Piše: Andrej Sekulović
Lanska naravna katastrofa je še vedno brez epiloga. Prizadete v poplavah država pušča na cedilu. Zaman zahtevajo informacije. Je šlo pri vseh obljubah po poplavah za prazne besede? Obiskali smo prizadete kraje in govorili s tamkajšnjimi prebivalci.
Lansko poletje so Slovenijo prizadele katastrofalne poplave in ujme, ki so mnoge Slovence in Slovenke pustile brez strehe nad glavo. Dolgoletni trud številnih ljudi so voda in plazovi uničili le v nekaj urah. Takoj po tej grozljivi naravni katastrofi, ki je pokazala neusmiljenost narave, so Slovenci pokazali, da še vedno premorejo veliko mero solidarnosti, saj so se prostovoljci in prostovoljke nemudoma odpravili na teren in pomagali prizadetim ljudem. Kot se spomnimo, je v tem času tudi levoliberalna vlada Roberta Goloba obljubljala marsikaj in izrekala podporo prizadetim v poplavah in neurjih. No, kljub temu so v tednih in mesecih po katastrofi postajale kritike prizadetih glede neučinkovitosti vlade, ki sicer velikodušno podpira različne nevladne organizacije in z odprtimi rokami sprejema migrante, vse glasnejše. Mnogi še danes opozarjajo, da država ni opravila svoje dolžnosti do državljanov, ko govorimo o pomoči žrtvam te katastrofe. Kakšne so razmere na terenu osem mesecev po katastrofi v nekaterih krajih Savinjske doline, ki so bili najbolj prizadeti, smo se odločili preveriti.
Grozljiva izkušnja
V ta namen smo obiskali občino Ljubno, kjer je bil udarec naravne katastrofe grozljiv. Obiskali smo naselje Ter v omenjeni občini, kjer je kljub lepemu in prijetno toplemu spomladanskemu vremenu stanje še vedno katastrofalno. Ob reki Savinji je opaziti ruševine, nametano kamenje in drevje ter težke stroje, s katerimi odpravljajo škodo. V naselju smo se srečali z gospo Angelo Kutnar in zaupala nam je svojo tragično zgodbo. V lanskih poplavah je izgubila svojo hišo, pred ruševinami katere smo se z njo pogovarjali. Uničena sta bila tudi njen avtomobil in drvarnica, kjer je hranila številne vredne stvari. »Vse je šlo. Začelo se je ob treh zjutraj,« se Kutnarjeva spominja usodnega dneva. Kot nam je dejala, se je pred njenimi očmi sesula stena njene hiše, do šestih zjutraj pa je bilo uničenje že praktično vseobsegajoče. »Reševali so nas s helikopterjem, saj druge možnosti ni bilo. Odpeljali so nas v center Rdečega križa.« Zatem so gospo prišli iskat njena hči in družina. Pri hčeri je potem tudi ostala, medtem ko so, kot pravi, tudi druge žrtve našle zatočišče pri sorodnikih. »Štirinajst dni sem živela pri hčeri, potem pa sem najela prebivališče,« nadaljuje svojo zgodbo. Več kot pol leta po izgubi doma je še vedno v najetem stanovanju, ki ga je dobila s pomočjo znanke.
Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
