Piše: Nina Žoher
Od začetka mandata Golobove vlade je slovensko zdravstvo praktično ves čas tik pred kolapsom. O aktualnih razmerah v zdravstvu smo se pogovarjali z nekdanjim direktorjem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) dr. Milanom Krekom, ki ima skoraj štiri desetletja izkušenj v zdravstvu.
Gospod Krek, kako kot eden tistih, ki ste se najbolj intenzivno ukvarjali z zajezitvijo širjenja covida-19, gledate na to, da se bodo vračale globe za določene prekrške iz takratnega obdobja?
Zame kot strokovnjaka je bilo pomembno, da je tedanja Janševa vlada upoštevala strokovna navodila slovenske stroke (NIJZ in drugih) in navodila stroke na ravni EU, jih na koncu usklajevala z drugimi področji in izdala kot ukrepe. Vračanje denarja prekrškarjem ne vpliva na preteklost, čeprav bi sedanji vodeči v državi to želeli. Tak način vračanja denarja je neresen in daje zelo negativna sporočila prebivalcem Slovenije. Ko se bomo soočali z novo epidemijo, ki lahko izbruhne dobesedno že jutri, ljudje pač ne bodo resno jemali ukrepov vlade in prekrški jih ne bodo obremenjevali, saj bodo prepričani, da jih bo naslednja vlada preklicala. Tako sedanja politika dela levjo uslugo sama sebi in spravlja v neprijeten položaj vse prihodnje vlade v Sloveniji.
Skrajšanje čakalnih vrst je bila ena glavnih prioritet vlade. Kljub sprejetju interventnega zakona v času ministra Danijela Bešiča Loredana so se čakalne vrste podaljšale. Zakaj ukrep ni deloval?
Ministru Bešiču Loredanu, se ni dalo dopovedati, da bi bil pristop, ki ga je ubral, smiseln, le če bi ga zastavil kot strokovno raziskovalno nalogo. Tako pa je bil to izrazito politični projekt vlade in ministra, ki je sprva zaradi zmage stranke Gibanje Svoboda letel v oblakih in ga je prva nevihta postavila na trdna tla, ob tem pa je zapravil več kot 100 milijonov evrov za uresničitev svojih sanj. Projekt se je na koncu sfižil in ni dal zaželenega rezultata. Porabili smo veliko denarja, ne da bi dosegli cilj − skrajšanje čakalnih dob. Vse, kar vemo sedaj, je, da se tako pač ne rešuje čakalnih vrst. To je tudi nekaj, a veliko predrago spoznanje.
Kje so razlogi za to, da je naše državno zdravstvo nedostopno in neučinkovito?
Ko sem kot mlad zdravnik vstopil v zdravstvo v letu 1986, nismo poznali čakalnih vrst in zdravniki smo delali, dokler se čakalnice niso spraznile. Spomnim se, da sva bila s pokojno sestro Anico v ambulanti v Šmarjah pri Kopru še ob dveh ponoči, ker smo imeli hudo epidemijo respiratornih bolezni. Ljudje so nam zaupali in mi smo zaupali ljudem. O zdravstvu se je pisalo lepo. Nismo bili priča nasilju in delo v zdravstvu se je spoštovalo. Politike nismo čutili v ambulanti niti v sistemu.
Danes, v slovenskem neoliberalizmu, je Bešič Loredan čez noč menjal svete zavodov in direktorje, četudi so bili dobri, ker je verjetno politika potrebovala delovna mesta za svoje podpornike. Skoraj vsak lahko že vodi zdravstveno ustanovo. Za vodenje zavarovalnice potrebujete poseben zavarovalniški izpit, za vodenje zdravstvenega doma pa ne. Zato vodstveni kader vstopa na odgovorno funkcijo nepripravljen in tudi ne obvladuje poslovanja zavodov. V svetih zavodov sedijo politični ljudje, ki delajo po nareku politike, in kot taki vplivajo tudi na direktorja, ki je lahko v nenehnem strahu, da ga bodo zamenjali. Ko se zamenja politika, se običajno zamenja svet zavoda in direktor. Delo v zdravstvu pa potrebuje empatijo, sodelovanje, medsebojno podporo, dolgoročne cilje in usmeritve, saj delamo z ljudmi, ki morajo predvsem zaupati v zdravnike in sestre. Z načrtnim nenehnim blatenjem zdravništva, ko pridejo visoke plače najbolj do izraza, se sesuva še tisto malo zaupanja in zdravstvo je postalo zapleten birokratski sistem, ki ne zdravnikom in še manj bolnikom ne daje tistega, kar potrebujemo.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
