišlo na pomoč letalstvo, ki je brutalno napadlo civilne cilje. Tank je razstrelil pravkar obnovljen zvonik radgonske cerkve, agresorska armada pa je že prve dni agresije ubila svetovnega popotnika Janeza Svetino. 2. julija 1991 popoldne je bila Gornja Radgona povsem zasuta s streli ter ognjem. Gorela je osnovna šola Janka Šlebingerja, prostori podjetja Avtoradgona, sejmišče, gorele so mnoge stanovanjske zgradbe, razdejano je bilo območje mejnega prehoda. »Takšnega barbarstva so bili zmožni samo nacisti. To pa so nacisti s peterokrako rdečo zvezdo,« je v svojem oglašanju iz Radgone na drugi strani meje (Avstrija) ob opazovanju dogajanja dejal novinar TV Slovenija Boris Cipot.
Spodnji videoposnetki, ki so bili pred štirimi leti objavljeni s strani Zveze veteranov vojne za Slovenijo Gornja Radgona, krepko negirajo trditve tistih, ki danes želijo prepričati slovensko javnost, da vojne sploh ni bilo. Zanimivo bi bilo vprašati priče tedanjega dogajanja, kaj si mislijo o takšnih trditvah. Kot tudi to, da so se akterji agresije (polkovnik Berislav Popov) otresli sodnega pregona in celo terjali odškodnino, čeprav je bila prav Gornja Radgona od vseh tedanjih občin najbolj prizadeta.
Zanimiv je tudi posnetek prebivalca Radgone (Bad Radkersburg) na avstrijski strani, vmes med hudim streljanjem je slišati radijski prenos tiskovne konference, kjer je obrambni minister Janez Janša omenil možnost vojaškega puča v razpadajoči Jugoslaviji:
Dokumentarni film o Gornji Radgoni iz leta 1991:
