Piše: mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Od pojava prebujenstva (wokeizem) kakovost novinarskega dela strmoglavlja. Iz ZDA pa je posijal žarek upanja, da bodo mediji morda spet postali funkcionalni, saj je lastnik Washington Posta stopil na prste novinarskim političnim aktivistom in preprečil, da bi časopis pred volitvami podprl Kamalo Harris. Razmišljamo tudi o smislu obstoja nacionalne medijske hiše RTV Slovenija.
Sprva časopisi in kasneje tudi drugi mediji so v demokraciji prevzeli nalogo »psov čuvajev« javnega interesa. Šlo je za plemenito nalogo, saj sta dobra in nepristranska informiranost ter razkrivanje nečednih poslov voljenih predstavnikov ljudstva temelj za to, da se lahko v demokraciji volivci na volitvah odločajo pravilno, po svojem najboljšem interesu torej, kar pomeni, da lahko izvolijo v tistem trenutku najboljše mogoče kandidate. Časopis Washington Post je v tem smislu legendaren, saj sta njegova raziskovalna novinarja Bob Woodward in Carl Bernstein leta 1972 razkrila nečednosti oblastnikov v ZDA. Zaradi razkritja afere, ki so jo poimenovali Watergate, je bil na koncu prisiljen odstopiti celo tedanji ameriški predsednik Richard Nixon.
Od nadzora nad oblastjo do političnega aktivizma
Po zelo neumni ideji ameriškega političnega ekonomista in politologa Francisa Fukuyame, ki je razglasil konec zgodovine in zmago Zahoda, ter še posebej po pojavu prebujenstva je na Zahodu kakovost novinarskega dela začela padati. Namesto da bi opravili svojo nalogo tako imenovane četrte veje oblasti z izvajanjem nadzora nad voljenimi oblastniki, so se novinarji začeli osredotočati na to, da bi s svojim delom omogočili »boljši, lepši in pravičnejši svet«. Toda pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ko se nekdo, ki bi moral delati pošteno in nepristransko, začne ukvarjati s tem, kako izboljšati svet in omogočiti, da bi bil svet bolj pravičen, ta nekdo kaj hitro izgubi moralni kompas, saj biti politični aktivist, ki si prizadeva za spremembo sveta, pomeni sprejemanje nehvaležnih kompromisov in tudi početja stvari, ki so lahko moralno hudo sporne. Nekaj desetletij kasneje ugotavljamo, da kakovostnih novinarjev skoraj več ni, ampak so novinarji predvsem politični aktivisti. Zato mediji danes ne opravljajo več službe javnemu interesu, ampak lobirajo za tiste politike in politične stranke, ki obljubljajo, da bodo storili to, za kar se mediji politično zavzemajo. Številni novinarji, ki opravljajo vlogo političnih aktivistov (zavzemajo se denimo za »reševanje« planeta s preprečitvijo globalnega segrevanja, za odpravljanje t. i. bele krivde ali za pravice žensk, pripadnikov LGBT+, nebelih ras in drugih resničnih ali izmišljenih socialnih manjšin) za dosego svojih političnih ciljev medijsko manipulirajo, lažejo, zlonamerno lansirajo polresnice, prikrivajo informacije, poročajo neuravnoteženo, ščuvajo javnost, izvajajo medijski linč ipd.
Celoten članek si lahko preberete v tedniku Demokracija!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
