Piše: Petra Janša
Pogovarjali smo se z dr. Željkom Osetom, direktorjem Muzeja slovenske osamosvojitev, o nedavni potezi Golobove vlade, da omenjeni muzej ukine, o muzejski zbirki in pomenu osamosvojitve za naš narod, o knjigi Udbovski učbenik, osnovni tečaj ter nedavnem pokopu nekdanjega šefa zločinske Udbe Janeza Zemljariča z vojaškimi častmi.
DEMOKRACIJA: Gospod Oset, Muzeja slovenske osamosvojitve torej ni več?
Oset: Ustanovitelj se je odločil, da javni zavod Muzej slovenske osamosvojitve združi z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v nov državni muzej. Ministrstvo je medtem imenovalo tudi že v. d. direktorja novega javnega zavoda. Vendar je vredno opozoriti, da je Muzej slovenske osamosvojitve s strani ministrstva dobil redni poziv za oddajo usklajenega programa dela za leto 2023 in tudi poziv za oddajo letnega poročila za leto 2022. V uradniškem delu muzeja torej vse poteka tako, kot da bi se nič ne zgodilo. Vse torej poteka v skladu z zakonom o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki določa financiranje javnih zavodov. V medijih pa se ustvarja slika – kot da je muzej že ukinjen in nismo več dejavni. Celo več, da nikoli nismo zares bili. Vzpostavitev muzeja je proces. Dokler smo pooblaščeni za izvajanje javne službe, bomo to izvajali profesionalno ter v skladu s poklicno in strokovno etiko.
DEMOKRACIJA: Kakšna je zdaj vaša funkcija?
Oset: Do vpisa novega javnega zavoda v sodni register sem zakoniti zastopnik Muzeja slovenske osamosvojitve. Pomeni, da sem še vedno direktor muzeja in odgovoren za njegove zaposlene, kot tudi, da se redno delo muzeja izvaja naprej. Sam svoje obveznosti izpolnjujem profesionalno. Odgovarjam tudi na številna novinarska vprašanja.
DEMOKRACIJA: Kako odgovarjate novinarju Dela, ki Muzej slovenske osamosvojitve razglaša kar za ideološki zločin?
Oset: Nastanek države Republike Slovenije je zgodovinski dosežek. Je prelomnica slovenskega naroda – nastanek je namreč utemeljen na plebiscitni odločitvi »slovenskega ljudstva in državljanov Republike Slovenije«.
V muzej so v zadnjem času zašli številni novinarji, kar bi v normalnih razmerah bilo pozitivno, a za nekatere od njih je žal glede na grimase, uporabljene proizodične prvine in postavljena vprašanja mogoče upravičeno domnevati, da so besedilo prispevka pripravili vnaprej in se le oglasili v muzeju za fototermin. Zanimajo jih predvsem tisti vidiki, s katerimi bi lahko ironizirali ali vsaj apostrofirali muzej. Določene informacije in tematike, ki so predstavljene v javnosti v nasprotju z dejstvi, jih sploh ne zanimajo, podanih informacij pa tudi ne upoštevajo. Ampak zberejo pa pogum in obiščejo muzej. V vašem vprašanju navedeno stališče je odsev stanja duha. Morda pa je kdo pomislil na tisto znano frazo, ki bi v parafrazi zvenela: Нет Музейа – Нет проблема (Net Muzeya – Net problema, ni muzeja ni problema). No, javna razprava potrjuje hipotezo, da ne gre za muzej, ampak za odnos do zgodovine.
Meni so bliže pogledi, ki spodbujajo človeški potencial in kreativnost, ustvarjalnost in krepijo skupnost.
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
