Globoka država oz. neokomunistična mafija je dokončno snela masko. Po tistem, ko se ji je na volitvah ponesrečil plan A (zmaga katere od njenih strank, denimo Lista Marjana Šarca), sedaj uveljavlja plan B – osamitev SDS in njeno izločitev kljub zmagi na volitvah.
Kaj se je v resnici zgodilo na volitvah? T. i. globoka država, v kateri imajo zelo močne pozicije Milan Kučan, Janez Zemljarič, Gregor Golobič, Borut Jamnik in še kdo, je v javnost očitno prezgodaj lansirala afero s posojilom, ki naj bi dokazovala nezakonito poslovanje SDS. V dobrih treh mesecih je bil namreč neposreden učinek afere že dokaj nevtraliziran, čeprav je na do sedaj najmočnejši opozicijski stranki pustila nekaj novih brazgotin. Zato nomenklatura ni mogla preprečiti prvega mesta SDS brez velikega tveganja s prevarami na voliščih in s štetjem glasov, a očitno je presodila, da se »splača« dopustiti zmago SDS pod pogojem, da pride v državni zbor dovolj strank, ki bi lahko same sestavile koalicijo in osamile SDS.
NSi bližje SDS kot »skrajni sredini«
Spomnimo: že pred volitvami 3. junija letos 2018 so se mnoge stranke iz vrst neokomunistične nomenklature zaklinjale, da nikakor ne bodo šle v koalicijo s SDS. Pri tem je prednjačila Lista Marjana Šarca, ki je veljala za favorita mafije pri naskoku na oblastni položaj, potem ko je podpora najprej padla Židanovi SD (slednja se je sicer okrepila glede na prejšnje volitve). SMC je pri tem, da ne želi sodelovati z Janševo SDS, vztrajala že od volitev leta 2014, čeprav je zadnje čase prišlo do sprememb, predvsem po tistem, ko so iz stranke izključili njenega dosedanjega funkcionarja in voditelja njene levičarske frakcije Milana Brgleza, v prejšnjem mandatu predsednika državnega zbora.
Seveda se postavlja vprašanje, kaj se znotraj SMC v resnici dogaja – so vodstveni organi stranke res izbrisali Brgleza samo zaradi njegovega nasprotovanja povezovanju SMC s SDS ali pa je stranka preventivno ukrepala, še preden bi lahko v njeni poslanski skupini, ki šteje deset članov, prišlo do razkola in bi lahko Brglez še katerega od poslancev potegnil na svojo stran, morda celo v katero od drugih parlamentarnih strank. Brglez se je pred časom sam ponujal za predsednika državnega zbora, vendar mu stranka ni izkazala podpore, pač pa ga je »po desni« prehitel predsednik NSi Matej Tonin, ki je za funkcijo predsednika DZ dobil široko parlamentarno podporo – podprla ga je tudi SDS ne glede na tveganje, da se NSi pridruži »anti-SDS koaliciji«, kar bi se skoraj zagotovo zgodilo, če bi stranko vodila Ljudmila Novak.
Zato se že širijo ugibanja, kaj sta se v resnici dogovorila Janša in Tonin – po nekaterih podatkih Janša ni navdušen, da bi v vlado kot ministrica prišla Novakova ali pa razvpiti Janez Pogorelec, ki naj bi bil eden glavnih pogajalcev stranke za vstop v koalicijo. Kot trdijo naši viri, bi bil lahko prav Pogorelec tisti jeziček na tehtnici, ki bi stranko lahko pripeljal v »sredinsko« koalicijo. Vendar pa je morebiten vstop NSi v takšno koalicijo očitno pogojen z ne-vstopom Levice. A kot zdaj kaže, je NSi dala prednost povezovanju s SDS; Janša in Tonin naj bi bila v zadnjem času v stalnem medsebojnem stiku.
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Gašper Blažič