Piše: T. F. (Nova24tv)
Spletni portal Domovina.je poroča, da je v baziliki Kraljice Svetogorske na Sveti Gori nad Solkanom pater Bogdan Knavs s somaševalci prejšnjo soboto daroval mašo za partizane in vse druge žrtve druge svetovne vojne. Gre sicer za tradicijo, ki jo na goriškem ohranjajo vse od leta 2013, v širši javnosti je predstavljen kot “vključujoč dogodek”, občudovanja vreden korak k strpnosti in preseganju delitev v slovenskem narodu, a vendarle je letos požel tudi nemalo kritik, saj je pater Knavs k prepevanju v cerkvi povabil partizanski pevski zbor iz Ljubljane. Pod Marijinim oltarjem so tako doneli refreni najbolj udarnih partizanskih pesmi, kot je “Udari, navali, usekaj, izpali, na juriš, o-hej, partizan,” ter “Na slovenskem smo mi gospodar” iz Borove “Hej brigade”.
Kot poroča spletni portal Domovina.je, kljub dobrim namenom sprave na mestu vprašanje, ali je ob sklicevanju na tovrstne plemenite namene vendarle dovoljeno prav vse ali obstajajo kakšne meje, ki preprečujejo, da slovesnost izgubi svoj osnovni namen ali se celo spreobrne v svoje nasprotje. Pater Knavs se o tem z novinarjem Domovine sploh ni želel pogovarjati.
Človekova dolžnost je, tako meni Knavs, da se je pripravljen za prijatelja in sočloveka v stiski žrtvovati, kajti ob sreči drugega bo srečen tudi sam. To evangelijsko vodilo so po njegovo morda nezavedno uresničili partizani in drugi borci, ki so se bili pripravljeni žrtvovati in podariti svoje življenje, da bi prihodnji rodovi bili srečni na svoji zemlji, s svojim jezikom in pesmijo ter sedaj tudi s svojo državo.
A udarni partizanski napevi, ki so bili del slovesnosti, so zmotili nekatere, ki so prepričani, da ravno vse pač ne sodi v cerkev, posebej ne pesmi, ki po svoji vsebini in sporočilnosti nimajo nič skupnega s strpnostjo, razumevanjem in preseganjem razlik med narodom.
Kot je v intervjuju za Domovino poudaril prof. dr. Renato Podbersič s Fakultete za humanistiko v Novi Gorici, so Primorci, posebej Goričani, čustveno povezani s Sveto goro, kljub nekaterim primorskim specifikam, npr. veliki naklonjenosti do partizanov, pa se je že med vojno in po njej odvila ista “revolucionarna pravičnost” kot v osrednji Sloveniji. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je po Podbersiču vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t. i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.
Podberšič zato meni, da se je v primeru maše na Sv. Gori zgodil zgolj šov nekaterih, zela cenena predstava za javnost in izrabo plemenitih misli in namenov tistih, vključno duhovnikov in vernikov, ki so se omenjene maše »za partizane in vse, ki so v vihri 2. svetovne vojne žrtvovali svoja življenja za slovenski jezik, pesem in svobodo« udeležili v iskrenem upanju za mir vseh pokojnih in molili za narodno spravo.
Kot še dodajajo pri Domovini, obžalujejo, da se je pater izognil argumentiranu pogovoru o tem, ali pesmi z bojno vsebino, napevi kot so “Udari, navali, usekaj, izpali” in podobno, prispevajo k namenu slovesnosti ter seveda, ali sodijo v sveti prostor, kot je znamenita romarska cerkev Kraljice Svetogorske na Sveti Gori nad Solkanom.
