Ob 30-letnici padca berlinskega zidu in padcev številnih komunističnih režimov v vzhodni Evropi, kar je posledično sprožilo tudi razpad Sovjetske zveze, bo zlasti v povezavi s 30-letnico padca režima romunskega partijskega in državnega poglavarja Nicolaja Ceauşescuja organiziran dogodek v Temišvarju, romunskem mestu blizu meje s Srbijo oz. nekdanjo Jugoslavijo, kjer so se zgodili tudi številni dogodki, povezani s padcem romunskega režima. V tem mestu sicer živi močna madžarska manjšina.
Nekoliko poglejmo zgodovinski okvir tedanjega dogajanja. Kot je znano, se je v osemdesetih letih začelo vrenje v številnih državah vzhodnega bloka. Na Poljskem je nastalo delavsko gibanje Solidarnost, na Češkoslovaškem se je zgodila Listina 77, prebujala se je opozicija na Madžarskem. Že nekaj mesecev pred padcem berinskega zidu sta železno zaveso simbolično prerezala avstrijski zunanji minister Alois Mock in njegov madžarski kolega Gyula Horn.
Po prihodu iz Teherana se je “zgodil narod”
Najbolj krvavo se je za komunistični režim končala zgodba v Romuniji. Prav na božič leta 1989 je svet obkrožil posnetek romunskega diktatorja Nicolaeja Ceauşescuja in njegove žene Elene, kako se v vojaški stavbi v mestu Târgoviște upirata ljudem s puškami, nazadnje pa ju odpeljejo pred strelski vod. Toda njuna usoda je bila dejansko zapečatena že bistveno prej. Ko je oblast sprejela odločitev o izgonu madžarskega protestantskega pastorja Lázsla Tökésa iz Temišvarja, so tam sledile demonstracije 18. decembra 1989. Nicolae Ceauşescu si niti zamisliti ni mogel, da so mu bile takrat ure že štete, bil pa je ravno na državniškem obisku v Iranu, ki je bil takrat že deset let pod oblastjo konservativnih islamskih revolucionarjev z ajatolo Homeinijem na čelu. Razvil se je splošni odpor proti režimu. Proti njemu dva dni kasneje niso več protestirali samo temišvarski Madžari, pač pa Romuni po vsej državi. Zahtevali so diktatorjev odstop.
Ne glede na informacijski blokado pa so v Bukarešti oblastniki zavohali nevarnost, zato se je Ceauşescu odločil takoj po prihodu iz Teherana nagovoriti ljudstvo. In to s znamenitega balkona sedeža centralnega komiteja KP Romunije. Vendar ni šlo po načrtih. Shod, ki naj bi sprva pripeljal na ulice in trge privržence režima, se je sprevrgel v protirežimske demonstracije. Diktator ni mogel verjeti, kaj se dogaja. Naslednji dan je poskusil še enkrat. Postalo je jasno, da mu je ostala zveza edino še tajna služba Securitate, medtem ko so mu ostali državni organi odpovedali poslušnost. Razkorak med razkošjem, ki sta ga uživala oblastna zakonca, ter revščino velike večine Romunov, ki jih je močno tepel bič represije, je bil prevelik. Zato je Ceauşescu dal hitro poklicati osebnega pilota helikopterja, ki ju je prišel iskat na streho stavbe CK KP. Z ženo so ju morali varnostniki dobesedno prinesti, saj ju od groze niso več nosile noge. Vendar ju tudi helikopter ni pripeljal daleč – sto kilometrov od Bukarešte, blizu zloglasnega zapora za oporečnike, jo je strpal ven. Tam sta ustavila voznika stare rdeče dacie. Toda krajevni zdravnik, ki je vozil avtomobil, kmalu ni več nadaljeval vožnje – češ, odpovedal je motor. Morala sta zapustiti vozilo in čakati naslednjega – ki pa ju je odpeljal naravnost v vojašnico v Târgoviște. Tam so ju aretirali in zadržali do sojenja, ki pa je potekalo zelo hitro. Morda tudi zato, ker so se hoteli njuni nekdanji sodelavci zavarovati pred morebitnimi njunimi obtožbami. Sledilo je le še zadnje dejanje – strelski vod. Kot zadoščenje za trpljenje Romunov, ki so umirali v demonstracijah, pa tudi od lakote.
Dobri odnosi s Titom in Dolancem
Čeprav so tri desetletja po padcu režima razmere v Romuniji še vedno daleč od idealnih, pa je jasno, da si takega režima, kot je bil Ceauşescujev, ne želijo privoščiti več. Navsezadnje pa je imel Ceauşescu, ki je med voditelj vzhodnoevropskih komunističnih držav ubral nekoliko svojo pot, ki se ni tako naslanjala na Sovjetsko zvezo, stalne odnose z jugoslovanskim kolegom Josipom Brozom-Titom, saj sta imela vsako leto uradno srečanje. Tradicija se je nadaljevala tudi po Titovi smrti, ko je bil za sprejem romunskega predsednika ali za obisk pri njem določen predsednik predsedstva – tej navadi se je uprl šele Janez Drnovšek, ki bi se moral z romunskim trinogom sestati jeseni 1989, vendar je to zavrnil (očitno tudi na podlagi priporočil jugoslovanske SDV). Sicer pa je znano, da je imel Ceauşescu tudi dobre odnose s Stanetom Dolancem.
Stane Dolanc v pogovoru z romunskim tiranom. (foto: Wikipedia)
Tri desetletja po padcu režima lahko ugotavljamo, da so naplavine komunističnih režimov marsikje ostale nedotaknjene – posebej tam, kjer so se partijske strukture same odločile za spremembe in za pragmatično pot. Tipičen primer tega je Slovenija, kjer je partijski šef Milan Kučan v začetku leta 1988 gostil tedanjega sovjetskega voditelja Mihaila Gorbačova in sicer v Ljubljani (seveda je bila jeza Beograda velika) in verjetno je bilo to srečanje odločilno za sprejem doktrine o »socializmu s človeškim obrazom«. Slovenska partijska nomenklatura je očitno predvidela tako konec tradicionalnih avtoritarnih režimov kot tudi možen razpad Jugoslavije, zato je poskrbel za prehod, v katerem je genski zapis države ostal nedotaknjen. In verjetno je to tisto, kar danes močno tepe Slovenijo. Vprašanje pa, kdaj bodo dozorele razmere za civilni upor po zgledu Romunije 1989, saj se zdi, da večina državljanov ni pripravljena sprejeti tveganja za temeljite spremembe.
Posvet in prireditev z mednarodno udeležbo
Kot smo že uvodoma pojasnili, bo ta konec tedna v Temišvaru mednarodni forum ob obeležitvi 30-letnice romunskega preobrata ter svečana prireditev s komemoracijo v spomin na žrtve režima. Gostitelj bo že omenjeni László Tőkés, udeležil se ga bo tudi madžarski premier Viktor Orbán. V okviru dogodka bo organizirana serija javnih tribun, na večerni osrednji tribuni v soboto, 14. decembra, pa bodo navzoči še lord David Alton, nekdanji romunski predsednik Emil Constantinescu, predsednik platforme evropskega spomina în zavesti Lukasz Kaminski, predsednik madžarskega parlamentarnega odbora za zunanje zadeve Zsolt Németh ter nekdanji slovenski premier Janez Janša.
