Pronicljivi hrvaški raziskovalni novinar Velimir Bujanec Bujica je v oddaji Drugorazredni ekskluzivno spregovoril z voditeljem Luko Svetino. Razkril je povezave med vlado Marjana Šarca in novinarkami POP TV, pozornost pa je namenil tudi temu, na kakšen način urednik portala 24ur Jure Tepina sodeluje z bošnjaškimi aktivisti, ki zagovarjajo ilegalne migracije. To je zagotovo intervju, ki ga morate prebrati!
Prisluškovalna afera je v Sloveniji dvignila veliko prahu, medtem ko se na Hrvaškem z njo niste kaj dosti ukvarjali. Kako ste vi kot novinar videli dogajanje v Sloveniji potem, ko je po štirih letih na plano spet prišla prisluškovalna afera, na drugi strani pa se poroča o pritiskih hrvaških lobistov na POP TV. Vi temu verjamete?
Ja, lahko rečem, da so na Hrvaškem bili odzivi na to afero, reagirala sta tako vlada kot predsednik sabora, bilo je nekaj udarnih naslovov v časopisih, medtem ko se je vsem nam, ki spremljamo politiko, no jaz ne spremljam toliko zunanje politike, a sem zainteresiran za dogajanje v Sloveniji, zdelo, da gre za neke vrste udbaški stand-up, nikakor pa ne, da gre za prisluškovalno afero. Tisto, kar so na koncu sklepali hrvaški novinarji pa tudi jaz osebno, je, da je bilo vse skupaj izmišljeno za notranjepolitične potrebe vlade Marjana Šarca, ki je leva vlada, vse skupaj je služilo kot neke vrste dimna zavesa za državljane Republike Slovenije, bolj kot za Hrvate. Predvsem za potrebe evropskih volitev, pred katerimi ima vlada Marjana Šarca kar nekaj težav. Govor je predvsem o zdravstvenem sistemu, ki je na robu kolapsa, na Hrvaškem smo tudi dobro seznanjeni s katastrofalnim stanjem v Slovenski vojski, vemo za slabo oceno pripravljenosti oboroženih enot in slabo oceno, ki je prišla s strani Nata, in da sploh ne govorimo o migrantski nevarnosti, ki še vedno grozi Sloveniji. Če bi zdaj nastopilo obdobje lepšega vremena in bi bili migrantski pritiski na Hrvaško, s tem pa tudi na slovensko mejo večji, kot so bili pozimi, bi bil to problem. Zdaj se to migrantsko vprašanje pojavlja tudi v kampanji pred evropskimi volitvami, z ozirom na to, da ima vlada Marjana Šarca do tega zelo slab odnos, medtem ko ima opozicija na čelu z Janezom Janšo jasno stališče, zato se morajo Šarčevi zdaj predstaviti kot veliki nacionalisti in zaščitniki slovenskih interesov. Zato so si zdaj izmislili afero, ki je stara štiri leta, govor je o lanskem snegu, zdaj je vprašanje, ali temu sploh lahko rečemo afera.
Za potrebe te afere je Marjan Šarec angažiral določene ljudi, ki so povezani z vašo obveščevalno agencijo Sovo, to so informacije, ki jih imamo mi. Koordinator celotne akcije in glavni človek te operacije je bil po informacijah, ki jih imamo hrvaški novinarji, Damir Črnčec; jaz sicer nisem prepričan, če si je bil on sposoben vse izmisliti sam, dejstvo pa je, da je bil on zadolžen za implementacijo sodbe v zadevi arbitraža, in dejstvo je, takole lepše povedano, da ima Črnčec zelo zanimive zveze na največji slovenski komercialni televiziji POP TV. To niso samo poslovne zveze, to niso samo politične zveze, tu je govor tudi o nekoliko drugačnih povezavah, zato ni jasno, ali je bilo vse skupaj dogovorjeno med Damirjem Črnčecem in bivšo novinarko Ireno Jovevo, ki je seveda glavna favoritka na Šarčevi listi za Evropski parlament, ali pa je v tej aferi sodelovala tudi novinarka Suzana Perman, ki ima s Črnčecem zelo specifičen odnos, kar pa bi bila bolj tema za kakšne tabloidne oddaje tukaj na Hrvaškem kot pa za resno politično oddajo. Dejstvo pa je, da je v Sloveniji zaradi afere nastal pravi preplah, zato jaz temu pravim udbaški stand-up, nikakor pa to ni resna prisluškovalna afera, saj se je namenoma iz muhe naredilo slona.
h
Damir Črnčec (Foto: STA)
Slovenska politika sedaj s prstom kaže na hrvaško vlado, ki je vse skupaj zanikala. Ampak hrvaška vlada naj bi poskušala vplivati na največjo slovensko televizijo, komercialno POP TV, da te zgodbe ne objavi. Ali je za vsem skupaj res stala hrvaška vlada? Kdo so ti hrvaški lobisti, ki so poizkušali preprečiti objavo glede prisluškovanja?
Najprej, vsa ta prisluškovanja so zelo delikatna, morda bova o tem kaj več povedala v nadaljevanju intervjuja. Jaz sem osebno prišel do zaključka, da je Šarčeva vlada s pomočjo televizije POP TV s prisluškovanjem dokazala prisluškovanje. Gre torej za zlorabo slovenske obveščevalne službe s strani vlade Marjana Šarca in ne s strani hrvaške obveščevalne službe. Kaj takšnega v Evropski uniji še ni bilo videno, pa naj povem, da jaz tukaj ne nastopam v vlogi kakšnega advokata hrvaške vlade, saj sem drugače, kar se tiče notranjepolitičnih zadev, zelo kritičen do aktualne hrvaške vlade, tukaj govorim v imenu pravih slovenskih prijateljev. Zakaj nas zdaj spet poskušajo spreti, če pa trenutno nimamo nobenih razlogov za slabe odnose, razen za potrebe nekih političnih potreb oziroma političnega marketinga. V tem primeru so uporabili človeka, ki je blizu avstrijski Styrii, ki vodi posle Styrie v Avstriji, on je v resnici duhovnik, to je Ivan Tolj. Kaj je v tej zgodbi zanimivo – in ga ne branim, saj me njegovi mediji pogosto vlačijo po zobeh, njegovi mediji so v Avstriji slabo pisali tudi o Janezu Janši -, Tolj ni klical slovenskih medijev, ni klical slovenskih državljanov, torej ta afera ni direktno vezana na Slovenijo. On je klical Luda Bammensa, ta gospod pa je ugleden menedžer v multimedijskem koncernu KKR. To je ena stvar, če pa želite, da sem do konca ironičen, vse skupaj zdaj izpade tako, kot da slovenska Sova prisluškuje KKR-u, na čelu KKR-a pa je kdo? Bivši šef ameriške obveščevalne službe Cia in nekdanji poveljnik ameriških oboroženih sil. Izgleda torej, kot da Sova prisluškuje bivšemu šefu Cie. Ne zdi se mi, da je to nekaj, kar bi lahko kar prevalili na pleča Hrvatov, verjetno je težava, da ima Slovenija notranjepolitične probleme in da je to odvračanje pozornosti od teh problemov. Če se objavlja prisluhe slovenske Sove na televiziji POP TV, potem si predstavljajte, kaj se dogaja, ko je govor o slovenski opoziciji. Pomislite na Janšo, vodjo slovenske opozicije. Vi pa veste, da so svoj čas prisluškovali tudi njegovim pogovorom z Ivom Sanaderjem. To so bili časi, ko so bili, ne glede na poznejše dogodke, odnosi med Slovenijo in Hrvaško na zavidljivi ravni in se je zdelo, da se lahko odprta vprašanja rešijo na miren in spoštljiv način.
Vendarle se je POP TV dokopal do informacij, da je hrvaška obveščevalna služba prisluškovala. Kako je POP TV po vaše sploh prišel do teh informacij?
Različni akterji bi lahko na to vprašanje podali različne odgovore. Jaz sem samo novinar in vam lahko podam samo informacije, s katerimi razpolagam sam. Morda niso točne, čeprav so zelo indikativne. Dejstvo je, da so se na Hrvaškem odvili določeni procesi. In da se je Hrvaška predvsem po izročitvi nekaterih hrvaških udbašev državi Nemčiji, ta pa je za razliko od Slovenije in Hrvaške popolnoma demokratična država, spremenila na področju tajnih služb. In to na bolje. Torej, odkar so udbaške šefe izročili Nemčiji, kjer so dobili dosmrtno zaporno kazen zaradi političnega umora Stjepana Đurekovića, se na Hrvaškem počasi odpira prostor za mlade, s komunizmom neobremenjene politične kadre. In to je trenutno prednost Hrvaške pred Slovenijo v tako imenovanem procesu dekomunizacije, čeprav tudi na Hrvaškem ta proces še ni dokončan. V ta proces je še vedno vpeta tudi Slovenija.
Poglejte si te slike, jaz sem jih videl, to ni nobena skrivnost v Sloveniji, mi na Hrvaškem smo bili šokirani, ko smo videli slike agentov Sove na nekem pikniku. Poglejte si, kako nosijo na glavi rdeče zvezde. Po mojem mnenju bi bil na Hrvaškem, če bi takole ujeli agente naše obveščevalne službe, to velik škandal. To je simbol totalitarizma, ki je v smrt pognal več deset milijonov ljudi. Zdaj si pa zamislite, da bi hrvaške obveščevalce ujeli na nekem pikniku, kjer nosijo ustaške simbole. To bi bil tako velik škandal, da bi bila zaradi njega verjetno razpuščena celotna hrvaška obveščevalna služba. Iz teh fotografij je razvidno, da imajo naši agenti vendarle več pameti v glavi kot vaši, čeprav je bolje, da ne rečem vaši, ker verjetno tudi vam prisluškujejo, torej recimo od agentov Sove. To vprašanje bi torej morali postaviti Jošku Kadivniku, vodji protiobveščevalnega oddelka Sove, ki je za bivšo Službo državne varnosti začel delati že leta 1986, torej v času, ko so ujeli tudi političnega nasprotnika Janeza Janšo. In če bi radi izvedeli, kako so posnetki prišli na POP TV, bi lahko vprašali glavno urednico Tjašo Slokar Kos, ona ima preko svojih sodelavk zelo dobre odnose s Črnčecem. Če smo iskreni, ona bi morala dati odgovore na ta vprašanja. Še nekaj je, kar moram omeniti, pa se je o tem v preteklih dneh, mnogo prej kot pri nas, pisalo v vaših medijih, in sicer dejstvo, da je bil član arbitražnega sodišča Jernej Sekolec, ki je prav tako delal za Službo državne varnosti, kar je problem zaradi same sestave arbitražnega sodišča. Problem je, če član jugoslovanske Udbe dobi tako pomembno vlogo pri tako pomembnem vprašanju, kot je arbitraža, naše informacije pa kažejo, da je on osebno snemal slovensko zastopnico Simono Drenik in da je nato dostavil informacijo o prisluhih srbskim medijem, da bi se tako obtožila hrvaška tajna služba SOA. To je tisto, kar lahko najbolj konkretno odgovorim na vaše vprašanje.
Foto: Nova24TV
Javnosti se vedno bolj zdi, da slovenski predsednik vlade Marjan Šarec išče zunanje sovražnike v luči padanja rejtingov. Najprej je prišlo do spora s Salvinijem in Tajanijem, tudi z Viktorjem Orbanom se je ta vlada sprla preko veleposlaništva, očitno se sedaj slabšajo odnosi s Hrvaško zaradi prisluškovalne afere. Kako bi lahko zadeva vplivala na prihodnje odnose med Slovenijo in Hrvaško, ki že sedaj niso ravno na visoki ravni?
Odnosi med obema narodoma, med ljudmi, mislim, da niti malo niso poslabšani. Sami ste videli, kako lepo smo vas sprejeli v Zagrebu, sam vem, da je enako, ko pridem v Ljubljano. Komuniciramo na dostojen način, vi pridete vsako leto k nam na morje, mi pridemo k vam na smučanje, na vikende, v toplice, torej ni nobenih težav. Težave v odnosih ves čas tako na eni kot drugi strani povzroča v glavnem leva vlada. Mene Šarec pravzaprav zelo spominja na nekdanjega hrvaškega levičarskega predsednika vlade Zorana Milanovića. Milanović je tisti, ki je bil v sporu z madžarskim voditeljem Viktorjem Orbanom, pa čeprav je imela Hrvaška skozi vso svojo zgodovino že tradicionalno zelo dobre odnose z Madžarsko. Milanović se je prepiral z Italijani, prepiral se je tudi z Nemci, čeprav sploh niso naši sosedi. Prepiral se je z vami, Slovenci. Podpirali smo ga edinole, ko je ostro nastopil proti Srbiji, za katere veste, da so bili z nami v vojni in da imamo z njimi slabe odnose. Za kar pa mi nismo krivi, saj so oni napadli nas. Njihova agresorska vojska je ne nazadnje napadla tudi Slovenijo. Zoran Milanović je imel slabe odnose tudi s Sarajevom, čeprav tukaj ni vsega kriv on, saj se bošnjaške službe s svojo zunanjo politiko v tistem obdobju niso ravno proslavile. Mi imamo v Hercegovini težave, ker Bošnjaki želijo prevladati nad Hrvati, obstaja tudi srbski separatizem, ampak to vas v Sloveniji verjetno ne zanima.
VIDEO: [DRUGORAZREDNI] 16.04.2019 Nova24TV – Zrežirana prisluškovana afera POPTV Gost Bujica
To, kar lahko rečemo, je torej dejstvo, da je Marjan Šarec enako prepirljiv človek, kot je bil Zoran Milanović. Saj si tudi Plenković misli svoje o Šarcu, toda Plenković ni prepirljiv človek, on je diplomat, zato vsemu skupaj ni posvetil preveč pozornosti. Poglejte celotno zgodbo še enkrat, tukaj se ustvarja afera zato, ker je medijski menedžer poklical drugega medijskega menedžerja, ne eden ne drugi pa nista slovenska državljana, sploh ne vidim torej, v čem je tukaj tako velik problem. Imeli pa smo resnični problem, ki je bil mnogo večji, ko je naš bivši predsednik države Stipe Mesić prejel milijonsko donacijo s strani vašega tajkuna (Boža Dimnika) za svoje hiše, za svoje vile v Zagrebu. Veste, ko vi sprejmete denar od nekega tajkuna iz druge države, se vprašamo, zakaj mu je posodil, ali pa je bil to morda samo zaigran posel. Kar pa še lahko ogrozi naše sosedske odnose, pa je dejstvo, da imate v Ljubljani institut, ki je specializiran za Balkan, čeprav Slovenija ni na Balkanu, in aktivno pomaga hrvaškemu članu predsedstva Bosne in Hercegovine Željku Komšiću pri pisanju tožbe proti Republiki Hrvaški zaradi gradnje Pelješkega mosta. Nekateri vodilni slovenski udbaši, tesno povezani z Milanom Kučanom, so aktivni v tem institutu, aktivni pri pisanju te tožbe, za nameček pa jim pri tem pomaga nekdanji hrvaški predsednik Mesić. In to skupaj z nekdanjim jugoslovanskim zunanjim ministrom Budimirjem Lončarjem, ki je zaslužen za embargo na orožje, ki je prizadel Hrvaško, do neke mere pa tudi Slovenijo.
In ko razčistimo ta dejstva, pridemo do ugotovitve, da tako imenovana udbaška levica, na naši in na vaši strani, potencira te politične spopade, da bi sama sebe prikazala kot velike Slovence, naši na drugi strani meje pa sebe za velike Hrvate, torej bi se radi pokazali kot patrioti, s čimer pa želijo le politično profitirati, s tem pa spreti oba naroda. Sicer pa vam lahko razkrijem še eno zanimivo zgodbo, povezano neposredno s POP TV. Oni pogosto branijo bosanskega notranjega ministra, gre za nekdanjega četnika Radovana Karađića, Dragana Mektića. On je član stranke Karađića, človeka, ki je obsojeni haaški kriminalec, odgovoren za genocid v Srebrenici. Njihova politika je, to je zelo pomembno, uperjena v cilj, da muslimanske migrante potiskajo proti Hrvaški in Sloveniji, od tam naprej seveda tudi v druge ciljne evropske države, a del njih ostane v Sloveniji. S tem ogrožajo naše meje, pa seveda tudi vaše. Kot vidite, se zaradi tega Hrvaška s Slovenijo ne prepira, ne nazadnje smo oboji v zelo neugodni situaciji. A potem je tu vaš POP TV, ki ves čas objokuje usodo teh migrantov, delajo srce parajoče reportaže s terena. Imate konec koncev Šarčevo politiko, ki je promigrantska, imate pa politiko opozicije, ki je za zaščito meja. To je Janševa politika.
Foto: STA
Hrvaška v tem trenutku, da bi ubranila svojo mejo, vašo mejo pa tudi celotno mejo Evropske unije, o tem se pri vas ne piše, razmišlja celo o ponovni uvedbi viz za državljane Bosne in Hercegovine. To Hrvatov v BiH ne bi prizadelo, saj imajo tako ali tako hrvaške potne liste, bi pa prizadelo tiste v Republiki Srbski, ki v Sloveniji jemljejo posel Slovencem. Prizadelo bi tudi, kar je še bolj nevarno, številne muslimane. Danes imamo v Sarajevu situacijo, ko se vračajo številni borci ISIS, govoriva o številu od 1.000 do 2.000 borcev, ki lahko, ker so državljani Bosne in Hercegovine, brez težav vstopijo v Slovenijo. Zunaj je lepo, takrat nekateri mejo prečkajo celo ilegalno, zdaj pa vas jaz vprašam, zakaj Sova in POP TV ne govorita o tem namesto o prisluškovalni aferi in pritisku na medije? Zakaj Sova in POP TV ne poročata resnice, da politika Dragana Mektića potiska te ilegalne migrante proti slovenski meji?
To so prava vprašanja, o katerih se že pri nas premalo govori, pri vas pa sploh ne. Tisti, ki želijo škodovati našim odnosom, imajo oporišča tudi v drugih krajih bivše Jugoslavije, pa je tako pozornost moje raziskovalne novinarske žilice posebej pritegnila povezava med kontroverznim aktivistom, sarajevskim novinarjem Avdom Avdićem, ki je povezan tudi s številnimi ameriškimi nevladnimi organizacijami, ki delajo proti Donaldu Trumpu, in urednikom portala 24ur Juretom Tepino. Ko analiziram njune tekste, gre njuno pisanje v negativnem smislu celo tako daleč, da so se spravili na Hrvaško, ko smo v Zagrebu, tudi številni Slovenci so to počeli, za kar se jim zahvaljujem, proslavljali drugo mesto na nogometnem svetovnem prvenstvu v Rusiji. Ko je 500 tisoč ljudi dočakalo reprezentante in je prepeval naš najpopularnejši pevec Thompson na prošnjo Luke Modrića, selektorja Zlatka Dalića in drugih naših fantov, je Tepina dobesedno prepisoval tekste Avdića in ustvarjal negativen kontekst koncerta ob veličastnem dosežku hrvaške reprezentance. Nista pa POP TV in 24ur poročala o tem, kako je bilo ob vrnitvi francoske nogometne reprezentance v Pariz, ko so beležili nasilje in številna posilstva in celo umore. Ne, poročala sta o domnevnem ustaštvu, čeprav na naši proslavi ni bilo niti enega incidenta, temveč je proslava minila veličastno in dostojanstveno. Če bi bili vi takrat moj gost, bi se tudi vi imeli zelo lepo. Tako da bi morali v tem kontekstu gledati naše resnične medsosedske odnose in ne v kontekstu te prisluškovalne afere oziroma stand-up komedije Marjana Šarca.
Foto: Facebook
Ker se počasi bližava koncu pogovora; vendarle po desetih letih, odkar sta Pahor in Kosorjeva podpisala arbitražni sporazum, ostaja meja med Hrvaško in Slovenijo nerešena. Sodeč po vseh teh informacijah, ki jih imate vi in mi, aktualni politiki niti ni v interesu, da se ta vprašanja rešijo, kot bi se morala. Naša opozicija je prepričana, da je to bilateralna stvar, torej, da bi morali Hrvaška in Slovenija vprašanja rešiti sami. Ne nazadnje nam je to sporočil tudi Bruselj, zaradi česar je bil Šarec malo razočaran, saj niso obsodili Hrvaške. Kako bomo po vaše rešili to mejno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško?
Jaz nisem politik. Ne morem govoriti kot politik, temveč kot običajen državljan, kot novinar. Najprej, ko omenjate Jadranko Kosor in Boruta Pahorja, to je meni izgledalo bolj kot neka ljubezenska romanca, ne pa kot resen politični sporazum. Resno sta se o tem dvostransko pogovarjala Janša in Sanader. Mislim, da ob dobri volji in brez fige v žepu na obeh straneh to vprašanje lahko rešijo politiki, ki niso obremenjeni z odnosi v bivši državi, ki niso zaznamovani s komunistično preteklostjo, ki niso usmerjeni v preteklost in se ne želijo prepirati, temveč jim je cilj sprava in dobrososedski odnosi. Hrvaška in Slovenija sta državi, ki se nikoli nista znašli v medsebojnem oboroženem spopadu, redke so države v Evropi, ki ga nikoli niso imele. Prvi velik korak k rešitvi bi lahko bil narejen, če bi denimo v Sloveniji na oblast prišel politik, kot je Janez Janša. On je zagotovo človek, ki bi odločno zaščitil slovenske nacionalne interese. Ne bi pa šel v spopad z vsemi sosedi, temveč bi na racionalen način našel sebi identičnega partnerja na drugi strani. V tem kontekstu bi lahko poiskali dober dogovor, vsi vemo, da bo potrebno napraviti kompromis. Vsem je jasno, da bo do tega kompromisa slej ko prej tudi prišlo. Tukaj smo, živimo eni zraven drugih, mislim, da se ne bi smeli prepirati, držati bi morali stopiti skupaj, saj nas je tako ali tako premalo. Namreč, tako ali tako imamo notranje sovražnike v komunističnih naslednikih, in to je resnični problem obeh držav. Potrebna bi bila lustracija tajkunov, medijev, bankirjev pa znanstvene elite, če bi na obeh straneh lustrirali pravosodje, mislim, da bi tisti, ki bi opravili to lustracijo, za uspešen dogovor potrebovali uro ali dve.
H. M.
