Prvi maj so v zahodnem svetu pogani že tisočletja praznovali kot starodavni praznik pomladi. Tradicionalno so na ta dan evropska ljudstva plesala, pela, rajala in pila ter se tako zahvaljevala poganskim bogovom narave, da so jih ti zopet obdarili z dehtečim cvetjem in obilnimi plodovi na njivah.
Praznik je dobil komunistični prizvok komaj, ko so socialisti in komunisti druge internacionale prvi maj razglasili za svetovni dan delavcev. V tistem času so naivni francoski, nemški in angleški socialisti sanjali o uničenju sistema manufakturnega kapitalizma in si niti v najhujših sanjah niso bili sposobni predstavljati, da bodo njihovi sovjetski soborci – ki so kasneje ustanovili tretjo Socialistično internacionalo − v naslednjih desetletjih v imenu pravičnega proletarskega boja izstradali, poklali, zažgali, postrelili in pobesili več kot 100 milijonov ljudi, v revščino pa prek svojih surogatov pahnili vsaj tretjino človeštva. Prvi maj je bil tedaj še dokaj nedolžen simbol antropoloških teoretikov in filozofsko navdahnjenih proto-ekonomistov…
Socialistična retorika in realnost v praksi
Osnovna premisa internacionalnih socialistov je bila, da se zacementirajo kot prvi borci v jarku vojne za delavske pravice. In treba je priznati, da je delovala. Danes vas bodo tako komunistični samodržci v Aziji, na Karibih, v Latinski Ameriki kot tudi evropski iz starih sovjetskih infrastruktur zrasli socialisti in ameriški demokratični socialisti prepričevali, da leta 2019 delate od sedmih do treh zaradi njih ali pa zaradi zgodovinskih gibanj, s katerimi se oni identificirajo. Da imate zaradi njih tudi plače, ki vam omogočajo preživetje in nakup novega pametnega telefona. Pa zakonsko zagotovljeno pravico do dopusta. Pa je res tako?
Poglejmo. Plače v vseh deželah, kjer so eksperimentirali s komunizmom ali tršimi oblikami socializma, so sistemsko zaostajale za kapitalističnim zahodnim svetom. Grafi, ki prikazujejo zmanjšanje globalne revščine za 80 odstotkov od leta 1970 do 2010, so posledica spoznanja azijskih komunistov, da je edina pot v svetlejšo prihodnost sprejetje osnovnih premis prostega trga.
V prvih zametkih sodobnega tržnega kapitalizma sredi industrijske revolucije ob koncu 18. stoletja je bila produktivnost daleč od današnje, dodana vrednost na izdelke in storitve pa nizka. Tovarniški delavci so delali od sončnega vzhoda do zahoda v katastrofalnih razmerah. Delovni dan je trajal tudi po 18 ur. Pobud za izboljšanje delovnih razmer ni manjkalo. V Philadelphiji so delavci stavkali v podporo 10-urnemu delovniku že leta 1790. Do leta 1830 je 8-urni delovnik že podpirala večina prebivalstva, industrialci pa še niso bili pripravljeni na takšen skok, saj bi zanje pomenil takojšen bankrot. V Veliki Britaniji se je brez uspeha za 8-urni delovnik zavzemal Tom Mann iz Socialne demokratične federacije in za ta boj mu je uspelo angažirati še angleške sindikate. A uspeha ni bilo. Tudi internacionalni socialisti niso dosegli nič kljub velikim besedam in obljubam na drugem kongresu Socialistične internacionale. V času manufakturnega kapitalizma tak ukrep pač ni bil vzdržen ne za podjetja in ne za družbo, ki se je še iskala v vrtincu hitro spreminjajočega se industrijskega sveta. Ne sindikati, ne socialisti prve, niti druge internacionale niso pripomogli k izboljšanju delovnih razmer. Ostalo je pri besedah, saj je tudi takrat kot danes veljalo, da je socializem to, kar se govori, kapitalizem pa to, kar se dejansko počne. Ne zato, ker so ljudje požrešni in zlobni, ampak zato, ker je pač takšna ekonomska resničnost.
Tehnika pripomogla k izboljšanju položaja delavstva
Vse se je spremenilo, ko je največji kapitalist med vsemi kapitalisti Henry Ford leta 1914 uvedel 8-urni delovnik v svoji tovarni avtomobilov. Leta 1908 je predstavil model T, ki je postal gromozanski svetovni uspeh.
Leta 1912 so jih naredili že 170.000, leta 1913 pa so predstavili inovacijo, ki je naredila več za delavce kot katerikoli izum ali politična misel v zgodovini človeštva. Tedaj so v Fordovih tovarnah postavili prve tekoče trakove. Zgodila se je resnična revolucija. Ne socialistična, ampak tehnična.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
