Piše: A. H.
V Sloveniji se bliža pomemben trenutek: referendum o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ), ki bo potekal v nedeljo, 23. novembra. Film, ki ga je zrežiral Filip Škrlep, fotograf in snemalec kratkih filmov, prinaša ganljivo in informativen opozorilo. V njem zdravniki, medicinske sestre, pravniki, farmacevti in drugi strokovnjaki delijo izkušnje in strahove pred resnimi posledicami takšnega zakona. Namen filma je širiti sporočilo o lepoti življenja, ki ga vrednotimo in podpiramo v vsaki fazi, tudi v trpljenju.
Kot pravi Škrlep, si želi, da bi film dosegel čim več ljudi in spodbudil razmislek o tem, zakaj evtanazija ni rešitev. “Evtanazija pomeni poseg v človeško telo z namenom usmrtitve,” je uvodoma pojasnila zdravnica Zvonka Zupanič Slavec, ki je opozorila na zgodovinske korenine evtanazije, ki segajo v evgeniko in nacistične čase.
Pojasnila je, da je v času Hitlerja približno 300.000 do 400.000 ljudi najprej sterilizirali, nato pa usmrtili z evtanazijskim zakonom. Dr. Avguštin Mencinger, zdravnik in nekdanji poslanec, dodaja, da so v nemških šolah otroke učili računati, koliko delavskih stanovanj bi lahko zgradili namesto bolnišnic za duševne bolnike – priprava na sprejem evtanazije. “To je strašen madež, kjer so zdravnike vpletli in so bili na nürnberških procesih obsojeni ter obešeni,” poudarja.
Danes zakon PPKŽ po mnenju strokovnjakov ruši temeljno zaupanje med zdravnikom in bolnikom. Maja Ebert Moltara z Onkološkega inštituta v Ljubljani pravi: “Bolniki bodo pred dilemo – ali jim bo zdravnik ponudil roko zdravljenja ali smrti.” Izr. prof. dr. Urh Grošelj dodaja, da bolnik lahko dobi občutek, da zdravnik ne bo za vsako ceno ohranjal življenja. “Mi smo poklicani pomagati, reševati življenje in ga narediti kvalitetnejše, tudi če ne moremo ozdraviti,” v filmu poudarjajo poslanstvo poklica: Evtanazija tako krha zavezništvo, ki je bilo nekoč nesporno.
Ekonomski vidik je še ena senca. “Izračuni, koliko se prihrani pri evtanaziji starega, nepokretnega človeka – tisoči evrov –, so me prizadeli,” pravi dr. Mencinger. Brez urejenih paliativnih oskrbe, dolgotrajne nege in pokojninske reforme se evtanazija zdi kot ‘cenejša’ alternativa, kar je nedopustno. Pravnica Anja Korošec izpostavlja: “Država naj najprej zagotovi ustavne pravice – socialno državo, dostojanstvo in zdravstveno varstvo.” Namesto tega predlagajo, da bi evtanazijo prepustili profesionalnim izvajalcem, kot v Avstriji ali Švici, kjer posameznik dobi substanco in jo vzame sam, če želi.
Psihološki pritisk na osebje je ogromen
Knjige o nizozemskih in belgijskih zdravnikih pričajo o depresijah, nočnih morah in izstopu iz poklica. Slovenski zakon bi zahteval, da zdravnik ali sestra prinese substanco, nastavi venski kanal in ostane do smrti – proces, ki v Oregonu traja tudi do 100 ur. “Kdo bo čakal? To zavračam,” pravi Mahkovič. Primer veterinarjev, ki imajo trikrat višjo stopnjo samomorov zaradi evtanazije živali, kaže, da človek tega ne zmore lahko. To ni delo zdravnika ali medicinske sestre, je jasen konsenz. Slovenska zdravniška stroka – Zdravniška zbornica, Slovensko zdravniško društvo, medicinski fakulteti – je enotno proti. Zakon ne govori le o terminalnih bolnikih, temveč o “brezmejnem trpljenju”, ki ni definirano. V Belgiji to vključuje polipatologijo starosti: slabši sluh, vid, hoja. Omogočilo bi evtanazijo po nesrečah, depresijah ali celo mlajšim. Zdravniki opozarjajo na zlorabe pri darovanju organov: v Kanadi 15 % transplantacij iz evtanaziranih, v Belgiji mlade “donirajo” organe pred smrtjo. V Beneluksu se umirjanj poveča pred prazniki zaradi osamljenosti.
Življenje je enkratno in vredno podpore. Vsak samomor je tragedija, klic na pomoč, solidarnost, človeški dotik, pravijo. Rešitev je v krepitvi paliativne oskrbe, ki obravnava telo, dušo in svojce, ne v ponudbi smrti. “Družba se bori za ohranjanje življenja – od gasilcev do policije, zakon pa bi normaliziral smrt kot izhod, povečal občutek bremena pri starejših in odprl Pandorino skrinjico, ki je ne moremo zapreti, menijo govorci v filmu, ki si ga lahko pogledate na spodnji povezavi.
V času, ko zahodna civilizacija izgublja korenine, imamo Slovenci priložnost zavrniti to pot. Glasujmo proti zakonu PPKŽ na referendumu – za življenje, solidarnost in lepoto vsakega dne. Delite film Filipa Škrlepa, da sporočilo doseže čim več ljudi in nas spomni: življenje je dar in ne breme.
