Piše: Igor Kernel, publicist
Enajstega septembra 1973 je minilo pol stoletja od udara v Čilu, med katerim je vojska zrušila vlado Salvadorja Allendeja. Med samim udarom, ki je bil izpeljan zelo hitro, je bilo le nekaj deset mrtvih, med njimi sam Allende, ki je ob koncu obleganja predsedniške palače naredil samomor.
V obdobju, ki je sledilo, pa je število žrtev naraslo, največ usmrčenih je bilo v prvih tednih in mesecih po udaru. Vojaška hunta pod vodstvom Augusta Pinocheta je po prevzemu oblasti zajela okoli 40.000 podpornikov Allendeja in jih zadrževala na nacionalnem stadionu v Santiagu. Veliko večino so kasneje izpustili, med pridržanimi je bil tudi Patricio Guzmán, režiser številnih filmov. Guzmán je kmalu zatem Čile zapustil in zaslovel s svojimi dokumentarnimi filmi. Enega od njih z naslovom Salvador Allende (2004), smo si lahko 20. novembra ogledali v ljubljanskem Kinodvoru. Guzmán seveda ni osamljen v svoji naklonjenosti Allendeju in obsojanju Pinocheta, takšna črno-bela podoba takratnega dogajanja v svetovni javnosti prevladuje tudi danes. Ob Guzmánovem filmu in ob petdeseti obletnici državnega udara v Čilu pa se vendarle spodobi povedati kaj več o pravih vzrokih za Allendejev padec in značilnostih Pinochetovega obdobja.
Allende prevzame oblast
Opisi navdušenja Čilencev nad Allendejevo zmago dajejo vtis, da je ta užival vsesplošno podporo prebivalstva. V resnici je Allende na volitvah dobil vsega 36,61 odstotka glasov, s čimer je le za odstotek prehitel svojega glavnega tekmeca, nekdanjega predsednika Jorgeja Alessandrija. Allende še zdaleč ni bil »nov obraz« čilske politike, vanjo je vstopil že kot študent, kot član socialistične stranke je po zmagi Ljudske fronte na volitvah 1938 postal minister za zdravje. Večkrat je bil senator, trikrat je kandidiral za predsednika (v letih 1952, 1958 in 1964), vsakokrat je bil poražen. Leta 1970 je prejel celo manj glasov kot šest let pred tem (ko je zanj glasovalo 38,6 odstotka volivcev), a je nazadnje vseeno postal predsednik. Parlament ga je potrdil zaradi pravila, da je zmagovalec lahko tudi predsedniški kandidat, ki prejme le relativno večino glasov. In če je 1964 Allende gladko izgubil proti Eduardu Freiju (ta je dobil 55,6 odstotka glasov), je tokrat desnica naredila napako in v volilno tekmo poslala dva kandidata, ki sta drug drugemu odvzela glasove ter s tem omogočila zmago Allendeju.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
