13.4 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

V reviji Demokracija: Komunistični teror v letu 1945 in še danes prisotne posledice

Piše: Anamarija Novak

V teh mesecih leta 1945 se je začel komunistični teror, kakršnega Slovenci v svoji zgodovini nismo doživeli. V 5. poročilu Komisije Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč Jože Dežman zapiše, da je v obravnavi več kot 700 lokacij prikritih grobišč in morišč.

»Še vedno pa nismo na točki, da bi bila pravica do groba in spomina za vse žrtve nesporna. Središče odpora proti takemu razumevanju urejanja vojnih grobov je mestna občina Ljubljana z županom Zoranom Jankovićem, ki ponavlja nenavadno, netočno in neresnično izjavo, da v Ljubljani ne bo ‘domobranskih’ oz. ‘izdajalskih spomenikov’. Pa jih ima celo vrsto. Prav tako je razprave vredno njegovo stališče, da Romi, ki so jih umorili partizani, ne smejo biti pokopani na Žalah. Dialog o ureditvi domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu pa ni bil niti začet …« Tako Jože Dežman v omenjenem poročilu z naslovom Pravica do groba, v katerem še zapiše, da je »uresničevanje programa komisije zastalo«. »Izkopani so bili posmrtni ostanki 259 žrtev iz brezna 3 v Kočevskem rogu, 276 iz dvajsetih metrov protitankovskega jarka v Mostecu pri Brežicah, 50 iz Koščevega brezna nad Gornjim Igom in še nekaj drugih.« Dežman še dodaja, da so ta čas pred nadaljevanjem ekshumacije posmrtnih ostankov iz brezna pod Macesnovo gorico. »S tem komisija zaključuje svoj mandat.«

Začetki komunistične morije

Krvava komunistična morija se seveda ni začela leta 1945. 16. septembra 1941 je Komunistična partija Slovenije (KPS) odločila, da po njej ustanovljeni Slovenski narodnoosvobodilni odbor (OF) »v boju proti okupatorju edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. Drugi odlok še natančneje izraža to izključenost: vsak partizan sme ubiti na licu mesta, kogarkoli bi zalotil z orožjem v roki in ne bi pripadal OF. KPS in OF sta si torej nasilno in popolnoma nezakonito prilastili izključenost do upora proti okupatorju in do prevzema oblasti, kar sta potem dosledno in z nasiljem začeli izvajati.

Zloglasna VOS, kasneje OZNA

Prav tako so že leta 1941 ustanovili Varnostno-obveščevalno službo (VOS). To je bila skrivna partijska oborožena formacija, ustanovljena avgusta 1941 in je delovala v okviru OF. Njena naloga je bila »izslediti in uničiti« dejanske in domnevne nasprotnike komunistične partije in partizanskega gibanja. V kratkem času od 1941−1942 so pripadniki VOS likvidirali najmanj 941 ljudi na Slovenskem (Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila ter strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej). Njihove žrtve so bili vidnejši predstavniki predvojne oblasti, veliki kmetje, duhovniki, intelektualci, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični revoluciji. Vsi ti ljudje so bili Slovenci. Februarja 1944 je bila VOS ukinjena, maja pa je bil ustanovljen »oddelek za zaščito naroda« oziroma OZNA. Vojaške formacije VOS so bile prerazporejene v enote Vojske državne varnosti (VDV), posebne enote za boj proti domačim izdajalcem. Kasneje se preimenujejo v KNOJ oziroma Korpus narodne obrambe Jugoslavije.

Po vojni morila OZNA

OZNA je maja, junija in julija 1945, neposredno po vojni torej, organizirala in izvedla najobsežnejše zunajsodne pomore v zgodovini jugoslovanskih narodov. To je bil organizirani genocid nad ujetimi Slovenci, Hrvati, Srbi in pripadniki drugih narodov nekdanje skupne države ter manjšinami, ki so živele na takratnem ozemlju te države. Revolucionarni teror z doktrino »razrednega boja«, ki predstavlja temelj komunistične ideologije. Brez sojenja so množično pobijali civiliste in vojake, ženske in otroke. Največ žrtev je utrpel hrvaški narod. Samo na območju Slovenije je evidentiranih 700 grobišč povojnih pobojev s približno 100 tisoč žrtvami, na Hrvaškem več kot 900 grobišč s približno 90 tisoč pobitimi ljudmi. V Sloveniji so najbolj znana grobišča v Kočevskem rogu, na Teharjah pri Celju, v rudniku Huda jama pri Laškem. V Srbiji so do zdaj odkritili 552 grobišč, s približno 130 tisoč žrtvami, so pa raziskave o tem še v teku (Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS, dr. Vida Deželak Barič: Pregled mrliških matičnih knjig za ugotovitev števila in strukture žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej).

Celoten članek preberite v reviji Demokracija!

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine