Piše: Gašper Blažič
Ob katastrofalnih poplavah je stekla ena največjih solidarnostnih akcij v zgodovini slovenskega naroda. V to dogajanje je močno vpeta Slovenska Karitas, pa tudi posamezne škofijske organizacije Karitas. S predsednikom ene od njih Rokom Metličarjem smo se pogovarjali prav v teh dneh.
Roka Metličarja smo ujeli tik pred birmo v župniji Laško (pravzaprav nadžupniji, kot na Štajerskem imenujejo nekatere pražupnije). Dela mu ne zmanjka, saj je tamkajšnji župnik, dekan dekanije Laško-Videm in še generalni vikar celjske škofije.
DEMOKRACIJA: Ste predsednik Škofijske Karitas Celje. V čem se razlikujejo Slovenska Karitas in škofijske organizacije Karitas po načinu dela?
Metličar: Skušamo se držati načela subsidiarnosti. Slovenska Karitas je krovna organizacija, ki ima specifične naloge in nam lajša delo na terenu. Škofijske Karitas so sicer samostojne organizacije, teh je zdaj šest, toliko, kot je škofij. Potem so še župnijske organizacije Karitas, ki delajo z ljudmi na terenu in s prostovoljci, se soočajo z aktualnimi problemi in v občestvo prinašajo to načelo.
DEMOKRACIJA: Poplave in neurja so prizadeli precejšen del celjske škofije. Kje ta čas najbolj potrebujejo pomoč?
Metličar: Morda se neprijetno sliši, če nekdo reče, da so nekateri kraji vajeni poplav. A te poplave so zelo presenetile tudi Zgornjo Savinjsko dolino; predvsem Ljubno, Luče in Mozirje. Ljudje so reševali samo gola življenja, saj so se soočali s hudourniško vodo in nenadnimi vdori vode. Reka Savinja se je v tem času razlivala proti nam, nekaj informacij smo že imeli, vendar smo bili presenečeni zaradi izjemno visokega rečnega nivoja. Zadnja takšna poplava je bila v Laškem pred dobrimi tridesetimi leti, v tem času so se mnogi lastniki stanovanj menjali. Nekateri, ki so kupovali ta stanovanja in najemali kredite, so ostali brez stanovanj, kredite pa morajo vseeno plačevati. In teh družin je na žalost kar nekaj.
DEMOKRACIJA: Potem je tu še psihološki učinek poplav …
Metličar: Drži. Ko pride neustavljiva gmota vode, ki s seboj prinaša in odnaša veliko različnih stvari, dreves, predmetov … in ko človek opazuje, kako voda narašča, se pojavi občutek tesnobe, ogroženosti, strahu. Ko voda vdira v človekovo intimo, to sproži v njem hude stiske, ki za seboj puščajo notranje rane; t e se ob kasnejših oranžnih alarmih, napovedanem deževju … znova in znova odpirajo ter ljudi vodijo v občutke strahu in tesnobe. Zato je zelo potrebna človeška bližina, da človek lahko v njej ubesedi svojo stisko, da je slišan in da se v njej počuti varno.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
