Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
Na dan prihajajo srhljive podrobnosti glede prijateljevanja zadnjega partijskega šefa Milana Kučana s tiranom Slobodanom Miloševićem. Kučan je priznal, da mu je bilo žal, ko se je Milošević znašel na Haaškem sodišču zaradi zločinov proti človečnosti. Hrvaški ekonomist in sociolog Slaven Letica, pa je ob tem opozoril na t. i. Tajni sporazum med Kučanom in Miloševićem, ki je bil v škodo ostalim jugoslovanskim narodom. Dogovor naj bi namreč legaliziral samoodločbo jugoslovanskih narodov (ne republik!) ter s tem na široko odprl vrata velikosrbskim težnjam. Kučan je potemtakem posredno sodeloval pri etničnem čiščenju na Balkanu. Sodeloval pa je tudi pri prodaji orožja Hrvaški, poznejše ustvarjanje “orožarskih afer” pa je bilo namenjeno zgolj notranje-političnim obračunavanjem.
Kot je še priznal nekdanji šef partije Milan Kučan, mu ni bilo enostavno, ko je v Haagu videl človeka, s katerim je skupaj sodeloval leta, in ki je bil obtožen najtežjih zločinov proti človečnosti. Kot je še priznal, je bil Milošević pragmatičen človek, vendar ga je premamila oblast. Srbskega vojnega zločinca je poznal še iz časa, ko se je ta ukvarjal z bančnimi posli in nekoliko pozneje iz obdobja, ko je bil v vodstvu beograjske komunistične partije. Poleg tega, da je bi pragmatičen človek, je bil tudi brez političnega programa. V tem času pa se je pojavil Memorandum SANU – politični program, ki naj bi na novo pozicioniral Srbijo znotraj SFRJ. To je bil sicer program, ki se je pojavil v akademskih krogih brez dejanske akcijske organizacijske sposobnosti.
Ob tem je prišlo do združitve obeh komponent in oživitve koncepta Velike Srbije oziroma Srbije, ki bi ozemeljsko združila vsa območja, kjer živijo Srbi. Kučan je svoje poglede predstavil za Nedeljnik. Zadnji šef partije, je že konec 80. let, na srečanju na Kosovem polju opazil, da je Milošević posvojil nacionalistični način razmišljanja. Ob tem je poudaril, da se človek dejansko razkrije šele potem, ko v roke prejme moč in denar. Prepričan je, da se je Milošević opijanil z oblastjo, in da naj bi tekom udejstvovanja v politiki postal drugačen človek, kot ga je do tedaj poznal.
Profesor, ekonomist, sociolog in politik iz Zagreba Slaven Letica ter bosanski novinar Esad Hečimović sta v oddaji Reflex, leta 2013 izpostavila Kučanov tajni sestanek z Miloševićem, na katerem naj bi prišlo do dogovora o samoodločbi narodov (ne republik!), ki naj bi bil ugoden za slovensko in srbsko stran, vendar pa škodljiv za preostale jugoslovanske narode, ker naj bi odprl vrata velikosrbskim težnjam po združevanju vseh Srbov v skupni državi, s tem pa dal prosto pot etničnim čistkam, ki so sledile v naslednjih letih na območju Hrvaške in zlasti BiH-a, kjer je ključni uresničevalec samoodločbe narodov, zaradi nejasnih etničnih meja, postalo prav orožje. Ravno zato se pojavlja vprašanje glede Kučanove resnicoljubnosti, ko je dejal, da mu je bilo žal za Miloševića, potem ko je ta pristal na Haaškem sodišču zaradi najokrutnejših zločinov proti človečnosti. Mar Kučan ni razumel v kaj je privolil s sporazumom?
V tem kontekstu je zato nesmiselno demoniziranje prodajanje slovenskega orožja (ki je bilo namenjeno samoobrambi narodov) in ustvarjanje nekih za lase privlečenih orožarskih afer (zlasti s strani Kučana in njegovih krogov). Kučan naj bi s svojim paktom in posledično podporo vojnim intervencijam, sprožil to potrebo. Poznejše “orožarske afere” so nastale zgolj in samo za potrebe notranjepolitičnih obračunavanj s konkurenco. V oddaji je navedena tudi skrivna seja predsedstva Slovenije, ki je potekala 26. avgusta 1991, in ki so se ga udeležili: Milan Kučan, Ciril Zlobec, Matija Kmecl, Dušan Plut, Lojze Peterle, Igor Bavčar, Dimitrij Rupel, Janez Janša in Jelko Kacin. Na srečanju je bilo jasno dogovorjeno, da je potrebno začeti s prodajo orožja, zato da bi Hrvaški pomagali pri njeni samoobrambi. Stvar pa je bila napol ilegalna zato, ker bi to pomenilo kršenje embarga OZN.
Priznani slovenski diplomat Dimitrij Rupel, je glede sestanka in tajnega pakta Kučan- Milošević, nedavno zapisal: “O sestanku med srbskimi in slovenskimi prijatelji/politiki v Beogradu 14. avgusta 1991 so poleg Galića pisali tudi drugi, med njimi udeleženca sestanka Ćosić in Rupel, Slaven Letica in slovenski zgodovinar Božo Repe. Kopija zapisnika je bila (kot je razvidno iz priloge) izročena tudi tedanjemu predsedniku Milanu Kučanu, vendar ta in njegov pooblaščeni razlagalec Repe to zanikata. Repe v pogovoru za Mladino navaja: “Za obisk, ki ga opisujeta Rupel in Ćosić, Kučan ni vedel.””
