Pogovarjali smo se s Tamaro Burmicky – Tayo, slikarko in arhitektko, ki je z nami delila svojo izkušnjo življenja v Venezueli, pripovedovala o svoji umetnosti in podala svoj pogled na dogajanje v Venezueli. Povedala je, da kriza traja že več desetletij in se ves čas samo poglablja.
Tamara Burmicky -Taya se je pri desetih letih z družino preselila iz Maribora v Venezuelo in tam že zelo zgodaj začela razvijati svoj umetniški talent. V Švici se je izpopolnjevala v jezikih, med letoma 1964 in 1969 je študirala arhitekturo in leta 1970 diplomirala v Ljubljani pri profesorju Edu Ravnikarju. Leta 1973 je v Parizu končala podiplomski študij iz urbanizma in tam nekaj časa tudi delala. Po vrnitvi v Caracas je bila dve leti asistentka na fakulteti za arhitekturo, nato pa se je od leta 1982 do leta 1985 izpopolnjevala v slikarstvu na Akademiji Cristóbal Rojas. Med triletnim bivanjem v Maleziji (1989−1992) pa se je poglabljala v skrivnostni svet kitajskega slikarstva. Po vrnitvi v Slovenijo ustvarja in razstavlja, razpeta med tri velike svetovne kulture, ki so usodno zaznamovale njeno umetnost.
Ste arhitektka in slikarka, a ne pripadate samo Sloveniji, pač pa tudi Venezueli, kjer ste živeli in se šolali od svojega desetega leta naprej. Kako to, da se je vaša družina preselila v Venezuelo?
Rojena sem v Mariboru, v Venezuelo je moja družina odšla leta 1956. Moj oče je bil zdravnik in v Venezueli je takrat zdravnikov primanjkovalo. V Caracasu, kjer smo se naselili, sem v začetku obiskovala nemško šolo. Po krajšem študijskem odmoru v Lozani v Švici, kjer sem se izpopolnjevala v jezikih, sem se med letoma 1964 in 1969 posvetila študiju arhitekture na Univerzi v Caracasu. Fakulteta za arhitekturo je bila takrat zelo dobra. Žal so Univerzo v Caracasu zaprli, zato sem študij arhitekture končala v Ljubljani z diplomo pri profesorju Edu Ravnikarju. Leta 1973 sem v Parizu končala podiplomski študij urbanizma. Spet sem se vrnila v Venezuelo, ki je bila takrat hitro razvijajoča se država. Tu sem si ustvarila družino in imam dve hčerki.
Kako se spominjate Venezuele iz časov svoje mladosti? Kako ste se vživeli v drugačno kulturno okolje?
Ko se je naša družina preselila v Venezuelo, je v tej državi živelo samo pet milijonov prebivalcev. Dobro se spominjam, da smo prispeli 4. februarja 1956 z ladjo. V Sloveniji je bila takrat zima, tam pa je bilo vse zeleno, saj je bila ravno deževna doba. Prve tri razrede osnovne šole sem končala v Mariboru, ob prihodu v Venezuelo nisem znala španskega jezika, zato je bilo v začetku v venezuelski šoli kar težko. Šola in celotno okolje je bilo zelo drugačno od Slovenije, a selitve nisem doživljala travmatično. Starši namreč niso kazali nobene skrbi ali strahu – že ko smo odhajali iz Maribora, so nam rekli: gremo na počitnice v Venezuelo, kjer bo toplo in lepo. Niti jaz niti moj brat nisva doživela selitve kot nekaj strašnega. V Caracasu so me vpisali v Humboldtovo nemško šolo. V tistem času je v Venezuelo prišlo veliko Evropejcev.
Hkrati z arhitekturo ste študirali tudi slikarstvo.
V Venezueli sem že zelo zgodaj začela razvijati svoj umetniški talent ter spoznavati skrivnosti in veščine slikarstva. Tako sem že pri desetih letih začela obiskovati slikarski atelje ruskega profesorja Mihaila Mihajloviča Hrisogonova, ki je bil učitelj mojega očeta v gimnaziji. Vsako soboto popoldne sem šla k njemu na tečaj risanja. Že leta 1962 je bilo eno moje slikarsko delo nagrajeno, to je bila moja prva slikarska nagrada.
Ali je bil tudi vaš oče slikar?
Ne, bil je zdravnik, vendar je v prostem času slikal. V bistvu zato, ker je biti zdravnik zahteven poklic in mu je slikarstvo pomenilo sproščanje po napornem in odgovornem delu. Sicer pa zdravniki pogosto slikajo, da v sebi spet vzpostavijo zdravo ravnovesje. To je tudi razlog, da se sama posvečam slikarstvu. Arhitekturne projekte ti včasih realizirajo, drugič ne ali pa jih spremenijo. Pri umetniškem delu ustvarjam tisto, kar sem si zamislila. Vseeno mi je, ali je sodobno, moderno ali ne.
Prebrala sem, da že dlje časa slikate notranje po/krajine … Kaj vam pomenijo krajine?
Ker izhajam iz klasične realistične slikarske šole, sem začela slikati naravo − krajine. V Venezueli je bilo takrat veliko še naravne krajine. Takrat še nismo uporabljani danes popularnega pojma ekologija, a v sebi sem že takrat začutila vsemogočnost narave, zato se v naravi tudi zelo dobro počutim. Notranje pokrajine pa so zato, ker gre za mojo percepcijo narave.
Razstavljati ste začeli v Venezueli, največ razstav pa vendarle imate v Sloveniji …
Redno sem začela samostojno razstavljati leta 1985, z razstavo v Galeriji José Izquerido v Caracasu. Že čez dve leti, 1987, sta sledili razstavi na Dunaju in v Madridu, leta 1990 in 1992 pa v Kuala Lumpurju v Maleziji. V Venezueli sem zadnjič razstavljala leta 1996 v Galeriji Alianza Francesa v Caracasu. V naslednjih letih so sledile še številne razstave, med njimi dve v Italiji, Avstriji in ZDA. Seveda sem tudi v Sloveniji veliko razstavljala − tako samostojno kot tudi skupinsko.
Kakšna tehnika vam je najbliže?
Leta 1989 smo odšli za tri leta v Kuala Lumpur v Malezijo – ta čas sem porabila tako, da sem se naučila tehnike klasičnega in sodobnega kitajskega risanja, imela sem priložnost spoznati azijsko filozofijo, verovanje feng – šui, ki je povezano z arhitekturo.
V svojih delih se izražam v različnih slikarskih tehnikah: v olju, akrilu, za slikovno podlago pa uporabljam platno, papir, predvsem riževega, ki zahteva še posebno slikarsko spretnost. Uporabljam elemente orientalske in zahodne tehnike. Uporabljam tudi druge materiale, npr. marmorni prah, zlate ali srebrne listke idr. Kot sem že omenila, rada in veliko slikam krajino. Po prihodu v Slovenijo me je ta krajina izredno navduševala, vendar sem se še nekaj časa v svojih delih vračala nazaj v Venezuelo. Naj omenim ciklus El dorado, razstavljala sem ga v Etnografskem muzeju, v katerem je bila tudi slika najvišjega slapa na svetu – Angelovega slapa, in sicer v velikosti 10 x 2 metra. To je pokrajina z geološkimi platoji, najstarejši del zemeljskega površja. Angleški pisatelj Conan Doyle je napisal knjigo Izgubljeni svet in v mislih je imel to pokrajino. Naslikala sem tudi ciklus Zgodovinskih pokrajin.
Lahko poveste nekaj o tem, kaj ustvarjate sedaj in kje boste naslednjič razstavljali?
Sedaj pripravljam ciklus Narava kot simbol v večjih formatih. V ciklus vključujem Triglav kot simbol Slovenije, večkrat ga upodobim.
Še vedno pripravljate tudi arhitekturne projekte?
Zadnja leta se žal ne ukvarjam več z arhitekturnim projektiranjem, saj je bila do nedavnega velika gospodarska kriza, ki se je odražala ravno v projektiranju in je žal povzročila, da je marsikateri uspešni projektivni biro moral zapreti vrata. Splošno znano je, da se v kriznih obdobjih neha graditi.
Kakšna država je bila Venezuela in kaj je njena rakrana, če se tako izrazim?
Nekoč je bila Venezuela čudovita dežela. V sedemdesetih letih je bila država optimizma in pozitivne energije. Caracas je glavno mesto zelo centralizirane države, kot je bila večina držav v razvoju. Začeli so se realizirati veliki projekti. Na območju nahajališč nafte so zgradili most čez jezero Maracaibo. Graditev mostu je bila takrat velik tehnološki izziv. Najbolj pomemben je bil razvoj na jugu države ob reki Orinoko. Zgrajeno je bilo novo mesto Puerto Ordaz, velik industrijski kompleks z železarno in s tovarno aluminija ter takrat s največjo hidroelektrarno v Južni Ameriki El Guri, ki je dobavljala električno energijo trem državam, in sicer Venezueli, Braziliji in Kolumbiji. To območje je bogato z naravnimi surovinami. V Valencii se je takrat razvila živilska in avtomobilska industrija. Sledilo je še mnogo drugih projektov, vendar se je kmalu začutilo napačno vodenje dolgoročno zasnovanih projektov. Z vsako menjavo vlad so se na novo zasnovali kratkoročni projekti, ki niso bili zasnovani na dolgoročni viziji razvoja države.
Lahko poveste kakšen primer?
Poglejmo na primer socialne projekte. Otroci so dobivali v šolah brezplačno kozarec mleka. Za mlajše je bilo organiziralo varstvo na domu, na vsakih pet delavk je ena ostala doma in pazila na otroke kolegic. Pri tem projektu je sodelovala država, kar je dokaz, da je takrat obstajal koncept varstva otrok za zaposlene matere. Žal je prva naslednja vlada ta projekt ukinila.
Kakšno pa je bilo v Venezueli zdravstvo in šolstvo?
Pomen izraza zdravstvo in šolstvo ni isti kot v Evropi. V sedemdesetih letih preteklega stoletja so se začele graditi državne bolnišnice v vseh večjih mestih kot dopolnilo zasebni zdravstveni praksi. Glede na to, da se je urbano prebivalstvo hitro povečevalo, na primer v Caracasu z enega milijona na več kot pet milijonov v petindvajsetih letih, je razumljivo, da državi ni uspelo razvijati ustrezne družbene infrastrukture za tako velik demografski bum. V primerjavi z Evropo je vidna razlika v starostni strukturi prebivalstva. V Venezueli je bilo bistveno mlajše prebivalstvo kot v Evropi in primanjkovalo je predvsem državnih šol, zato so spodbujali razvoj zasebnega šolstva.
Ko so leta 1969 zaprli univerzo zaradi študentskih neredov, so žal zaprli tudi srednje tehniške šole, a jih nikoli več niso na novo odprli.
Iz vaših besed lahko zaslutimo, da se je kriza pojavila postopoma. Kako ste to čutili?
V začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se že pojavljale vidne spremembe v družbi, predvsem na področju kriminala in varnosti. Po oboroženem ropu, ki sem ga takrat doživela, sem postajala vse bolj zaskrbljena za prihodnost in skrbelo me je, kaj lahko v tem vse bolj nasilnem okolju pričakujeta moji hčerki. Postajala sem vse bolj pozorna in spremljala vse te negativne procese, ki so se rojevali v takratni družbeni ureditvi. Že leta 1989 smo izrabili priložnost in poslovne povezave ter se preselili v Malezijo z namenom, da bi zgradili in spravili v delovanje tovarno čokolade. Zame je bilo bivanje v Maleziji priložnost, da sem začela s poglobljenim študijem metod kitajskega klasičnega in sodobnega slikarstva, za moji hčerki pa priložnost spoznavati druge kulture in navade. Malezija je posebna država, kjer je zaznati tri različne kulture, in sicer malezijsko, kitajsko in indijsko. Vse to je močno vplivalo na mojo percepcijo in moje razumevanje veličine vzhodnjaške kulture.
V letu 1992 smo se vrnili v Caracas in situacija v družbi se v času naše odsotnosti ni spremenila na bolje, nasprotno, na nekaterih področjih vidno na slabše, predvsem na področju varnosti, kajti zaznavno se je povečal kriminal.
V Sloveniji živite že dolgo. Imate še kaj stikov s prijatelji v Venezueli?
Res je, v Sloveniji živim že od leta 1997. Veliko mojih prijateljev je odšlo iz Venezuele v tistem obdobju kot jaz, ker je bila takrat že vidna vsesplošna stagnacija v družbi. Seveda sem ohranila stike s svojimi prijatelji, a žal večina njih ne živi več v Venezueli, temveč so razkropljeni po vsem svetu, predvsem v Španiji, ZDA in Italiji. Prijatelji, ki živijo v Venezueli, ta čas preživljajo zelo težke čase.
Torej je v Venezueli kriza že 30 let?
Ja, v resnici se je začela kriza že pred približno tridesetimi leti. Te stvari se ne zgodijo čez noč, proces propadanja države se začne počasi. Neodgovorno bi bilo reči, da so krive politične stranke, ne – krivi so ljudje, ki vladajo in pri tem ne mislijo na razvoj države in na prihodnost svojih državljanov, ampak na svoje koristi.
Kako danes ljudje preživijo v Venezueli?
Vse splošno je znano, da ljudje danes živijo v skrajno neprimernih življenjskih razmerah. Nakup hrane je skoraj nemogoč, saj hrane preprosto ni, enako velja tudi za druge življenjske potrebščine, še posebej je vidno pomanjkanje zdravil, vseh rezervnih delov in drugega. Skratka, police trgovin so prazne. Ne le pomanjkanje vseh življenjskih potrebščin, temveč tudi milijonska inflacija je ljudem izničila vse denarne prihranke. Vsi prijatelji, ki živimo zunaj Venezuele, redno pošiljamo hrano in še posebej zdravila prek sistema dostave na dom iz Miamija ali iz Španije. Največje žrtve so bolniki, ki so na dializi ali sladkorni bolniki. Vsi prijatelji, ki so pred časom prihajali na obisk v Slovenijo, so najprej pohiteli v lekarne po nakup zdravil bodisi zase ali za koga od prijateljev ali znancev. Moja hčerka redno pošilja pakete z zdravili in s hrano ter z drugimi življenjskimi potrebščinami. Tudi vode pogosto ni, dobi se le enkrat na teden, elektrika pa – kadar pač pride, pride − že leta je tako! Vode sicer nikoli ni bilo v izobilju – mnogi so že prej shranjevali vodo v večje posode za kuhanje, pranje in umivanje, pitno vod pa smo kupovali. Venezuela je namreč tropska država, ljudje za osebno higieno potrebujejo veliko vode.
Razumljivo je torej, zakaj toliko ljudi beži čez meje …
Seveda bežijo, iz države odhajajo že celih dvajset let. Sedaj pa množično odhajajo kot begunci, in to celo peš, predvsem tisti prebivalci, ki živijo ob meji s Kolumbijo. Ta meja je bila vedno odprta, saj so Kolumbijci nemoteno prihajali v Venezuelo, sedaj pa je obratno. Ljudje, ki tudi z majhnimi otroki bežijo iz Venezuele, hodijo tudi do 600 km po divjini, pot je smrtno nevarna, nanje prežijo zveri in kače, mnogi zbolijo na poti, nekateri umrejo, dosti jih tudi oropajo. Mnogi so potomci migrantov iz sosednjih držav (Kolumbija, Ekvador in Peru).
Kako je s Slovenci v tej državi? Jih je ostalo še kaj?
Zelo malo jih je. A večina moje generacije je že prej odšla. Tisti, ki so ostali v Venezueli, živijo težko življenje, enako kot drugi prebivalci, le s to razliko, da se je okrepila medsebojna pomoč med rojaki. Pri nas se ukvarja s tem vprašanjem Dania Frank.
Kakšen razplet pričakujete? Ali ga sploh pričakujete? Ta čas je vroče na meji s Kolumbijo, mejo skušajo zapreti. Vojaki dezertirajo …
Zelo sem zaskrbljena, pa ne le jaz, temveč vsa svetovna javnost. V taki situaciji je prihodnost države zelo težko napovedati.
Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji.
