Sužnjo Jožefino Bakhita so petkrat preprodali gospodarjem, ki so bili eden okrutnejši od drugega, preden je bila osvobojena. Za blaženo jo je razglasil Janez Pavel II. 17. maja 1992, za svetnico pa je bila razglašena leta 2000 in je zavetnica Sudana. To je njena zgodba.
Smo sicer sredi poletja, a ker se prav v tem času proti Evropi pomika največ migrantov iz tretjega sveta, tudi iz Afrike, si poglejmo zgodbo svete Jožefine Bakhite, zavetnice Sudana, nekdanje sužnje in kasneje spreobrnjenke v katoliško vero ter redovnice iz reda kanosijank, ki goduje 8. februarja. Njena pretresljiva življenjska zgodba je bila zapisana že za časa njenega življenja in je izšla v Italiji, kjer je nazadnje živela kot redovnica. Čudovita zgodba je bila napisana z vidika njenih rešiteljev iz suženjstva. V slovenščini pa je izšla v obliki romana Bakhita izpod peresa francoske pisateljice Veronique Olmi. Ta je roman, napisan v prvi osebi, »z očmi in dušo« Bakhite same. Opisuje dogodke tako, kot jih je Bakhita sama doživljala. In ta zgodba, po kateri bodo napisane vrstice v nadaljevanju, ni bila čudovita. Bakhita, ki je kasneje pri krstu dobila ime Jožefina Marjeta, se je rodila približno leta 1868 ali 1869 v Darfurju v Sudanu v vasici, katere imena se niti ni več spomnila. Ko so jo ugrabili trgovci s sužnji, je imela sedem ali morda devet let. Pozabila je ali pa tega niti ni nikoli zares vedela. Tudi ime Bakhita, ki pomeni »srečnica«, ni njeno pravo ime, pač pa ime, ki so ji ga nadeli skupaj z okovi. Pravo ime je od strahu in stresa pozabila. »Nikoli pa ni pozabila, kdo je bila kot otrok, ko je še nosila ime, ki ji ga je dal njen oče. V poklon svojemu otroštvu je še vedno ohranjala v sebi dekletce, kakršno je nekoč bila. Ta deklica, ki bi bila morala umreti v suženjstvu, je preživela, ta deklica je bila in ostala tisto, česar ji nikoli nihče ni mogel vzeti.«
Ljubezniva in pridna
Rodila se je bratu vaškega poglavarja plemena Dažujcev v Darfurju in je imela sestro dvojčico. Svoje družine se ni spominjala po imenih, pač pa po občutkih, ki so jo prevevali, ko je bila z njimi, spominjala se je vonjev, obrisov in piša vetra. Njena mama je bila lepa in ona je bila lepa za mamo. »Takrat je verjela, da je dragulj, ki pripada le svoji mami, in sama pri sebi je prisegla, da ji bo nekoč podobna, podobna po ognjenem zublju, ki so ga dohajali otroci.« Mama ji je pravila, da je »moja deklica ljubezniva in pridna«, zato je vedno poskušala biti »ljubezniva in pridna«, tudi če jo je kdaj zagrabila jeza ali kak drug negativen občutek. Prav te materine besede so Bakhito v njeni dolgi in težki suženjski življenjski poti ohranile pri zdravi pameti in jo naredile res dobro osebo kljub vsem grozotam, ki jih je doživela. Ugrabitev se je zgodila nenadno, ugrabitelj ji je nastavil nož pod grlo in njena vas je izginila v daljavi še hitreje, »kot bi jo požiral ogenj«. Karavana sužnjev je bila karavana smrti. Bilo je konec 19. stoletja. Kdor je vzdržal, je vzdržal, in kdor ni, so ga odvrgli, da je razpadal ob poti. Videla je smrti od izčrpanosti, smrti od pretepanja in vseh mogočih krutosti. Med potjo po suženjski poti so jo navezali na deklico Bino, prav tako sužnjo, ki so jo prav tako ugrabili. Govorili sta različna jezika, a sta se vseeno razumeli in si pomagali. Enkrat sta celo skupaj pobegnili, a se je poskus pobega klavrno končal.
(Več v reviji Demokracija.)
