Piše: Vida Kocjan
Z dr. Matejem Kovačem, ki zase pravi, da je po naravi optimist in v bližnjem gleda sodržavljana, ki si prizadeva za dobro, smo se pogovarjali o stanju v državi, vrednotah, volivcih, ki nenehno nasedajo na nove obraze v politiki, nevladnikih, pa tudi o tem, ali se stranki NSi splača protijanševska retorika in branjenje Golobovih podvigov v GEN-I pred parlamentarno preiskavo.
V enem od intervjujev za Demokracijo ste že pred leti (2016) dejali, da bo prej ali slej kritična masa volivcev hotela radikalnejšo spremembo. Takrat je vlado vodil Miro Cerar, prvi t. i. novi politični obraz. Po tem smo dobili še dva nova politična obraza, Marjana Šarca in nazadnje Roberta Goloba. Očitno je, da del volivcev stavi vedno na nove, nepreverjene obraze, ki jim jih namesti globoka država. Kako gledate na to?
Po naravi sem optimist in v bližnjem gledam sodržavljana, ki si prizadeva za dobro. Privoščim mu, da poskrbi, kolikor more, za svoj interes in blaginjo svoje družine. Iz te skrbi, iz tega interesa naj bi vzniknila potreba po radikalni spremembi v družbi.
Pričakoval sem, da se bo večina zavedela, da moramo, če hočemo povečevati blaginjo in izboljšati kvaliteto svojega življenja, postati čim bolj podobni najuspešnejšim evropskim državam in da moramo zato spremeniti prioritete naših družbenih vrednot. Med za uspeh naroda zelo pomembne vrednote prištevam: medsebojno spoštovanje, delavnost, resnicoljubnost, sodelovanje in pravičnost. Če iz teh vrednot rastejo kvaliteten izobraževalni sistem pa na transparentnosti in osebni odgovornosti temelječi vladavina prava ter demokracija, se državi za blaginjo ni bati.
So pa še druge vrednote, ne nepomembne, a v današnjem času žrtev demagoške politike. Politiki in interesne skupine na oblasti z dramatiziranjem stanja na področju teh »novejših« vrednot prikrivajo svojo nezmožnost, da bi pripomogli k dvigu splošne blaginje. Najstarejša taka pogosto zlorabljena vrednota je enakost, v novejšem času se ji pridružujejo trajnost, raznolikost in vključenost. Ne pravim, da te vrednote niso pomembne, so pa izvrsten poligon za demagoge. Njim podvrženi mediji zbujajo strah in histerijo, demagogi pa leporečijo o rešitvah.
Volivci, ki imajo v glavi red glede vrednot, ne bi nikoli izvolili politikov, ki dvigajo loparčke in z da ali ne odgovarjajo na trapasta vprašanja mlečnozobih nevladnikov, in tudi ne bi izvolili za predsednika vlade človeka, ki obljublja, da bo zvišal davke, ker ljudje s presežki denarja tako ali tako ne vedo kaj početi.
Očitno sem v preteklosti podcenjeval vpliv medijske indoktrinacije kot tudi zagnanost najvplivnejših interesnih skupin, da inštalirajo nov obraz, pa magari v svojo škodo.
Lahko bolj radikalno spremembo volivcev in volivk šele pričakujemo na naslednjih volitvah ne glede na to, ali bodo te predčasne ali redne. So se volivci in volivke po vašem mnenju kaj naučili iz preteklih dogodkov?
Glede večine volivcev sedaj nisem optimist. Da bi uvideli povezavo med slabimi političnimi odločitvami in nižjim življenjskim standardom, mora država tako zabresti, kot je zabredla Argentina pod Kirchnerji. Čeprav smo med vodilnimi državami po stagnaciji v Evropi, srednjeročno hvala bogu ni možnosti za tako drastičen upad gospodarske aktivnosti.
Večja verjetnost je, da se najvplivnejšim interesnim skupinam ne bo več splačalo poganjati te igre z novimi obrazi. Na levici so razvrednotili politiko kot poklic, ki bi pritegoval sposobne in za skupno dobro zavzete osebe. Tudi če bi spet iz rokava potegnili najnovejši novi obraz, se bo ta obdal s še slabšimi in z manj izkušenimi sodelavci kot zadnji tako nastavljeni predsednik vlade.
Celoten intervju si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
