Če ste rabili še kak dokaz, da bo ta vlada izvedla čavistični desant na gospodarstvo ga zdaj imate. SMCjevemu poslancu Igorju Zorčiču se je zadnjič zareklo…. čakajte nič se mu ni zareklo… povedal je, da gospodarstvo ne sme “kreirati” politike. To je pač uradno stališče stranke “modernega centra” in koalicije moderne sredinske levice z priokusom neomarksizma.
Če ste pričakovali sredinsko vlado, si lahko skrajni levičarji zdaj končno oddahne te, sredinski volivci pa se zazrete v ogledalo in si rečete – ja spet so nas na suho. Gospodarstvo – motor države, ki vzdržuje prav vse podsisteme ne sme kreirati politike katero prehranjuje. To je tako, kot da starš 1 in starš 2 svojemu otroku, katerega vzdržujeta in mu dajeta zavetje ne moreta povedati, naj se ne potika po dvorišču in igra računalniške igrice, naj se gre raje učit za jutrišnji test.
Cesar Viljem II Nemški, zadnji nemški cesar in zadnji pruski kralj ni bil navdušen, ko so se na prelomu 19.stoletja začele pojavljati prve »brezkonjske kočije« – avtomobili katere je poganjal motor na notranje izgorevanje. Nekoč je dejal: »Mislim da je avtomobil prehodni fenomen. Še zmeraj verjamem v konje.« Danes – 130 let po tem, ko se je Bertha Benz kot prvi človek na svetu odpravila na potovanje z avtomobilom – in ima skoraj vsaka družina vsaj dva avta, ki bosta v letu dni brez težav prevozila 2-kratni premer zemlje se lahko le prisrčno nasmejimo. A takšne anekdote nam dajo misliti kako omejeno je razmišljanje povprečnega državnega uradnika, ki nikoli ni okusil krute tržne konkurence in kateri enostavno ne more razumeti nujnega industrijska vizionarstva, ki ga lahko rodi le prostotržna ekonomija.
Kolektivistično socialističnih avantur po svetu je bilo že dovolj, da vemo kako se končajo. Ne, nikakor tako kot Skandinavija z eno najvišjih stopenj podjetniške svobode in 90% gospodarstva v zasebni lasti. Pač pa kot Sovjetska zveza, Kuba, Laos, Kambodža, Severna Koreja, Venezuela (do pred kratkim tudi Vietnam in Kitajska do sprejema neoliberalnih reform). Ljudje, ki so preživeli le mesec dni v gospodarstvu vedo tega kar politiki ne bodo v desetletjih kariere. Vedo kaj pomeni borba za preživetje na globalnem trgu. Vedo kaj pomenijo stroški dela. Vedo da lahko z eno samo potezo sebe in zaposlene ter njihove družine pahnejo pred vrata bankrota. Moder politik morda tega ne bo nikoli sam izkusil, bo pa na logični ravni razumel, da država kot tvorba sloni predvsem na temeljih, ki so jih zacementirala zasebna podjetniška pobuda in bi se kaj hitro porušila ali pa sprevrgla v vsesplošno tiranijo, ko bi začeli te temelje spodkopavati. Politiki, ki nam bodo vladali do neizbežnih predčasnih volitev to očitno ni jasno. Niti v skoraj najbolj normalni stranki iz nabora faux levo-sredincev. Ker mislijo (ali pa želijo prepričati svoje volivce), da fiksna količina denarja obstaja v nekem platonskem etru iz katerega si bogati nemoralno jemljejo večino, medtem, ko revežem ostanejo le drobtinice. V takšnem vesolju bi socialisti imeli prav – kapitalisti bi morali s pomočjo prisile omejeno količino denarja zaseči revežem tako, da bi obdržali kontrolo nad produkcijskimi sredstvi. V takšnem vesolju bi bili gospodarstveniki ultimativno zlo kot ga slikajo oni. Zlo katero je treba najprej oropati, nato pa zatreti. A takšno vesolje obstaja le v njihovih glavah. V resnici je gospodarstvo tisto, ki vrednost ustvarja iz nič, s prodajo dodane vrednosti na mednarodnem trgu. Medtem ko je velik del volivcev prepričan, da denar magično nastaja na Gregoričevi 20 in samo čaka, da ga modri socialisti pravično redistribuirajo. V zadnjih 10 letih smo dobili industrijo pametnih telefonov, s skupnim prometom skoraj 150 milijard dolarjev na leto le od prodaje telefonom (skupaj z vsemi spremljevalnimi industrijami je vrednost blizu trilijona). Industrija, ki je bila še leta 2005 čista znanstvena fantastika, danes pa je revščine rešila na milijone Vietnamcev, Kitajcev, Indonezijcev in Tajcev. Kot cesar Viljem so etatisti po pravilu gluhi na klice in izzive prihodnosti.
Zaradi tega bi socialisti nagonsko gospodarstvo radi povsem izolirali iz soodločanja o ekonomsko-družbenih smernicah, češ v Sloveniji ima oblast ljudstvo, ki oblast izvršuje skozi izvršilne ukrepe levičarskih strank, kapitalisti so pač buržuji, kateri te pravice nimajo. Splošno mnenje med levo elito je, da bodo itak bodo požrli vse kar jim bo servirano. 50-odstotna stopnja za vse dohodke iz rent in kapitala. Politkomisar v upravo družbe, ki je bila legitimno kupljena na trgu. Astronomski stroški dela, ki naj bi se za delodajalce še povečali. To je pač cena, ki jo bodo morali podjetniki sprejeti, če bodo hoteli živeti in ustvarjati na sončni strani Alp. Nekateri režimski pisuni jih že preganjajo v tujino, če jim kaj ne odgovarja.
Marjan Šarec je zadnje tedne delal kar zna najbolje – prodajal je meglo in razburjeno javnost miril, da še nič ni dorečenega, vlada se sploh še ni formirala, kaj šele začela normalno delati. Nihče ga ni vprašal, zakaj so davčni rop potem zapisali v koalicijo, če niso mislili resno. Pri distrakciji so mu izdatno pomagale stričevske medijske bombice, ki so si sledile z nekaj dnevnim razmakom – od medijskega posiljevanja z irelevantnim Šiškom do imenovanja Damirja Černeca za vladni strelovod, preko katerega bo svoje strele lahko usmerjala Levica. A ne slepimo se – Zorčičeve, Meščeve, Štromajerjeve, Lebnove besede so tiste, ki imajo pravo težo. Profit je grda beseda, akumulacija kapitala je izdaja naroda, razen če si režimski tajkun – potem te režimski mediji še pohvalijo, da »deliš dobiček« z delavci, čeprav so tvoje plače za polovico nižje kot v kakšnem povsem zasebnem podjetju, lokalnega garažista.
Ljudje, ki lastnoročno v državo vsako leto vrnejo novo rekordno vrednost davčnega izplena – in brez katerih ne bi bilo denarja za hece kot so socialno podjetništvo, pisanje butastih vizij o daljni bodočnosti, zaposlovanje anarholevičarksih državnih sekretarjev, kabinetnih delavcev, kot tudi ne za bolj resne stvari, kot so pokojnine ali pa plače v državni in širši javni upravi – so zdaj že prav sistemsko marginalizirani.. Skrajni sredinci bi jih najraje odklopili od družbenega dialoga. Saj konec koncev jih za kratkoročno politično preživetje ne potrebujejo. Dovolj je osnovnošolskih tovarišic s titovkami, univerzitetnih profesorjev, ki študentom futrajo Chomskega, navadnih in strokovnih delavcev tako ali drugače odvisnih od paradržavnega gospodarstva. Ti so izvolili koalicijo izključevanja. In ta koalicija je bila izvoljena zato, da ustreže ljudem, ki so jo volili. Ti pa gospodarstvo enačijo z manufakturnim kapitalizmom iz 19. stoletja. Zato je ta koalicija, z ali brez levice primorana napadati ljudi, ki dejansko nekaj ustvarjajo. Saj so vendar kapitalist. Čeprav verjamem, da se vsi zavedajo, da nas vozijo v neizbežno brezno.
Zakaj? Ker jim je pomembno le to, da so zraven. Morda premier zaradi častihlepja, Bratuškova in Erjavec, ker bi drugače na ZRSZ pisala prošnje za sprejem v kakšno uradniško službo. Cerar, ker je očitno tako pijan od oblasti, da je povsem izgubil razsodnost in bi raje še zadnjo trohico pravne kredibilnosti prodal mladim bolivarjem, da bi le ostal pomemben. Židan in SD pa sta itak personifikacija in strankarska manifestacija globoke države, ki je vso to izključevalno tragikomedijo zorkestrirala. Skupno jim je le to, da se jim očitno fučka kako bo povprečen Slovenec živel leta 2030 po konkretni gospodarski krizi, azijski tehnološki dominaciji in reindustrializaciji ZDA. Če bi jim bilo mar bi bili gospodarstveniki njihovi največji prijatelji. Saj niso neumni. Parole o večji pravičnosti, kolektivističnemu gospodarstvu in višanju davčnih bremen so vendarle že tako izpete, da jim verjamejo le še najbolj zagreti udeleženci proslave ob vrnitvi primorske matični domovini – tisti z jugoslovanskimi zastavami in vloženo tožbo proti državi zato ker leta 1991 niso verjeli v samostojnost in zato niso pravočasno zaprosili za slovenske dokumente. Normalni ljudje zdaj že vedo da so bili nategnjeni. A tej vladi to ni pomembno – če zdrži 6 mesecev, to pomeni 6 mesecev ministrskih, poslanskih, kabinetnih in sekretarskih plač, da ne omenjamo imitatorjevega cunamija, ki bo kaj kmalu začel pustošiti po državnih družbah. Ko vladajo kruhoborci so interesi države sekundarni, globoka država pa ima proste roke, da se kreditira, betonira, sabotira privatizacijo, dostavlja precenjene medicinske pripomočke in razmišlja o novih gradbenih projektih.
Razni okusi kolektivističnih vlad so le simptom. Bolezni sta dve – ena so servilni režimski mediji povsem v oblasti starih struktur Dolančeve hitler-jugend, trdo-komunistične struje partije, druga je deformacija nacionalne psihe, ki se je začela že takrat, ko je Hitler nategnil Stalina in so komunisti čez noč postali antifašisti. Spomnimo, da študentski protesti v Sloveniji leta 1968 niso bili proti komunistični diktaturi, kot v nekaterih državah kasnejših višjegrajskih povezav. Takratni študenti, današnji kaviar levičarski intelektualci so takrat komunističnim tiranom očitali, da niso dovolj komunistični. Tiho-liberalna veja znotraj partije, na čelu z Kavčičem in kasneje z Markovićem je bila izviren greh slovenskega komunizma. Njihov protest je bil namenjen ohranjanju čistega socializma, nekontaminiranega z kapitalistično-kolonialnimi elementi. Naši študentski intelektualci so tako predstavljali tako ekstremne ideje, da so bile preveč celo za titovo Jugoslavijo. Le dve entiteti v zgodovini bi se lahko enačili s takšno radikalno čistostjo marksističnih idealov: dinastija Kim v Severni Koreji in Rdeči Kmeri v takratni Kampučiji, današnji Kambodži. Tisti radikali danes kreirajo politiko Levice, Socialnih Demokratov in posredno tudi častihlepnih levosredinskih kruhoborcev. Živimo v nevarnih časih. Časih, kjer ni ogrožena le naša materialna eksistenca, ampak tudi življenja. Morda nam le globalne integracije lahko pomagajo, da zopet ne bodo oživeli tisti kriki iz rudarskih rovov širom Slovenije. Verjemite – bolivarji so pripravljeni na karkoli – nasilni preobrat je zapisan globoko v jedro njihovega obstoja. Kot je reklo rdeče trobilo na protestu učiteljev: Včeraj so zahtevali, jutri bodo vzeli.
Mitja Iršič
