Piše: Gašper Blažič
V tedniku Demokracija smo v preteklih tednih objavljali številne članke o razsulu, ki ga za seboj pušča Golobova vlada, pa tudi o znova aktiviranem strokovnem svetu SDS. Postalo je jasno, da je edina rešitev za nastali položaj le še razpust državnega zbora in razpis novih predčasnih volitev, čeprav je po drugi strani jasno, da je politične volje za to zelo malo ob sedanjem razmerju sil – razen če bo največja vladna stranka spoznala, da je vsak nov teden vztrajanja na oblasti samo še korak dlje v agoniji in povečevanje možnosti, da Gibanje Svoboda doživi popoln kolaps. Prav s tem namenom pa so botri premierju Robertu Golobu dokončno obrnili hrbet.
Slovenija ima v svojem razmeroma kratkem obdobju sodobnega parlamentarizma že nekaj izkušenj s predčasnimi volitvami. Za prve predčasne volitve bi lahko denimo imeli že volitve jeseni leta 1992 (dve leti in pol po prvih večstrankarskih volitvah), ki so bile tudi prve volitve državnega zbora, predsednika republike in državnega sveta v skladu z novo ustavo, sprejeto 23. decembra 1991. Do predčasnih
volitev bi skoraj prišlo leta 2000 zaradi spodletelega glasovanja o zaupnici Drnovškovi vladi (po odhodu SLS iz koalicije), kar se zaradi izvolitve Bajukove vlade ni zgodilo, so se pa zato zgodile leta 2011, ko je Pahorjeva vlada predčasno končala mandat zaradi izstopa Zaresa iz koalicije. Sledili so trije zaporedni premierski odstopi: maja 2014 je odstopila Alenka Bratušek, marca 2018 pa Miro Cerar, oba pa sta sprožila predčasne volitve. Šele po tretjem premierskem odstopu, in sicer Marjana Šarca januarja 2020, se je zgodilo, da je bila izvoljena nova vlada do rednih volitev, ki so bile lani aprila. Leto dni in pol kasneje se je izkazalo, da je vlada pod vodstvom »mesije« Roberta Goloba, ki se je ukvarjala predvsem z izničenjem vseh dobrih dosežkov prejšnje (tj. Janševe) vlade, zavozila vse, kar se je zavoziti dalo.
Je Golob zato izginil iz javnosti?
V začetku minulega tedna je v javnost prišla dokaj presenetljiva novica – vsaj na prvi pogled –, da ima premier Robert Golob napovedano operacijo kile in da ga bo v času bolniške odsotnosti nadomeščal podpredsednik vlade Luka Mesec. Nenavadno z več vidikov, kajti praviloma je v vladi toliko podpredsednikov, kolikor je koalicijskih strank. Vendar Gibanje Svoboda dejansko nima človeka, ki bi nadomeščal predsednika vlade – podpredsednik vlade je bil namreč nekdanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, ki pa je odstopil, medtem ko GS novega podpredsednika vlade ni izbrala. Nenavadno je tudi to, da je že pred časom Luka Mesec v Levici »sestopil z oblasti«, saj je nova koordinatorka Levice sedanja ministrica za kulturo Asta Vrečko, kljub temu pa je Mesec obdržal funkcijo podpredsednika vlade. In navsezadnje, med koalicijskimi partnericami je Levica šibkejša od SD, ki jo vodi druga podpredsednica vlade, zunanja ministrica Tanja Fajon. Postavlja se torej vprašanje, zakaj Golob ni poveril nadomeščanja pri vodenju vladi Fajonovi. Je bilo morda krivo to, da Fajonova razmišlja včasih tudi (pre)glasno, denimo, da vlada lahko nadaljuje delo z Golobom ali brez njega? Kakorkoli že, Luka Mesec je prevzel vodenje vlade
praktično v trenutku, ko slednja uvaja bizarno politiko »štempljanja« na delovnih mestih prav po zamislih socialistične logike Levice. Zaradi tega se držijo za glavo celo podjetniki, ki so še lani pragmatično podpirali zmago Goloba, češ da je Janša tako ali tako »gotof«. No, vmes so se zgodile pomembne spremembe in sedaj je Golob tisti, ki se je verjetno taktično umaknil iz javnosti (kar je sicer že nekajkrat naredil) in razmišlja o najbolj častnem izhodu, potem ko je celo njegova kakor intimna partnerka Tina Gaber priznala, da globoka država v resnici obstaja.
Evropske volitve ga ne bodo rešile
In kakšen bo Golobov eksodus?
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
